Matjaž Farič in Front@ z vedno manj denarja, a vedno več prestižnega plesa

Mednarodni festival sodobnega plesa Front@ 9 je umetniški vodja, režiser in mednarodno priznan koreograf Matjaž Farič naslovil z besedami: "Boj se nadaljuje; boj za preživetje, boj za vrednote plesne umetnosti in boj za festival Front@ …" Matjažu Fariču in Festivalu Front@ uspeva vedno znova privabiti aktualno zanimive in prestižne plesne uprizoritve na odre Murske Sobote v poletnem času, in to že devet let zapored, nekajkrat tudi pred predstavitvijo teh na dunajskem ImpulsTanz festivalu. Pogovor s Faričem je zračil optimizem, saj so le v taki atmosferi lahko pripravili mednarodni festival in ga strnili v tri dneve. Žal so morali odpovedati napoved kake znane skupine, ki je niso mogli zapakirati v letošnji močno okleščen finančni paket s strani Ministrstva za kulturo Slovenije, ki jim ni namenilo programskega sofinanciranja. Vsi skupaj pa veseli, da jim je uspelo organizirati in obdržati kvalitetni nivo festivala, ki je že mednarodno prepoznaven, in so jim na pomoč priskočile evropske plesne akademije, ki niso le predstavljale svojih šolskih programov in etud, ampak so v siju odrskih luči pripravile zrele poglede in enkratne celovečerne uprizoritve.

"Veseli smo," je v pogovoru poudaril Farič, "da se je ta del Slovenije povsem odprl sodobnemu plesu, kar med drugim potrjuje tudi število domačinov in gostov, ki spremljajo plesno dogajanje. Zdi se nam pomembno, da k nam prihajajo pomembni ljudje in nam tudi pomagajo, ta pomoč pa ni le naključna, ampak je pomoč tistih, ki v nas verjamejo in so prepoznali naše kvalitete. K nam je prispel svetovalec za plesno umetnost Ministrstva za kulturo Francije, ki sem ga imel priložnost spoznati in povabiti, gospod Laurent Van Kotte, in je z nami vse te festivalske dni. In je na naše povabilo prišla tudi gospa Kat Bridge, umetniška direktorica Greenwich Dance Agency." V energiji bojevnika je svoja uvodna razmišljanja Matjaž Farič zaključil: "Med nami je več kot sto plesalcev, koreografov, pedagogov, teoretikov in programskih vodji iz Avstrije, Francije, Hrvaške, Madžarske, Nemčije, Španije, Velike Britanije in Slovenije. Medtem pa smo se komaj ubranili  poskusov, da bi festival ukinili. Sodobni ples? Na robu države? Ja."  Še dobro, da so med nami ljudje, ki verjamejo, upajo in z velikimi pismenkami ustvarjajo slovensko umetnost, in eden teh je tudi Matjaž Farič, plesalec, pedagog, koreograf in režiser. Laurent Van Kotte in Kat Bridge sta aktivno sodelovala na okrogli mizi, ki so jo organizirali v dopoldanskem času zadnjega dne na temo Organizacijske strukture v sodobnem plesu, in tudi do potankosti razgrnila model financiranja ter spremljanja plesne umetnosti v svojih državah, obenem podala veliko zanimivih in transparentnih informaciji o administraciji, o lokalnih avtoritetah … Omizje se je začelo s poudarkom na Gibanici, s predstavitvijo te bienalne Slovenske plesne platforme, tudi s podrobnim pogledom na izdajo dvojne številke MASKA, Premiki sodobnega plesa I in II, kjer se v kontekstu dovolj jasno osvetli slovenski sodobni ples. Razprava, ki je sledila, je zaobjela tudi modele organiziranja in financiranja na Hrvaškem, Madžarskem, in je skušala utemeljiti mnenje, kateri model bi bil uporaben v slovenskem umetniškem predvsem plesnem prostoru, ki deluje žal čedalje bolj okrnjeno. Menim, da bi tudi naši kulturni svetovalci imeli komu in čemu prisluhniti na tem okroglem omizju, le potrebno bi se bilo pripeljati do Murske Sobote, ki je gotovo veliko bližje mestnemu jedru Ljubljane kot Parizu ali celo Londonu, od koder so prišli tisti, ki jim ni vseeno, kakšne poti ubira umetnost Evropske unije, za svoje domače loge pa itak znajo dovolj strokovno poskrbeti.

