Meso srca in Kaktusi lahko postanejo bestseller

Umetniška vodja Ljubljanskega baleta Sanja Nešković Peršin je z umetniškim čutom združila dve izredni plesni kreaciji v homogeni večerni plesni dogodek, poimenovan Baletni večer, premierno predvajan 20. oktobra v Operi Ljubljana. V podnaslovu tega večera sta izpisana naslova obeh koreografskih del: Meso srca, Kaktusi. Enourna predstava Meso srca, koreografska praizvedba umetniškega tandema Rosana Hribar & Gregor Luštek je bila prva na sporedu, po odmoru pa ji je sledila še druga postavitev, Kaktusi, svetovna uspešnica iz leta 2010 mednarodno znanega in priznanega koreografa Alexandra Ekmana.

Švedski koreograf Alexander Ekman v zaodrlju ljubljanske opere s prepoznavnimi kaktusi. (Foto: Barbra Drnač)
Koreografa Rosana Hribar in Gregor Luštek sta v avtorski projekt Meso srca zajela zgodovinski plesni korak in se originalno poigrala z živo plesno materijo, ki je v času baroka in v kraljevskem umetniškem vzdušju Ludvika XIV. ponesla baletni kod v kulturni svet in ki kot vsa klasična umetnosti še danes navdušuje svoje ljubitelje. Z vsem spoštovanjem sta sprejela baletno klasiko in jo z odličnimi plesalci ljubljanskega baleta prefinjeno transformirala v plesni izliv sodobnosti, tudi z izborom glasbe sledila svetovnim trendom baletnega gledališča.
Gregor Luštek in …
… Rosana Hribar podpisujeta predstavo .
Enostavni vhod moža, plesalca z lutko (Tomaž Horvat, izdelava lutke Žiga Lebar) je naznanil plesni začetek, v spominu pa obudil Die Puppe E. T. A Hoffmanna in balet Coppelia M. Petipaja; oživel še lik dr. Coppeliusa; v eter pa vtisni misel Jaša  Kocelija: "V vsakem telesu je lutka."  Tej uvodni dramsko strukturirani sceni baletnih spominov sledi skupna statična poslikava zgodovinskih popotnikov in impozantni mimohod baletnega ansambla, ki začne svoj kompozicijski tok ob Ravelovem Boleru, ko pred očmi gledalcev steče veličastna galerija živih baletnih oblik, ko vsak plesalec izkleše svojo plesno bravuro ter ga tu in tam neznana roka potegne iz letečega konteksta. Na dolgi rdeči preprogi steče tako linearni tok duhovite svežine, brez nabora napetosti in strasti, le v objemu korakov in tonov, v stopnjevanju kompozicijskih moči dveh umetniških tokov, glasbe in plesa, vse dokler se glasbeni tok naenkrat in s poudarkom ne prekine ter se ples izbriše iz vidnega polja. Pestro stkanemu solističnemu napoju na rdeči preprogi je sledila groteskna scena krvavega rdečila v drseči gondoli z gondoljerji ob znanem napevu ljubezni iz opere Offenbachove pripovedke v izvedbi opernih solistk Norine Radovan in Rebeke Radovan. V ozadju te romantične scene se širi še videoprojekcija slovenskega, naravnega in turističnega bisera Blejskega jezera, gorenjskega lectovega srca.
… Meso srca …
Romantični scenski okviri in ljubezenski vzdihi se ob glasbi Rahmaninova, Prokofjeva, Bartóka in Chopina vse bolj prepletajo z vizijo sodobnosti, ko baletni plesalci pridobijo na izraznosti in volumnu oprijemljivosti. Likovna kostumska oblika ob zbirki ogrodij za krinoline in puhasto kostumsko prevleko še bolj figurativno okviri plesno ornamentiko, medtem ko oblikovanje luči in scenska postavitev povzdigujeta odrsko mistiko, kjer svoj viden in uigran prostor dobijo tudi glasbila ter glasbeniki (kostumografinja Branka Pavlič, scenograf Darjan Mihajlović Cerar). Duet plamenov v izvedbi Rite Pollacchi in Petra Đorčevskega pa pristno zažari v opojnostih sodobnih strasti in njune prefinjene izvedbe, je vrh plesne vihre, solističnih utrinkov in letečih duetov v brzicah plesnih vrtincev ter vzponov celotnega ansambla, ki v pospeških časa prihaja, osvaja in zapušča odrski plato. Zaključna scena se konča v stilu dvornega "á faire révérance", je slikovito parafraziranje dvorne gestikulacije in baletne pantomime, hkrati pa karikaturna poslikava osebnostnih vzgibov v kostumskem razkošju  preteklika, v odsevu sedanjika pa (skupinsko) samoljubje, tisti "self-worship" ali "selfi" današnjih dni.
