Ko zapiha veter norosti …

Igralka Maruša Oblak na fotografiji Primoža Lukežiča.

Nova premiera v Slovenskem mladinskem gledališču / SMG Veter norosti je nastala v sodelovanju, zasnovi in v režiji z znanim umetnikom plesne sodobnosti, s plesalcem, koreografom, tudi enim vodilnih na sceni improvizacije in kontaktne tehnike Markom Tompkinsom, Američanom, ki že od začetka 70. živi in dela v Franciji. Naslov izvira iz razvpitega Folies Bérgera pred drugo svetovno vojno, ko je  nastopala Josephine Baker, točneje v varieteju Un Vent de folie / Veter norosti, ki dobi prostor spomina tudi v Tompkinsovi predstavi, sestavljenki mnogoterih skic obstoječe  civilizacije, ki segajo in se premetavajo od Jakobinskih časov pa do nedavnih zaznav naše dobe. Na tiskovni konferenci pred premiero 15.maja ( ogled predstave 17. maja) je režiser Tompkins v pogovoru z dramaturgom mag. Tomažem Toporišičem in vodjo predstave Uršo Červ podrobneje spregovoril o svojem delu, ki ga poimenuje tudi dramaturgija kompleksnih podob, o odrskih podobah prepolnih nasprotji in o svojem zanimanju v  zaodrju, ki je zanje veliko privlačneje od odprte scene. Gledališče razume kot odsev realnosti, ki pa naj ne bi bremenila gledalca, zato se raje poslužuje scenskega humorja, ko resno družbeno dejstvo zabavno lušči, saj bistvo vseeno pride na plan, tudi ko ni morije, da pa misliti.

