Madžarski baletniki fascinirali. Le kaj je z našim učnim baletnim sistemom?

Društvo baletnih umetnikov Slovenije/DBUS je organiziralo prijeten umetniški in lep baletni večer 12. in 13. junija v Kulturnem domu v Lendavi, baletno predstavo diplomantov madžarske plesne akademije iz Budimpešte.

Kulturni dom v Lendavi je stavba vredna ogleda, nenavadna arhitektura priznanega madžarskega arhitekta, predstavnika organske arhitekture Imreja Makovecza, ki je stavbo projektiral iz naravnih materialov in ji dal  videz duhovnega hrama, znotraj stavbe pa orisal portale panonskih hiš ter jo harmonično združil z okoljem. Stavba stoji na 1400 kvadratnih metrov zemljišča, tistega sončnega popoldneva se je bohotila v lesku  rumenila in izstopala s svojo belino v zelenju lendavskega trga. Notranjost stavbe ponuja 2400 kvadratnih metrov uporabnega prostora in dvorano s 444 sedeži ter z vsem potrebnim suportom, ki se prišteva k umetniškemu hramu.  Predsednik DBUS-a Tomaž Rode in pedagoginja Darja Sebastjan sta bila idejna vodja Gaudeamus gala projekta, ki mladim in nadarjenim baletnim plesalcem omogoča ob zaključku šolanja in pred vrati profesionalne kariere preboj na mednarodne baletne odre. Tako so se s pomočjo DBUS-a na široko odprla vrata mednarodne baletne scene – mreže, ki vključuje direktorje znanih baletnih hiš z Dunaja, Münchna, Nizozemske … Ob  podpori umetniške direktorice baletne akademije v Budimpešti, Schande Beáte, je bilo decembra 2010 organizirano prvo srečanje madžarskih in slovenskih baletnih diplomantov ter solistov na odru Gledališke in koncertne dvorane Kulturnega doma v Lendavi. Leta 2012 je  v Mariboru sledil že drugi Gaudeamus gala baletni koncert obetavnih in uveljavljenih solistov mlajše generacije tako iz mednarodne kot slovenske baletne scene.
Z madžarskimi plesalci in ustvarjalci smo se že srečavali v Murski Soboti na festivalu sodobnega plesa Front@, takrat so navdušili tako v izvedbah kot s svojimi ustvarjalnimi potenciali, lani se je uspešno predstavila še Akademija za sodobni ples iz Budimpešte, letos v Ljubljani je več kot navdušil Madžarski nacionalni baletni ansambel iz Györa. In tokrat v Lendavi znova navdušili ter nase opozorili mladi madžarski baletniki. Še pred nastopom je vse navzoče fasciniral delovni ritem nastopajočih, ki so se skoraj že iz avtobusa napotili v baletno dvorano, in to z baletnimi drogovi, ki so jih pripeljali s seboj. Drugi dan in pred nastopom se je poleg obligacijske vadbe zvrstila še generalka, in nič drugače ni bilo tudi zadnji dan. In če dodam, da je vse potekalo v vedrem vzdušju in brez prigovarjanja, potem se povsem upravičeno sprašujemo, kaj je se to dogaja z našim novodobnim umetniškim učnim sistemom usmerjenim za izobrazbo profesionalnih baletnikov in plesalcev. Ti izvrstni mladi plesalci z Madžarske niso še polnoletni, najstarejši šteje sedemnajst let, in njihov učni program je v starostni kategoriji naših srednjih šol-gimnazij, in menim, da bi se obe naši baletni instituciji tako v Ljubljani kot v Mariboru z vsemi štirimi zagnali, da bi si pridobili tako dober mladi baletni kader, ter gotovo opustili obstoječa iskanja in uvažanje plesalcev iz drugih narodnostnih okolij.
Predstava se je delila na dva dela. Na sporedu prvega dela so uprizorili šest solističnih koreografij znanih baletnih del, po kratki pavzi pa je sledila še skupinska sodobnejša baletna koreografija. O zaključnem programu diplomantov baletne akademije iz Budimpešte se govori lahko samo  pohvalno, in to kot o umetniško dozorelem programu, ki je bil prav gotovo zrel tudi za marsikateri nastop na profesionalnih baletnih odrih. Težko je bilo opredeliti, kdo je najboljši, kajti tehnična izvedba je pri vseh bila nič manj kot odlična, tisto nekaj več s priokusom umetniške nadgradnje pa sta uprizorila Nana Koizumi in Rońai András v Grand pas de deux iz baleta Don Kihot na glasbo Ludwiga Minkusa in v koreografiji nesmrtnega Mauriusa Petipaja. Tehnika visokih nog, izostrenih obratov, letečih neslišnih skokov, malih lahkotnih sosledij, ravnotežne skladnosti in pri plesalkah še čistosti linij na vrhovih baletnih špic je bila še pa še izbrušena, muzikaličnost občutna, prisotnost prijetnega izraza vidna, lepota pogledov pa osvežujoča, in to so vse superlativi, ki so jih bili lahko deležni skoraj vsi diplomanti. Zato ni čudno, da večino teh z odprtimi rokami sprejemajo mednarodno priznane  baletne hiše. 
 
