V času 34. Slovenskega knjižnega sejma (od 20. do 25. novembra) so v prostorih Cankarjevega doma/CD bile razstavljene najnovejše literarne izdaje ob možnosti ugodnejšega nakupa knjig, dogajale pa se debate, potekalo zdravo kuhanje po najnovejših receptih kuharskih knjig ter se vrstile uprizoritve na odprtih odrih, skratka dogajalo se je veliko tega, kar je zapisano v knjigah. V sklop 350 dogodkov, ki so zapolnili celodnevne termine knjižnega sejma se je uvrstil tudi Cicifest, program, namenjen najmlajšim ter šolarjem. V okviru Cicifesta so potekale glasbene, plesne in gledališke uprizoritve, med njimi tudi balet za otroke La Fontainove basni, ki niso le ležale na knjižnih policah, ampak se zavrtele v živo, v igri, glasbi in plesu baletne klasike, ki je v pisateljevem času krasila dvorne dvorane ter odre in še danes predstavlja živo poslikavo baletne umetnosti XVII. stoletja.
Pisatelj Jean de La Fontaine (1621−1695) je bil rojen v bogati meščanski družini v Chateau-Thierryju v francoski pokrajini Champagna. Študije prava je zaključil v Parizu, deloval je kot odvetnik, tudi se izkazal kot pisatelj ter kmalu postal del takratnih literarnih in salonskih krogov. Basni je pisal v verzih, napisal jih je 125, zadnje pa izdal dve leti pred smrtjo.
V baletni predstavi za otroke La Fontainove basni se uprizorijo tri znane pisateljeve basni: Miška in lev, Nečimrna vrana, Zajec in želva. Predstava je bila na sporedu od 21. do 25. novembra ob različnih terminih, moj ogled pa 23. novembra dopoldan, ko so Kosovelovo dvorano povsem zasedli otroci iz vzgojno-varstvenih zavodov. Predstava je nastala v produkciji dve leti delujočega Kulturno umetniškega društva Cona 8 in v koprodukciji Ljubljana festivala ter Opere in baleta SNG Maribor.
Baletna predstava v trajanju okoli 45 minut je zasnovana po ideji in scenariju ter v režiji Saše Potiska, sicer ravnatelja Glasbene šole Vič – Rudnik, ki je postavil tudi scenografijo in luč. Avtorica glasbe za tri kratke plesne basni je Aleksandra Naumovski Potisk, ki tudi v živo na klavirju spremlja dogajanje na sceni, ko glasba niansira like in napetosti zgodbe.
Koreografijo je postavil mlad ljubljanski baletni plesalec Luka Žiher, ki se je pred enim letom na svojo željo tudi poslovil od svoje baletne kariere ter se povsem posvetil baletnem pouku v Baletni šoli Pirueta. Njegova odločitev je bila veliko presenečenje pretekle gledališke sezone. V enem svojih intervjujev je dejal, da je po preteku dveletne pogodbe s SNG Opero in baletom Ljubljana napredoval v baletnega solista, ob podpisu nove pogodbe pa bi to pomenilo dodatni vadbeni program, ki ga zahtevajo solistične vloge, ta pa bi se prekrivale z njegovim pedagoškim urnikom pri Pirueti, zato se je moral odločiti za eno ali za drugo. V Baletu za otroke La Fontainove basni sledimo Luki Žihru kot koreografu, ki je dovolj dinamično ter tekoče ilustriral zgodbe treh basni v stilu baletnega koda, odlična izvedba plesalcev pa še dodatno prispevala k splošnem umetniškem vtisu uprizoritve.
Saša Potisk je med najinim pogovorom pred predstavo dejal, da so imeli srečo z ustvarjalci in nastopajočimi, saj so dobili najboljše. Tega dne sta zaplesala baletni solist Petar Đorčevski v vlogah Tiger, Vrana in Zajec ter balerina Metka Beguš, ki je upodobila Miško, Pava in Želvo. Na programu nastopajočih sta še Urša Vidmar in Filip Viljušić. Prvotno se je uprizoritvi priključila tudi Nina Noč, ki skupaj z Đorčevskim krasi prve fotografije baletnih basni, objavljene v programu CD in na portalu KD C8, vendar je pozneje odstopila. Vsi navedeni plesalci so člani ljubljanskega baletnega ansambla.