 
Koreografijo Meso srca se zazna kot barvito simfonijo ljubljanskega baleta, ki teče ob spremljavi orkestra SNG Opera in balet Ljubljana pod dirigentsko palico Žive Ploj Pršuh, v izvedbi Godalnega kvarteta (Igor Grasselli, Rahela Graselli, Ana Glišić in Damir Hamidulin) in pianista Marjana Peternela, kjer koreografa Rosana Hribar in Gregor Luštek ubrano utirata ter ubirata novodobna zgodovinska stičišča umetniških stilov v tesnem objemu baletne klasike z glasbo in plesno sodobnostjo ter na novo okvirita svoj novi gibalni tok.
Kaktusi Alexandra Ekmana sodijo po zgodovinski plesni plati v novejše časovno obdobje, ki pa se domiselno spleta s plemenskimi ritmi in plesi otočja Bali, tudi z vzhodnimi gibalnimi utrinki, ki jih poznamo kot pozicije joge ali osnovno platformo azijskih borbenih veščin, ki so se že dodobra udomačili v plesni sodobnosti. Na sceni se uzre skupino novodobnih samurajev v pripravni sedeči poziciji, odeti v črno-bele delovne kostume, in se zdi, kot bi lebdeli na svetli pravokotni ploskvi, ali ko ponosno in stoje zrejo v daljavo vsak na svojem malem splavu; da pa so svetle ploskve del lesenih platojev obrobljenih s črno barvo, je tudi kmalu jasno.
… Kaktusi …
Skupina udarnih moči z udarci rok, nog in telesa doda še svoj telesni ritem, ki nadgrajuje njihova gibalna izhodišča. Ritem gibov se pospešuje in vzleti v hitrostih skladb velikih skladateljev Schuberta, Haydna in Beethovna, v izvedbi Godalnega kvarteta (Domen Lorenz, Vesna Velušček, Nejc Mikolič in Barbara Gradišek), tudi orkestra z dirigentko Ž. P. Peršuh na čelu, ko se istovetnost skupinskih poslikav preliva v bojišča in spevne izlive plesnih duetov, v humorne oblike gibalnih domislic tako v posmeh kot zabavo, kar seveda nasmeje in sprošča. In se sledi plesnim popotnikom, ki se igrivo razvrščajo med platoji, jih zlahka prenašajo, čeprav so leseni in težki, jih zlagajo ter razporejajo kot lahke gradbene kocke, ko gradijo in rušijo arhitekturo scene (kostumi in scena A. Ekman). V tej Ekmanovi koreografiji je vse tako logično, samo po sebi umevno in na videz preprosto, tudi tekst, ki ga vgradi v predstavo, ali nadvse inteligentno domišljen prevod plesnega dueta v izvedbi Kristine Aleksove in Petra Đorčevskega, ko kreirata gibalne forme in jih sproti komentirata v dialogu.
