Ko so plesalci s pomočjo hip-hopa izumili novo telo!

Festival Front@ se je letos že dvanajstič dogajal, tudi zaključil na severovzhodu naše države v produkciji Zavoda Flota v Murski Soboti, v središču mesta, na plesni Slovenski ulici in v Gledališču Park, tokrat od 31. avgusta do 2. septembra ob podpori Ministrstva za kulturo RS in  Mestne občine Murska Sobota (MOMS).

Umetniški vodja Festivala sodobnega plesa Front@, koreograf in režiser Matjaž Farič je v svojem uvodnem govoru napovedal dvanajsto edicijo festivala kot tisto, ki se bo prav gotovo zgodila, "kajti bliža se novo obdobje in morda bo kdo presodil, da tega festivala ne potrebujemo". Pa še kako ga potrebujemo, ko se ravno v Murski Soboti dogaja plesna umetnost, ki jo v svoji strokovni in umetniški širini vsako leto predstavlja Matjaž Farič z gostujočimi mednarodno priznanimi in našimi sodobnoplesnimi umetniki. Da je Festival Friont@ postal del mestne kulture, so dokazali tudi gledalci na dan odprtja, 31. avgusta, ko so napolnili dvorano Gledališča Park in je župan MOMS dr. Aleksander Jevšek v svojem pozdravnem nagovoru dejal, da brez Matjaža ne bi bilo tega festivala, "ki nas je postavil v svet in smo veseli ter ponosni, da lahko gostimo naše goste iz 11 držav".
O izbranem programu letošnjega festivala je Farič v uvodniku gledališkega lista zapisal, da ta poteka v znamenju časa, ko se plesna dela in tehnike združujejo, plesni ustvarjalci pa odmikajo od šolskih ter akademskih vzorcev in se ples rojeva na samem robu družbe, na ulicah predmestij, "ko so plesalci s pomočjo hip-hopa izumili novo telo … in se zdi, da se je človeško telo spremenilo, se približalo predstavi o izvenzemeljskih bitjih".
Zdi se, da so bili tudi bogovi kar naklonjeni festivalu, ko je večina načrtovanih dogodkov le stekla na odprtih površinah (Odprti oder, Slovenska cesta) ter v prijetnem poletnem vzdušju. Tako se je otvoritveni program začel na Odprtem odru 31. avgusta ob 19. uri v znamenju frontne bitke, ki je potekala nekoliko drugače kot na vojnih poligonih, tokrat predvsem v sproščeni atmosferi plesnega soočanja (bitke) / Open Battle skupin:  Urban Roof iz Ljubljane (Nejc Osovnikar, Gašper Kunšek, Žigan Krajnčan, Teja Modrijan) in PŠ Zeko (Jaka Slekovec, Katja Vizjak, Sofija Gabor, David Copot), ki deluje pod vodstvom Dejana Zečevića. Dejan je o hip-hopu kot plesu spregovoril v širšem kontekstu današnje kulture mladih, ki združuje plesni pop, rep ter DJ-glasbo in so grafiti njihov slikoviti časovni odsevi, tudi ruši ustaljene zamejitve in že zaznamuje   sodobne kulturne ter plesne prakse, torej se ustvarja nov umetniški odsev časa. Tako se je na Odprtem odru iskrilo v hip-hop izolacijah, v robotiki drsenja ter linijskih sugestijah, se vrtinčilo v akrobatiki breaka, v oscilacijah popinga … Zmagovalci so bili čisto prepoteni, navdušili pa tako mlade kot  zrelejše generacije, najbolj najmlajše, ki so ob njihovemu odhodu zasedli plesni oder ter dovzetno obvladovali ritme in gibke oblike, ki so jim bili ravnokar priča.