Mark Tompkins je svetovna zvezda improvizacije.
V Sloveniji je Tompkins že gostoval s svojimi deli, tudi vodil plesne tečaje kontaktne tehnike. Prvič pa ustvarja v povsem tujem in nepoznanem okolju, poleg tega še ob zanj nerazumljivem (slovenskem) jeziku. Za ta podvig se je odločil, ko se je na enem od festivalov srečal z delom Iztoka Kovača in Alešem Hadalinom, performarjem ter raziskovalcem človeškega glasu in petja. Sodelovanje je steklo, od marca minulega leta pa si je v Ljubljani ogledoval predstave, zaznal program SMG, izbral svoj tim igralcev in začel z delom. Hadalin je prispeval slovenske narodne in ponarodele pesmi, on pa izbiral in dajal napotke, zamisel je bila vseskozi točno definirana. Urška Sajko je pripravljala in prevajala iskane ter izbrane tekste, ustvarjalno delo je skoncentrirano potekalo dva meseca.
Veter norosti …
Prvič sodeluje v gledališču z igralci, katerih govora ne razume, kar je bil svojevrsten izziv zanj in za igralce, predvsem pa so si zaupali. Izbrani igralci, ki igrajo, pojejo in plešejo, skratka odličen tim animatorjev, pevcev, tudi performarjev in dobrih plesalcev, po svojih igralskih presežkih pa že itak razpoznavni: Primož Bezjak, Aleš Hadalin k.g., Uroš Kaurin, Boris Kos, Maruša Oblak in Blaž Šef. Osrednja osebnost, tudi najmočnejša scena, steče prav na začetku, ko se med sediščem Velike dvorane spusti veličastni kurent, na odru pa ga dočaka Hadalin s harmoniko, in na sceni viden veliki beli krog, seveda blaga.
                                                                                                                                                                                                                                                                                                Bela krožna krpa se krči (kopni) pod urnimi nogami, ko pa je povsem zmečkana v gmoto, pa izpod povzdignjenih oblik v barvi zemlje in iz ozadja odra začnejo gomazeti štiri moške podobe s palicami-koli v rokah. Takrat steče obredni ples v krogu, zadonijo udarci s koli v Freyevem (Damir Zlatar Frey) stilu, sicer veliko manj dramatično in podivjano, kot smo navajeni njegovih scen. Globok hripav Hadalinov glas zaveje pesem, v krogu in plesu zapojejo tudi ostali štirje znane domače: Marko skače, Prišla bo pomlad, Zvončki in trobentice …
Ponorela pomlad iz kurentove notranjosti izvije njo žensko, krhko lepoto, ki se skriva za mogočno postavo, podivjanim mitom legend osrednje Evrope, ki ga je rodila ženska in oplodil medved, in je znanilec odhoda – smrti (zime) in začetka novega rojstva-življenja (pomladi).
Poleg slovenskih napevov se v predstavi vpletajo tudi uspešnice: evergreena Just a Gigolo / I Ain´t Got Nobody in I´m An Old Cowhand ter Total Eclipse of the Heart. Tekst o kurentu je povzet iz Cankarjevega Kurenta, v scenah sledijo še drugi slovenski teksti: Srečko Kosovel / Z delom gradimo; Tomaž Šalamun / Imperializem mi trga glavo; Aleš Šteger / Kurent, v angleščini in ob prevodu tudi Antonin Artaud / Gledališče in kuga; John Ford / ´Tis Pity She´s A Whore / Res škoda da je vlačuga.
Sceno Kurenta in pomladnih iger zamenja videoposnetek stilizirane, mitološke, goveje glave, ki se na koncu preoblikuje v telo boginje lepote v kopalkah in visokih rdečih petah z glavo minotavra (pošast s človeškim telesom in bikovo glavo). In že sledi ljubezenska scena med bratom in sestro, odlomek iz leta 1633 Johna Forda iz časa Jakobincev, izluščeni tekst o ljubezni in v prefinjeni angleščini steče med sestro Annabello in bratom Giovannijem, tudi z mislijo na smrt, medtem pa moški glasovi prepevajo partizanske in domoljubne pesmi: Hej, tovariši, Lepo je v naši domovini biti mlad, Slovenski pionirji. Takrat reagiraš, mogoče čudno nelagodno, te spreletava srh ob tej za nas nenavadni sceni (je res zabavna?), katere ustaljene norme in mite ruši Tompkins. Mogoče se le utrne!  Ali niso boji in ljubezen vseskozi vkup, ne glede za kateri zgodovinski čas gre; privihra tudi misel, kako so pred kakim desetletjem mladi bili ponosni na svojo državo, trenutno pa bežijo iz nje; tudi incest je bil vedno bolj  drastično-smrtno kaznovan kot pedofilija, razlaga pa se lahko izbrska iz socioloških študij; ko pa več dote prinese ljubezen izven istega gnezda …
Scena ne spregovori v tem smislu, saj se gleda kot dovršen trenutek reklamnih spotov ali TV-showa, vizualnega leska, ki očem gotovo paše, gledalcem pa so na široko odprta vrata preverjanja lastnega mnenja, znanja, postavljanja vzporednic časa, ali pa se prepuščati lahkotnemu nizanju dogodkov brez vidnih povezav, ki na videz nimajo zaokrožene vsebine. Abstrakcija giba in tonov je pisana na kožo koreografom, vedno bolj pa prodira v gledališki scenski medij; v odličnosti izvedbe igralcev SMG pa tudi zabava. 
Vsaka posamezna scena v tem Tompkinsovem showu se lahko razume tudi kot aluzija na plehkost TV-scene (vsaj naše), predstavlja pa dovršeno scensko postavitev, brez posebnih čutnih zaznav, hladno konstrukcijo scenskega blišča in kostumske fantazije; delo francoskega umetnika Jean-Louisa Badeta, slikarja, ki od leta 1988 tesno sodeluje z Markom Tompkinsom v kreiranju njegovih predstav. Ni kaj, na sceni vse "štima", ko je osvetljava izvrstna (luč Matjaž Brišar, David Cvelbar), zvok odlično jasen (oblikovanje Silvo Zupančič), slovenščina razumljiva in glasna (svetovalka za jezik Mateja Dermelj), angleščina skoraj originalna, še posebej teksaško narečje v kavbojski sceni (lektorica za angleščino Aleksandra Žerjav), maske varietejskih zaznav (oblikovanje Nathalie Horvat) in video slika umetnina (video tehnik Dušan Ojdanič).
… (foto:Peter Uhan&Primož Lukežič)
Parodija na kavbojske filme, še bolj na italijanske kavbojke, nasmeje v sceni nenehnega streljanja in upočasnjenega padanja, ko poraženec nikakor noče pasti in smrt na priti po dva pristna teksaška junaka Borisa in Primoža, zabavajo tudi štirje amerikanizirani žigoli ubranih glasov. Na koncu v dolgi vihravi in z zvezdami posuti vlečki pa Maruša v svojem monologu izlušči bistvo civilizacije, ko vzvišeno razglablja o lepoti: " Postanimo svet lepih ljudi … Lepota je motor civilizacije … Nepopolnost je znak razkola …" Še prav na koncu pa se Mark Tompkins poigra tudi z zadnjim Evrosongom, ko se na maji performerja ugleda natisnjeno ime: Fritz Wurst, v prevodu in po domače  je to: Janez (kranjska) Klobasa, če pa bi bilo ob Wurst še ime Conchita, potem je to letošnja zmagovalka Evrosonga.
Menim, da bi po razsutih odpadkih naše civilizacije po odru uprizoritve Veter norosti v režiji Marka Tompkinsa in na sceni Jean-Louisa Badeta  to lahko bil Veter civilizacijskih norosti. Predstava ne utruja in ne teži, lahko pa koga zabava in mu doda lahkoten oddih.

View Gallery 7 Photos