Koncert se je začel s Pas d´action baleta Bajadera na glasbo Ludwiga Minkusa in v koreografiji Mauriusa Petipaja, stilno zaplesala pa solista Horányi Adrienn in Babacsi Benjamin ob spremljavi zbora šestih plesalcev: Nika Crnic, Virág Gyöngy, Riho Okuno, Szábo Barbara, Gergő Balázsi, Yukihiro Minamizawa.
V  koreografiji Mauriusa Petipaja in na glasbo Adolfa Adama sta duet Pas d´Esclave –  balet Gusar ognjevito izvedla Szábo Barbara in Baliko György.
Predstavljen je bil tudi  Spartak – Pas de deux na glasbo Arama Hatchaturiana v koreografiji Lászlóa Seregia. Pri tej baletni izvedbi je primanjkovalo več medsebojnega čutenja, še posebej, ko se par znajde v plesnem objemu, in ko je ravno njemu, plesalcu, pogled skokovitih moči zamegljeno ter moteče taval stran od soplesalke. Duet sta zaplesala: Rebecca Neves Costa in Gémesi Máté.
V modernem baletu skladnih linijskih prepletov in v koreografiji Kulcsárja Noémia TRIO in na glasbo Ólafurja Arnaldsa so nastopili Bálint Adél, Patrik Engelbrecht in Vincenzo Drogo. Koreografija TRIO združuje tri nivoje medsebojnih kontaktov, prostorskih linij in napetosti trikotnikov, ko se duet izpostavlja in privlači drugega posameznika – solista ter se trikotnik odnosov razdružuje, da bi se v novih oblikovnih kombinacijah ponovno združeval; kjer se skladje treh kaj kmalu razbije na dve oddaljeni enoti, na duet in tistega, ki ostane sam in osamljen. Na sporedu je bila tudi Tarantella iz baleta Ana Karenina skladatelja Petra Iliča Čajkovskega v koreografiji Lille Pártay ter odlični izvedbi  solistov Lilli  Marjai in Ádáma Dzsupinda skupaj z baletnim zborom: Nika Crnic, Júlia Galambos, Virág Gyöngy, Riho Okuno, Vincenzo Drogo, Gergő Balázsi, Yukihiro Minamizawa, Bánk Téglás.
Manjkalo ni niti smeha, ki se je iz dvorane vil ob zabavnem duetu/triu kentavra in dveh vil baleta Sylvia na glasbo Lea Delibesa ter v koreografiji Lászlóa Seregia. V baletu Silvya nastopajo mitološka bitja, gozdne vile, ena teh je Sylvia, kentaver pa je bajeslovno bitje iz grške mitologije – pol človek pol konj ali človek do pasu z dvema rokama in štirimi konjskimi kopiti na konjskem trupu. In zadnji konjski nogi sta sila usklajeno plesali  ter dirjali za ostalim trupom kentavra. Plesali in zabavali so: Riho Okuno, Nika Crnic, Patrik Engelbrecht in Bánk Téglás.
Za zaključek pa še daljša razvejana koreografija Andrea Merloa na glasbo Antonia Vivaldija in Johana Sebastjana Bacha, L´ESTRO ARMONICO, kjer se baročna Vivaldijeva glasba ovije z romantiko mladostne vihravosti. Iz skupine so razigrano vzletali solisti, tu in tam kak duet ali trio, da bi se vedno znova vračali ter zlivali v idilično celoto. Plesna kompozicija številnih izhodov in vhodov je frfotala kot let metuljev, ob Bachovih tonovskih globinah pa se je plesni utrip le počasi umirjal, skupina pa zorela in se poglabljala v iskanjih ter raziskovanjih novih oblik, se vdajala vabljivi mehkobi dlani, čutnemu plesu rozet in ravnih linij, za trenutek tudi obstala kot kompaktna skupinska skulptura. Vsi po vrsti so plesali skladno v koreografiji, ki jim je bila pisana na kožo, kjer so strnili ves svoj naučeni plesni trud z dodanimi še zahtevnejšimi plesnimi kombinacijami vpetih v skladje skupinske enotnosti.
V sodelovanju Madžarske plesne akademije, DBUSa ter Zavoda za kulturo in promocijo Lendava se je zgodil ta umetniški večer, ki je privabil tudi mlade gledalce – baletnike iz Ljubljane, Maribora in Lendave, kjer se je že začelo tudi organizirano klasično baletno šolanje.

View Gallery 10 Photos