Zvečer ob 20. uri je na odru Gledališča Park stekla prva plesna predstava, Nočna Iluzija / Night Illusion v koreografiji Antonyja Lachkyja ter izvedbi šestih slovaških plesalcev (Barbora Janáková, Simona Droppanová, Kei Mimakiová,Veronika Cimobrová, Andrej Štepita, Jakub Jeňo). Koreografa Lachkyja poznamo kot soustanovitelja slovaške plesne skupine Les SlovaKs, ki je sodobne plesne oblike zabavno in vešče povezovala s slovaško folkloro, iz te pa tudi znala izviti novodobne različice plesnih korakov in poskokov. Predstava se izkaže za zabavno plesno fuzijo novodobnih gibalnih stilov, zajetih v sodobni plesni koreografiji ob spremljavi klasične kompozicije. Je plesni koncert v spremstvu klasičnih strun, je tudi pozdrav plesu, ko šest plesalk v večernih oblekah (kostumografija Dorota Volfová) poplesuje na umišljenemu koncertu in se pop plesni ritem vešče umešča v tone klasike, ob plesalkah pa še dva novodobna hiphoperja, dve moški jang energiji, ko v preskokih, v talnih krožnih pospeških ter padcih natančno sledita glasbenim sekvencam, seveda v oblačilih, ki jih zaznamujejo in so v kontrast prefinjeni ter barviti kostumografiji plesalk. Domišljijska plesna kompozicija se razliva tudi v manjših grupacijah ter slikovitih duetih, za povrh še vedri in zabava po svoji prostorski razigranosti ter izvedbeni odličnosti v odrskemu odsevu svetlobnih iluzij (oblikovanje luči Robert Polák).

Zaključek prvega festivalskega dne je znova stekel na Odprtem odru, ko je ob 21. uri v svetlobi nočnih naglavnih svetilk španska plesna skupina Iron Skulls Co zaplesala izbrani odlomek iz predstave Sinestezija / Sinestesia. Prihodnji večer so se le preselili na oder Gledališča Park, ko so se na večernem nebu že kazali oblaki in so popoldanske dežne kapljice opozorile organizatorja na možne vremenske spremembe. Izbira gledališkega odra se mi zdi primernejša rešitev za njihov dogodek kot odprta večerna scena, ki nima enakih tehničnih možnosti. In če je na odrski ploskvi predstavljeni odlomek deloval zlovešče ter nedorečeno temačno, je v zatemnjeni odrskih svetlobi ob prostorskih zameglitvah le spominjal na pobeg pred ali iz apokaliptičnega sveta. Skupina je bila leta 2013 sestavljena v Barceloni iz b-boys plesalcev, ki so prišli z raznih koncev španskega polotoka, tudi združili svoje ustvarjalne sile in se resno usmerili na umetniško sceno; in začelo se je njihovo raziskovanje ter razvijanje lastnega plesnega izraza. Predstava je stekla v stilu novodobnih pouličnih plesov, borbenih in akrobatskih veščin ter sodobnih plesnih oblik, ki jih združuje energetski potencial moške prodorne energije, med njimi je vidna tudi predstavnica ženske populacije, ki vešče obvladuje njihov gibalni stil, seveda pa izstopa s svojo lahkotno konstitucijo in akrobatsko veščino ženske gimnastike; sicer v apokalipsi prav gotovo ne manjka niti predstavnic nežnejšega spola. Svojo Sinestezijo so plesalci (Adrián Vega, Facundo Martin, Héctor Plaza "Buba", Diego Garrido, Moisés "Moe", Luiz Mun͂oz, Agnés Sales) eksperimentalno gradili ter strukturirali v posamičnih in skupinskih pobegih ob dovolj jasno izkazanem iskanju možnega preživetja.
V večernem pogovoru, ki je potekal po vsaki predstavi pod vodstvom dr. Andreje Kopač, so španski plesalci dejali, da ne le plešejo in ustvarjajo kot skupina, ampak tudi skupinsko sooblikujejo svoj uprizoritveni program; ko njihova Sinestezija teče ravno dovolj kompaktno, da gledalca drži v napetosti in pričakovanju končne rešitve, hkrati pa navdušuje ob atrakcijah izvedb in v grupacijah gibalnih poslikav z zaščitnimi  maskam na obrazih; ko se sprašuješ, kako zdržijo in sploh lahko dihajo pod oprijetimi maskami ob vseh izkazanih telesnih pospeških ter težah izvedbe.