V prvi skici predstave se na odru znajde in predstavi pisatelj La Fontaine, in to kar v spalnem (spodnjem) perilu tistih dni (kostumografija Tina Kolenik, Šiviljstvo JOKS d.o.o), v široki srajci ter krajših ozkih hlačah, ko pod drobnogledom opazuje in ima svoj zabavni monolog. Vlogo namišljenega pisatelja, ki povezuje, tolmači, poučuje ter razlaga, je izvrstno odigral igralec Jan Bučar v razločni dikciji, bil tudi v dobri stilni francoščini domiseln in duhovit, za povrh pa še ‘šarmiral’ v vlogi petičneža XVII. stoletja. Zabavno je odigral svoje ljubezensko hrepenenje, ob tem pa se še nečimrno ogledoval v zrcalce ter poplesaval v korakih dvornega plesa, ves čas pa v mislih s svojo izvoljenko. Že na samem začetku je ob drobljenju v spalni opravi spravljal v smeh male obiskovalce. Potem si je kar čez to belino nadel modna oblačila tistih dni, ki so visela na obešalniku, postavljenem na odru, za povrh si nadel še skodrano črno lasuljo. Na odru je imel tudi sedež ob svoji delovni mizi, kjer je zapisoval pisateljske misli, medtem ko so plešoči liki zavzeli sceno.
Uvodnim pisateljevim korakom je sledila baletna zgodba o velikem levu in mali miški, prijetno zabavno oblikovana, tako da so tudi otroci neposredno ter glasno sodelovali, levu pa odkrivali skrivališča trepetave miške na vrhu baletnih copatk. Leva so krasili visoki in leteči poskoki, grozeči izraz ter levje oblačilo in griva, miške pa le ni pojedel, zato mu je tudi ona želela pomagati in ga je končno rešila ujetosti iz nastavljene lovske mreže. Na odru je to bila smiselno izpostavljena vrv, v katero se je zapletel lev, miška pa leva odvila oziroma odkotalila iz pereče nevarnosti, medtem ko v zapisu zgodbe miška pregrizne mrežo. Miška je rahločutna balerina, ki jo krasi beli tutu, tudi velika mišja ušesa ter prefinjena eleganca baletnega sloga v prisrčni izvedbi plesalke.
Scena nečimrnega La Fontaina z zrcalcem v roki napove novo basen, Nečimrna Vrana, ki kar aktualno aludira na novodobne ‘selfije’. Na oder najprej pripleše prelepi pav v kostumskem siju, okrašenem z mogočnim pavjim repom, ko plesalka v plesu nežnih baletnih oblik predstavi njegovo prefinjeno držo. Opazuje pa ga ljubosumna vrana, ki želi biti tako lepa, kot je pav, in prileti na sceno v črnem plašču ter črnem kostumu s črno masko na obrazu, s svojim širokim oblačilom pa kar vetri prostor, ko leti in zasleduje pava, celo beži od jeznega pava, ki ga nadleguje. Svobodno oblikovan vranji kostum je zahteval kar več otroške fantazije, je bolj naravnan na starejšo populacijo otrok. Škoda da se ni slišal otrokom tako ljub vranji ‘kra,kra’, ki bi se lahko lepo združil z baletno podobo vrane, ki svojo nečimrnost vizualno poglablja še z dvema pavjima peresoma. Lik vrane zahteva tudi specifične gibalne zasnove, ki te ptice jasno opredelijo, in teh bi bilo lahko več, kakor tudi peres, čeprav obarvanih, vrana pa bi pridobila večbarvni napuh.
Uprizoritev tretje basni o bahavem zajcu in potrpežljivi želvi je predstavljala ljubko plesno ter kostumsko presenečenje. Zajca je karakterno in razigrano barval Đorčevski, na glavi je imel lasuljo, na vrhu te pa sta štrlela dva mala korenčka, "ko pa ga je toliko pojedel, da mu je kar iz ušes zrasu". Raztegi ter upogibi želvinih korakov, upočasnjene telesne motorike s trdo čelado na glavi, oblikovano po vzorcu njenega značilnega oklepa, so slikovito oživeli podobo okorne želve, njene oči pa ves čas švigale, kot bi snemale. Rezultat njune tekme pa znan, želva je bila zmagovalka, saj je na zastavljeni cilj prišla pred zajcem, ki je po poti zaspal, se prepozno zbudil, se želvi posmehoval, pred samim ciljem pa še padel. Basni so kratke večplastno zasnovane duhovite zgodbe, ki v podobi priljubljenih živali izpostavljajo človeške napake. Da bogatijo otroško domišljijo, je bilo neposredno opaziti tudi pri tokratni uprizoritvi treh La Fontainovih basni v izvedbi KD C8 na odru Kosovelove dvorane. Za naše otroke si lahko le želimo več tovrstnih umetniških uprizoritev, ki slikovito poučujejo ter vzgajajo v duhu umetniške in vsesplošne življenjske kulture.
