Med menopavzo in staranjem. Kakšen bi bil svet, če bi ženske izginile?!

Britanska umetnica Nicole Canavan v performansu Božanska travma. (Foto: Zbigniev Tomasz Kotkiewic)

Letošnja tema 18. Mednarodnega festivala sodobnih umetnosti Mesto žensk je Staranje, razprla pa jo je umetniška vodja Mara Vujić.  Staranje je vsekakor in za vse čase aktualna tema, že odkar ljudski rod tlači to zemljo. Torej se tokrat na festivalu postavlja v ospredje staranje človeškega organizma, telesa, predvsem pa razpira sociološke teme, ki obravnavajo to človeško življenjsko obdobje, tudi razgrinja odnos današnje družbe do starejših, spregovori o politično-ekonomskih vprašanjih, ki se dotikajo starejše populacije, sprašuje po poziciji te populacije v izgradnji družbenega napredka, in kako sploh starost sprejema sodobna umetniška produkcija …

… Bastard Nights … (Foto: Masiar Pasquali)
Častna predsednica društva za promocijo žensk Vesna Leskošek je proces staranja, ki se začne že ob rojstvu, še dodatno razpršila v svetlobi vsakdana in ga poimenovala kot Umetnost staranja in staranje v umetnosti. Dejansko je že prava umetnost, kako se  posameznik stara, in je enako tema o staranju v umetnosti sila kompleksno področje, ki kar kliče k zreli razpravi. Ni kaj, pritiskom družbe in okolja je veliko bolj izpostavljena ženska v svojih letih staranja, največkrat prav zavoljo videza. In sence starosti se prav gotovo povezujejo z nastopi na odrih, v filmih, z modno ponudbo po trgovinah, in celo videz odloča pri  zaposlitvah … Modna in kemična industrija na ženski kujeta dobičke novodobnega kapitalizma. Spomnimo se evforičnega pomlajevanja, lepotilnih salonov, zvarkov, krem in kemikalij namenjenih pomlajevanju … In tudi to, da se kolesja lomijo ravno na ženski, ni nič novega; saj jo že skoraj vsa verstva sveta tlačijo, zakrivajo, skrivajo in ji celo nalagajo krivdo rojstva in vzgoje. Tudi čas ji kaže zobe, lepotna industrija pa jo nestrpno in potrpežljivo čaka za takojšnje prepariranje in izkoriščanje.
Kakšen bi bil videti svet tistega trenutka, ko bi z obličja Zemlje izginile vse ženske?! Ali si lahko predstavljamo paniko, ki bi ob tem nastala, pa zagotovo ne zavoljo nadaljevanja vrste (to pač potrebuje določen čas in znanstveni futurizem bi že kaj iznašel), ampak predvsem zavoljo trgovine. Bi se borze sesuvale, bi kapital skupaj z ženskami izpuhtel!? Menim, da bi bila sila zabavna scena takega svetovnega trenutka in bilo bi sladko žensko maščevanje patriarhalnemu času! Veliko aktualnih tem o staranju in odnosu novodobne družbe do tega življenjskega obdobja je našlo te dni svoj prostor v umetniški produkciji Mesto žensk: v galerijah, na filmskem platnu, v debatnih dvoranah, v luči odra in v glasbenih oblikah.
… Rocio Boliver v predstavi Med menopavzo in starostjo … (Foto: osebni arhiv)
Nekaj predstav ženskih umetnic odpira tudi današnje tabu teme: Med menopavzo in starostjo nosi naslov predstava 56-letne Mehičanke  Rocio Boliver o starostni diskriminaciji; Afganistanski hrt umetnice s Filipinov, ki živi na Danskem, Lilibeth Cuenca Rasmunssen, izpostavlja vprašanje spola v patriarhalni arabski družini; slam performans beograjske dramaturginje Minje Bogavac v obliki rapa in hip-hopa ostro zareže v njen družbeni prostor; angleški Kolektiv Curios predstavi zaljubljen parček, dva osemdesetletnika, v sceno petja in glasbe pa povabi še prostovoljce iz doma upokojencev Tabor na oder uprizoritve V hipu, ko sem te zagledala, sem vedela, da te ljubim; dvourni Zagovor na zofi sta pripravili Leja Jurišič in Tea Reba, vsebino pa črpali iz zaključnega govora na sodišču Nadezde Tolokonikov, ene od treh članic punk skupina Pussy Riot.
… Maria Hassabi … (Foto: Elizabeth Byre)
V Plesnem teatru Ljubljana se je v svojem SoloShow predstavila režiserka in koreografinja Maria Hassabi, umetnica in performerka srednje generacije iz New Yorka, ki svoja dela ustvarja za gledališča, umetnostne galerije, muzeje in film, nastopa pa na festivalih v ZDA in po Evropi.