Tretja celovečerna predstava na odru Gledališča Park: Molitev na molitev / Priyer` si Priyer`skupine Soul City je bila hkrati tudi poslovilna, s katero se je festival Front@  zaključil. Plesna skupina Soul City prihaja s francoskega otoka Reunion, deluje pa pod umetniškim vodstvom direktorja, režiserja in plesalca Didiera Boutiana, ki je zasnoval tudi koncept. Njihova predstava v izvedbi treh plesalcev (Olivier Flaconel, Sébastien Comtois, Didier Boutian) ob koreografski asistenci Vincenta Fontanoja se gradi na fuziji hip-hopa in sodobnih plesnih prijemih, ko se poglablja v rituale in molitve ‘rajskega otoka’ Reuniona sredi Indijskega oceana. Predstava se začne z osvetlitvijo ognjišča, v ritualni simboliki svete svetlobe, ki jo trije akterji obujajo v svojih molitvah, ter ob zlaganju kamnov, v pomenu čaščenja in urejanja tvarne materije. Kljub molitveni vnemi in gradbenemu trudu trojka ne more ubežati osebnim sporom, tudi ne razdiralni energiji, ki jo človek seje ob svojem bivanju na zemlji, čeprav skrbi za lepoto in urejenost, ki jo žal na koncu koncev le skazi kaos. Ob gledanju predstave se mi je utrnila misel  kako je  zgodovina človeške civilizacije ena sama gradnja, ki ji sledi rušenje, je neke vrste Sizifovo delo. Nenavadna, vendar zanimiva in topla predstava v novodobnem plesnem duhu je prav gotovo dala misliti, za zaokroženo dramsko celovitost bi bil dobrodošel še kak poseg oziroma terminski rez v scensko strukturo.   

Na Festivalu Front@ dobijo svoj ustvarjalni prostor tudi obetavni plesni ustvarjalci mlajših generacij. Tako so letos znova gostil slovenski plesni dvojec Žigan Krajnčan & Gašper Kunšek in jima ponudili mentorstvo ter vodstvo skupine plesalcev, ki so bili izbrani v del programa mreže evropskih plesnih organizacij BeyondFront@, udeležili so se izbranci iz Hrvaške, Madžarske, Avstrije, Češke in Slovenije (Klaudija Radojčić, Alexander Tesch, Katharina Illnar, Fani Esterhazy, Kriýstina Šajtošová, Teja Modrijan, Sara Janaškovič, Žigan Krajnčan, Gašper Kunšek), ki so gradili improvizacijo DCL LAB.

Ta se je najprej razlivala po sončni Slovenski (plesni) ulici zadnjega festivalskega dne uro pred dvanajsto, ko je skupina poplesavala in se premetavala po asfaltni površini ter prijetno vznemirila mestno središče, na koncu so se vsi skupaj dobesedno ‘natlačili’ v osebni avto in se pod budnim očesom redarstva še malo po filmsko zapeljali naokrog, tudi srečno vrnili na izhodišče dogodka. Drugič so zaplesali še v avli Gledališča Grad tik pred začetkom zadnje predstave, ko je Gašper v njihovo plesno improvizacijo pogumno potegnil še Fariča, ki je dogajanje kar dinamično razpotegnil po prostoru.

V istem prostoru so svoje avtorske miniature uprizorili nagrajenci in udeleženci 9. Mednarodnega  tekmovanja mladih ustvarjalcev Opus1 2017, plesalci starejše skupine C (20–24 let) in po Faričevem izboru. Znova smo sledili Danki Idi Hørlyc Thomsen v njeni sanjski domišljiji o šov kraljicah plesa / Promqueen na sceni, posuti z barvitimi rožicami; tudi sanjskemu duetu Stran obrnjenih obrazov / Turned away faces Čehinje  Johane Pockove in Finca Samulia Emeryja, ko ona lebdi v sanjski pozi, nenavadni, kot se lahko zgodi le v sanjah; pa potujoči sanjsko beli gmoti  miniature Sub, iz katere se na koncu izvije Samuli Emery.