Festival Front@ je zanimiv tudi zato, ker daje celoten vpogled v razvoj in postavitev mladih plesalcev od ustvarjalnih začetkov pa vse do njihove akademske nadgradnje. In je prvega dne stekla scena mlade plesne ustvarjalnosti v organizaciji Javnega sklada RS za kulturo/JSKD RS. Svoje avtorske miniature so zaveli plesalci plesnih društev, šol in že izoblikovani umetniki, ki so se odzvali razpisu Mednarodnega tekmovanja mladih OPUS 1, plesna miniatura 2014, ustvarjali pa na razpisano temo: Želim si … Najprizadevnejši in najuspešnejši izbranci so nastopili na Odprtem odru: Pia Lavuger s svojo letečo plesno iskrico v solo plesu Let (mentorica Mojca Kasjak); Sara Polanc pa v potu bremen in olajšanj z avtorsko miniaturo gibalnih domislic Poželenje sprememb (mentorica Aja Zupanec), domiselna Medeia Pilih Bogme v igrivem solu Želim si, želim … že spim (mentorica Ana Vovk Pezdir).

Izbrani plesalci zrelejših generacij, ki si že utirajo profesionalna pota, so tudi predstavili svoje želje: Alja Ferjan & Jan Rozman v humornem prepletu ljubezenskega napoja različnih stremljenj Giljotina odločitve; svoj zvitek plesnih bravur je spletala tudi Kaja Lin Jagodic Avgustin v avtorskem solu Walking Away From The Wall; prvič se je v Murski Soboti predstavila Grkinja Georgia Kapodistria v temperamentnem avtorskem solu Waiting For The Barbarians in madžarski duet Roman Zotov&Nikola Nemcova v avtorskem prepletu plesnega sožitja ONE. Za izbrane plesalce-ustvarjalce je bilo poskrbljeno v dijaškem domu, imeli so na razpolago tudi organiziran program plesne vadbe Plesni izziv na Fronti ob jutranjem prebujanju z jogo Maje Kalafatić, in se še lahko sodobno brusili ter aktivirali s plesalcem, koreografom in pedagogom Britancem Robertom Clarkom, ki že celo desetletje deluje v Evropi in Združenih državah Amerike.

Prvi festivalski dan in po svečani otvoritvi v idilični Murski Soboti, 28.avgusta, je na odru Gledališča Park nastopila gostujoča francoska skupina Company Sébastien Ramirez, Clash 66, v režiji in koreografiji Sébastiena Ramireza in v sodelovanju z Honji Wang. Njihova nenavadna in atraktivna plesna uprizoritev nosi naslov Meja/Borderline. Kje so meje in kdo je zmožen preseči meje vsakdana, svojega okolja in doseči na videz nedosegljivo, so vprašanja, ki pestijo tako posameznika kot družbo. Koreografske meje Sébastiena Ramireza pa se dvigajo kar nad zamejeno odrsko površino in uspešno premagujejo sile teže, ko v iluziji scene letijo plesalci po prostoru seveda tu in tam z vidno povezovalno nitko. To je predstava letečih likovnih iluzij in akrobatskih atrakcij v estetiki giba in v fantaziji scenske razsvetljave (tehnični mojster Cyril Mulon) ter v izvedbi odličnih plesalcev, performerjev: Luis Becker, Johanna Faye, Mustapha Said Lehlouh, Sébastien Ramirez in Honji Wang. Je tudi tehnično natančno koreografirana scenska postavitev, ki ji sledi strokovno upravljanje napenjalnega sistema, upravlja pa ga Kai Gaedtke in koordinira Jason Oettlé

Drugi festivalski dan se je začel s plesno romanco v zelenilu parka in na ploščadi pred Gradom, z duetom, ki sta ga snovala in zaplesala Španca Virginia Garcia in Damián Munoza. Slikovit duet izlivov in borb dveh zrelih oseb, opredeljen že v naslovu Delta Victor (signal Delta kot znak za težave, Victor signal za pomoč), izžareva ogenj medsebojnega manevriranja in gašenja nasprotij. Gibalna vihra dueta pa strastna, burna in realna poslikava dveh individualnih oseb, ki se v dopoldanskem siju narave in na peščenih poteh parka lovita ter končno tudi najdeta.