Ob plesalcih, posnetem govoru, ki živo poslika Ekmanovo koreografijo, dobi tudi Godalni kvartet aktivno vlogo v interakciji s plesalci, medtem ko svetlobni efekti ne le oblikujejo sceno, ampak celo vdirajo vanjo, ko se strop z reflektorji skoraj zgrne nad plesalce (oblikovanje luči Tomas Visser) in jih simbolično "stisne v kot". Tudi ko ni kaktusov na sceni, se zdi, da so plesalci absurdno in nevidno izpostavljeni mejnim situacijam, ob svečanem vhodu velikih kaktusov na sceno pa tisto nevidno in absurdno postane vidno ter stvarno; ko so predvidoma njih bodice namenjene plesni umetnosti in so kaktusi na odru postavljeni pred ter med plesalce. Kaktusi se gledajo kot plesna poema, rahlo satirično začinjena koreografija Alexandra Ekmana v sugestijah izvedbe ljubljanskega baletnega ansambla: Tjaša Kmetec, Kristina Aleksova, Marin Ino, Giorgia Vailati, Polett Kasza, Metka Beguš, Chie Kato, Tasja Šarler, Petar Đorčevski, Yuki Seki, Lukas Zuschlag, Kenta Yamamoto, Filippo Jorio, Hugo Mbeng, Michale Pellegrini, Luka Žiher …, z njimi skupaj v koreografiji Meso srca nastopajo tudi: Rita Pollacchi, Regina Križaj, Georgeta Capraroiu, Sorina Dimache, Nina Noč, Urša Vidmar, Mariša Nač, Elli Purkunen, Barbara Marič, Barbara Potokar, Monika Dedović, Enisa Hodžić, Irena Kloboves, Yuki Seki, Yujin Muraishi, Cosmin Agavriloaei, Iulian Ermalai, Tomaž Horvat, Ivan Greguš, Gaj Rudolf, Goran Tatar in Filip Viljušić
Bolj ko se poglablja v obe baletni deli, bolj je dojemljiva njuna medsebojna sinergija, ne ravno v zasnovah gibalnega slovarja, čeprav si niti nista toliko narazen, ampak po miselnosti in strukturiranju plesne sodobnosti, v realizmu dojemanja in naslanjanja na zgodovinska izročila, kar v novi čas vnaša tudi nove plesne poslikave in razpira nove umetniške dimenzije. Rekla bi, da sta se deli našli in se kar vrasli v  kompleksno dramsko celoto Baletni večer.
K Baletnemu večeru je Opera Ljubljana ponudila vsebinsko dorečen gledališki list, kjer svoj vidni prostor pridobijo izpisane misli in besede ustvarjalcev, tudi natančen vpogled v izbor glasbe Veronike Brvar. Pohvalno dobrodošlico pa si zasluži razprava o umetniški zvrsti, ki jo izpoveduje telo, o plesu kot dejavnosti človeškega telesa, o kateri se poglobljeno razpiše balerina in dramaturginja Nataša Berce/Stičišča in razhajanja ter podčrta misel, ki smo ji na plesni sceni ves čas priča, pa jo nekako nočemo videti ali pač ne znamo razbrati, ko balet in ples postavljamo na dve različni tirnici: "Na prvi pogled sta si obe plesni umetniški zvrsti narazen, a posegi sodobno plesnih koreografov v klasična baletna telesa dokazujejo ravno nasprotno." Gledališki list je opremljen še z odličnimi fotografskimi posnetki iz obeh predstav, ki  svoj umetniški odsev in potrditev dobijo še v besedilu Spenser Theberge, predvajanem na predstavi Kaktusi, ko se dotika mogočnega Michelangela in njegove poslikave kupole v Sikstinski kapeli; meni pa prikliče v spomin ta slikoviti ples resničnih, mesenih človeških teles in obrazov, ki so verjetno tako kot kaktusi tiste čase zbodli tudi kakega cerkvenega veljaka, umetniku pa prinesli večno slavo.
Ravnatelj ljubljanske operno baletne hiše Peter Sotošek Štular (desno) s koreografom Alexandrom Ekmanom in …

Na koncu ob čestitki vsem, ki so izpeljali in pripomogli k dovršeni predstavi Baletni večer SNG Opera in balet Ljubljana, pa še iskrene želje, da delo le poišče in najde poti, ki ga lahko popeljejo v svet gostovanj in čez Ljubljansko barje ter ga ne doleti enaka usoda njegovih enako veličastnih predhodnic: Pokrajina misli (2002), režiserke, glasbenice, koreografinje Ann Papoulis Adamović in njene avtorske stvaritve, ki je skromno obtičala za zidovi te kulturne institucije, ali lanskoletne sodobne praizvedbe Tristan in Izolda, ki pa se ji je nekako posrečilo priti vsaj do Maribora. Ob tem pa se še (s kaktusom v roki ali tudi brez) sprašujem, ali je mogoče Ljubljansko barje vzrok za tovrstne težave Opere Ljubljana (ko pa jih Opera in balet SNG Maribor nima), ko novodobni baletni koraki vidno obtičijo v njegovi mehki in lepljivi strukturi …?!
… koreografom Gregorjem Luštkom. (foto: Darja Štravs Tisu)
View Gallery 13 Photos