Nigerijec Mufutau Yusuf iz Irske je še enkrat pritegnil pozornost s svojima dvema stoloma na sceni miniature Homo Absconditus, ko en stol ostaja vseskozi prazen, on pa se v minimalizmu gibalnih artikulacij slikovito pogovarja z onim nevidnim na praznem stolu. Zanimivo je bilo prisostvovati pogovoru dr. Andreje Kopač z ustvarjalci avtorskih sanjskih miniatur, ki so sledili razpisani temi JSKD RS in njihovim raziskavam lastnih sanjskih obzorij, ko so in kako so gradili svojo koreografsko miniaturo ter izbirali naslov. Yusufa je za prijavo na razpis OPUS1 spodbudil naš plesalec Beno Novak, s katerim sta se seznanila na SEAD  plesni akademiji v Salzburgu, v njej pa predstavil ene svojih nedavnih sanj, ko so se na stolih in v pogovoru z njim zvrstile podobe sorodnikov. Plesalka Lia Ujčič, ki ravno začenja svojo profesionalno plesno pot na Dunaju, je svojo koreografsko miniaturo gradila na različnih sanjskih obdobjih, navdih in gibalni vzgon celo dobila na slikarski razstavi ob pogledu na umetniško poslikavo tigra v napadu, svojo miniaturo pa naslovila: Ko ob mojih nogah drema tige r/ While the tiger napping on my feet. 

Znova je steklo tudi srečanje s plesno predstvao Ejlijen ekspres / Alien Express ustvarjalnega dueta Žigan Krajnčan & Gašper Kunšek, tokrat na odru Gledališča Grad in po prihodu s festivala v Riu de Janeiru. Povabilo v Rio je sledilo po izboru mednarodne plesne mreže Aerowaves ter  nastopu na festivalu v danskem Arhusu. V tem poletnem času sta kar prepotovala in zasvojila mednarodne plesne ter festivalske odre, nastopila tudi na italijanskem severu v Bassanu, na hrvaškem festivalu v Svetičenatu, čaka pa ju še festival v Bratislavi in verjetno še kje in kod. Njuna predstava dozoreva skupaj z njuno plesno ekspresijo, ko sledita notranjim ustvarjalnim silnicam, posameznim občutkom v prepletanju medsebojnih niti prijateljevanja, prepričevanja, podpore in nadvlade, ki se tokrat bolj kot v mladostnem boju izriše v gibalnih izolacijah in artikulacijah nemega prepričevanja. V tej svoji fazi soustvarjalnosti ne snujeta svoje strukturirane improvizacije le na plesnemu duetu, ampak aktivno vključita še tretjega, sicer nevidnega člana, Boruta Bučinela, oblikovalca svetlobe, ki jima dosledno sledi ali pa ju celo spodbuja k novim ustvarjalnim premikom ob svojih svetlobnih vizijah. Bučinel je v pogovoru dejal, da je kot tretji ustvarjalec tega scenskega terceta ves čas v stanju aktivne preže, kar ga navdihuje in izpolnjuje, hkrati tudi fizično izčrpava; je težko, vendar tudi vznemirljivo. Na koncu Žigan z jasnim glasnim tonom zlogovno improvizira rokovski song Queenov The show must go v stilu jazzovskega jam sessiona in ga Gašper spremlja v improviziranem ritmu bitboxa. Ni kaj, znova sta navdušila tudi Mursko Soboto s svojim plesom v znamenju časa, ki hkrati tudi ustvarjalno zaznamuje ta isti čas.

Matjaž Farič se v svojem festivalu sodobnega plesa Front@ dosledno dotika tudi perečih družbenih tem, tokrat sta 1. septembra ob 11. uri v Grajski dvorani potekala predavanje in razprava o kulturni zapostavljenosti obrobja države v odnosu do glavnega mesta. Predavanje z naslovom Obrobje in kultura: kruta resnica je analitično pripravil ter zaobjel v statistiki številk doc. dr. Andrej Srakar, ekonomist, statistik in kulturolog, tudi sodelavec Inštituta za ekonomska raziskovanja in predavatelj na ekonomski fakulteti.

Povzetek razgovora na temo predavanja je vsekakor pokazal, da statistične študije in številke držijo, da bi se lahko tudi na obrobjih več postorilo s sredstvi, ki so jim namenjena, in da se vsega tudi ne da tako preprosto doreči s številkami, ko gre za muzo umetnosti, ki nikoli ni tržno uravnovešena, kajti razlike nastopajo že v ravneh samega umetniškega potenciala; ko ga nekdo v presežkih poseduje in ga drugi pač nima. Je pa študija, ki bi lahko veliko pripomogla h gradnji naše kulture življenja ne glede na to, ali ta poteka na obrobju ali v državnem središču, le resno bi se morali lotiti te analitične raziskave naši kulturniki, ministrstva in javne organizacije. Ali se bodo!? 

View Gallery 12 Photos