Enourni performans se zgodi na veliki povzdignjeni pravokotni beli površini, ki prekriva skoraj cel odrski prostor PTL. Podlaga je enkraten likovni milje za poslikavo statičnih poz Marie Hassabi, ko se njeno telo lesketa v svetlobnih odtenkih in se izpostavlja na mejnih kotih ter stranicah prostorske površine. Performans SoloShow se izkaže kot likovna instalacija živega nevtralno odetega telesa na povzdignjeni odrski površini, ko se počasi premika in postavlja objekt opazovanja, ki mu sede sledijo gledalci. SlowShow je hkrati tudi zanimiva galerija raznolikih interpolacijskih stanj in živih ženskih podob, ki jih umetnica oživlja v svoji nemi statiki. Koliko je bilo dogodkov in počasnih smiselnih prehodov iz enega v drugo stanje, je težko opredeliti. Umetnica svoje prehode estetsko oblikuje in obvladuje z mišičevjem plastičnega telesa, medtem ko se lirično in občasno tudi agresivno počasi postavlja v novo kiparsko formo. V teh so prepoznavne manekenke modnih časopisov in pist, fotografske poze filmskih div, tudi zajeti trenutki gibalnih fragmentov, razmišljujoči vsakdan, vesel in zaskrbljen ženski pogled, nič manj tudi poze družinskih opravil naloženih ženski. Zanimiva galerija ženskih podob naše kulture in časa se zaključi, tako kot se pač zapre knjiga, le da akterka nenadoma izgine v temi in za odrom, ko pa luč ponovno osvetli odrski (galerijski) prostor, se na koncu podija uzre zamišljen ženski  obraz, obraz opazovalke lastne življenjske projekcije. Zaključek dobrodošlo razbije stanje monotonosti po uri sedenja in opazovanja. Predstava SlowShow je vsekakor dopadljiva likovna oblika umeščena v odrski prostor, vendar pa vseeno predolgo trajajoči in predvsem sedeči galerijski obisk. Verjetno bi bilo lažje opazovati razstavljene podobe Marie Hassabi, ko bi gledalci imeli možnost gibati se ob  njenih živih projekcijah.
Večer performansov je v Stari mestni elektrarni – Elektro Ljubljana po sporedu 11. oktobra zajemal tri 30-40-minutne predstave treh umetnic. Zaradi bolezni je svoj premierni nastop Triptih: iniciacija odpovedala Vlasta Delimar iz Hrvaške.
… Esther Ferrer … (Foto: Dalila Ingold)
Umetnost performansa: teorija in praksa (Performance Art:Theory and Practice) je na začetku tega večera predstavila Španka Esther Ferrer (1937), ki je s performans obliko začela  že leta 1965, je nosilka španske državne nagrade za umetnost leta 2008 in je tudi letošnja prejemnica nagrade Gure Artea Prize baskovske vlade. Predstava je duhovita nema oblika predavanja o vrstah performansa, v katerih  besedno govorico zamenja obrazna mimika, tudi vzgibi glave, govoreče roke in plešoče oči sedeče predavateljice. Esther Ferrari je živa podoba starostne zrelosti; je obraz, ki pripoveduje, črte in črtice gub pa že pišejo zgodbo izpolnjenega življenja. Toplo in spodbudno je delovala njena podoba na odru za pisalno mizo, bila je vznesena predavateljica starega kova, ki svoje znanje prostodušno predaja naprej, tudi vzvišen govornik in pomemben profesor …  Humoren in nem zaris njenih miselnih podob je mnoge spravljal v krohotajoči smeh. Edino kar je umetnica izgovarjala, je bila besede performans, ko pa izusti seksi performans, se po njenem obrazu razlije čudovit nasmešek, ob destruktivnem performansu vstane in s kladivom razbije glinen cvetlični lonček, in še kaj je bilo moč videti … Predavateljica se tudi do nagega razgali in v nevidnem oblačilu svoje telesne podobe nadaljuje predavanje v procesni umetnosti gestikulacij. Njeno telo kaže leta in ta ne motijo, iskrenost, prostodušnost in predanost umetniškem izražanju nadvladajo, in drugačnost dobi nov uvid. 
… Nicola Canavan … (Foto: Zbigniev Tomasz Kotkiewicz)
Po odmoru je nastopila še Nicole Canavan iz Velike Britanije s performansom Božanska travma (A Divine Trauma). Nicole Canavan je umetnica mlajše generacije, ki jo je zaznamovala nevidna nevrološka bolezen (ME), ki posega v njene zmožnosti vsakdanjega normalnega življenja. Na mednarodnem prizorišču se uveljavlja že od diplome leta 2006, zdravniki pa so ji leta 2009 diagnosticirali bolezen. Božanska travma je ritualni dogodek mlade performerke, ki v upočasnjenem gibanju na oltar očiščenja preda svoje z belimi lilijami okrašeno telo in se v novi preobleki napoti na novo pot. Bele lilije močno dehtijo, medtem ko obdajajo skrivnostni ženski videz; krasijo glavo, so pripete na kožo in zakrivajo nago telo. Rdeče črte po obrazu se razumejo kot dozdevne krvave solze. Okrogline in lepote belega telesnega obličja tihemu ritualu dodajo neopredeljeno skrivnostno vznesenost. V prozorni posodi z vodo mladenka spere barvo z obraza in tako očiščena začne z odvijanjem  bele bleščeče tkanine. Na odvito belo podlago položi odpete bele lilije in novo oblačilo spne na gole boke, ki potem kot vlečka polzi za njenimi neslišnimi drsečimi koraki. Predstava je tih ritual telesne travme in hrepenenja po čisti belini božanskega očiščenja. Prostor se ne zapušča nedotaknjen, saj se preformans cvetlične beline in telesnega očiščenja dotika vsakodnevnega življenjskega okolja.

View Gallery 6 Photos