Večerna predstavitev plesnih šol in akademij je začela ob 18. uri na Odprtem odru Gledališča Grad, ko so učenci s svojimi mentorji in koreografi izvajali krajše plesne stvaritve in se predstavili izobraževalni centri: Šola za sodobni ples Ana Maletić Zagreb, Oddelek za ples in glasbo Univerze Anton Bruckner Linz/IDA, Eksperimentalna akademija za ples Salzburg/SEAD in SVGŠ, Umetniška gimnazija za sodobni ples Ljubljana. Vsaka posamezna koreografska miniatura je iskrivo barvala mladostne vsebine, gledalcem pa ponudila pester izliv mladostne energije ter ustvarjalnega   navdiha. V tem mednarodnem okviru so se plesni užitki nadaljevali še po 19. uri, ko se je scena skupaj z obiskovalci preselila na oder oziroma v dvorano Gledališča Park in je vzcvetelo plesno veličastje že omenjenih šol ter akademij s celovečernimi programi, predstavami, ki odsevajo visok umetniški nivo dozorelih plesnih generacij.

Po izbiri in pod koreografsko taktirko Maje Delak so dijaki zadnjega letnika SVŠGL skupaj s plesalci praške akademije Duncan Center svoj dijaški nemir zaobjeli v razigrani strukturi intimnega in skupinskega, istočasno pa se neposredno soočali s procesom nastajanja plesne predstave Na mestu drugje.

Po konceptu in v koreografiji Dolme Jover Agulló so plesalci akademije IDA/Linz, med njimi osmimi pa tudi Slovenka Jerca Rožnik, intenzivno jadrali po plesnih področjih španske plesne in glasbene dediščine, zajadrali tudi na polja nenavadnih gibalnih procesov, celo na telesne projekcije Alzheimerjeve bolezni, in v tem stilu raziskovali ter oplajali nove plesne izzive v spremljavi godalnega dueta: David Garcia in Pablo Guijarro.

Zadnji letnik šole za sodobni ples Ane Maletić se je napotil v osvajanje repertoarja Posvetitev pomladi, ki ga je prav za njih priredil plesalec  Branko Banković po koreografiji Matjaža Fariča, premiera 2004/Studio za sodobni ples Zagreb. Natančno strukturirano kompozicijo zahtevnega ritma in skupinskih ter solističnih oblik je izvrstno osvojila in predstavila plesna skupina dvanajstih plesalk ter treh plesalcev.

Na koncu programa pa še neobičajna poslastica "same, difference, again" (Enako, razlika, spet) koreografa Roberta Clarka z izvajalci: Joshuo Hainesom, Kenanom Dinkelmannom, Luanom de Lima da Silvio, ki so že zaključili študije na akademiji SEAD in se priključili svoji rezidenčni skupini Bodhi Project. Plesna uprizoritev se metaforično poigrava s stanji psihe in telesnih oblik, preprijemov in kontaktov, ko se za trenutek ustavi, fiksira in še repetira gibanje, v začrtani improvizaciji pa osvobajajo ustvarjalni procesi. Po vsaki predstavi je bil organiziran pogovor z izvajalci, ustvarjalci in obiskovalci, ki ga je tematsko vodila in usmerjala moderatorka Andreja Kopač.

30. avgusta je še zadnjič Gledališče Park v soju odrskih luči in obilju aplavza odprlo svoja festivalska vrata, ko je na odru dominantno zavladala trojka ustvarjalcev in izvajalcev iz Španije v režiji in izvedbi Virginie Gracie in Damiana Munoze skupaj z izvrstnim soplesalcem Alexisom Fernándezom, v plesni predstavi "Staff" (Opora). Oporo daje ona, Španka, stabilna in odločna, je tista, ki ščiti in zaščiti letečega plesalca Alexisa ali premišljenega in zrelega Damiána. Ko ju dviga, premetava in ju sprejema v svoje zaščitniško okrilje. Njihova plesna ura (uprizoritev), okrašena z neposrednimi likovnimi poslikavami in projekcijo avtoportretov, zaobjeta v plesni ognjevitosti čustvenih stanj in nabojev, je kar nekako prehitro minila, sprožila pa ovacije navdušenja; žal pa napovedala odhod s festivalskega plesnega prizorišča in vzdušja Murske Sobote, Front@.

View Gallery 13 Photos