Andreja Rauch Podrzavnik je ena tistih plesalk in koreografinj sodobnega plesa na slovenskem, ki je sodobno sceno zaznamovala s svojo lastno plesno kreativnostjo; spomnimo se njene genialke – TIPKE / 2001, za katero je prejela priznanje Dance Europe-Chritics´choice 2003, ali predstave Rebeka / 2002, pa stvaritve Kostanjevo modra, nagrajene z nagrado Povodni mož 2004, ali nagrade mednarodne strokovne žirije Festivala Gibanica 2007 za predstavo Tkalci … Vsem naštetim Andrejinim koreografskim uprizoritvam je skupni imenovalec kompozicijska harmonija plesa in glasbe; ko se glasba in gib strneta v objemu čustvenih in intimnih sozvočij, ko koketirata, se pogovarjata in si barvata izpovedna obzorja, gravirata pa aktualno formo časa. Rauchova je diplomirala na London Contemporary Dance Schoole, smer sodobni ples in koreografija, magistrirala pa s področja plesnega videa. Koreografinja Andreja Rauch Podrzavnik, mati treh otrok, očitno stopa v novo poglavje svojega umetniškega razodevanja, v čas novih iskanj, stremljenj in okupacij. Za svoj čas, v katerem se redko izgubi, kot pravi, pa doda: "Moj dan je razdeljen na stotine majhnih enot, ko delam različne stvari, mislim različne misli."
Katja je v sceno vstopila kot moderatorka programa, ko nagovori gledalce in jih opozori, da je ta oder obenem tudi garderoba, zato bo predstava tekla tudi v garderobi.
Predstava Čas Telo Trio zaobjema skupek naključnih – načrtovanih trenutkov, ki tečejo v istem času in v istem prostoru ob mimohodih, srečanjih, najavah, obrazložitvah. Prostor, ki tokrat nastopa kot scena različnega dogajanja, je razdeljen, deljiv, tudi zazidan, zato iz avditorija ni moč vizualno slediti vsemu paralelnemu dogajanju. Določeno dogajanje izven vidnega polja gledalca se vpleta v sam tok predstave, pa čeprav teče še v nekem drugem prostoru, okolju, in se zariše v gledalčevo miselno iluzijo. Oder Stare mestne elektrarne je na začetku predstave surovo in delovno razgaljen: je brez kulis, osvetljen z delovno lučjo, na sceni nekaj uporabnih predmetov, kjer ob strani kotni del v bližini vhodnih vrat zastira gradbeni zastor – prosojna plahta polivinila. V trenutku, ko se prižge svetlobna (scenska) iluzija, zastor pridobi megleni odsev in se na oni strani "meglice" zaznajo obešene slike ter zaprto osvetljeno okno, ki vzbuja vtis romantične nostalgije.
Nostalgijo, ki na splošno vlada predstavi, razbije gruča razigranih otrok, ko naenkrat vdre na sceno odra. Otroci odložijo svoja oblačila na obešalnik, se radovedno ozirajo in poskakujejo, nato pa se s svojimi voditelji izgubijo v talni odprtini stopnišča, ki pelje v pododrje. Posebnost predstavlja tudi prihod skupine žensk, udeleženk seminarja umetnostne zgodovine za tretje življenjsko obdobje, ki enako nepričakovano vstopi na oder v času predstave po predhodnem vodenju in razgledovanju muzeja elektrarne. Žene se napotijo naravnost za megleno zaveso, kjer si ogledujejo fotografske posnetke iz svoje gibalne delavnice; šelestenje tihega pogovarjanja za zaveso pa prodira tudi v dvorano in se meša z glasbeno kuliso. Poleg plesalk in performark Andreje Rauch Podrzavnik in Katje Legin predstavo soustvarjata še glasbenik Christopher Benstead in oblikovalec luči Jaka Šimenc. Vsi štirje akterji se v določenem trenutku znajdejo v centru scene, ko se v meglicah svetlobe in objemu elektronske glasbe prepuščajo prostorski dimenziji. V tem trenutku bi bilo dobrodošlo še konkretno vabilo najbolj hrabrim gledalcem, da vstopijo na sceno in jo poživijo s svojo domišljijo sobivanja, s svojo specifiko (so)gibanja. Gotovo bi se zgodilo kaj eksperimentalno nepričakovanega in zanimivega, nek nov trenutek, nov doprinos k scenografiji iskanja in raziskovanja različnih socialnih skupin in njihove gibalne specifike. V tej smeri je bilo nekaj rahlih namigov, žal pa ne pravega odziva. V svoji razstavi časa in prostora avtorica umesti še "tron za plešoče telo", izpovedno gibalno obliko, ki jo pojmujemo z besedo ples. Kljub domnevni želji, da svoja razmišljanja razgali pred gledalce in predstavo zaprede v filozofsko pojmovanje nekega trenutka sobivanja v času in v sceni treh dimenzij, pa je vendarle najmočnejši trenutek uprizoritve ravno tisti, ko vstopi in sama zapleše, ko se ji pridruži še Katja in ko v magičnih barvnih odtenkih svetlobe razstavljata galerijo statičnih podob, kipov, ki gledališki prostor preoblikujejo v galerijo živih in plastično oprijemljivih podob. Ko se plesalka Andreja postavi in pomisli na svoje plesno telo, se ono že vrti, ovije, drsi po prostoru, in to s tako lahkoto, kot bi ga vel piš ali zanihal val, ob njej pa še optimistično plesno razigrana Katja Legin. Njun duet je nenavaden; tam, kjer Katja neha, tam svoj plesni spomin usmeri Andreja, sta tu in tam v sozvočju, največkrat pa diametralno nasprotujoči, vse dokler ne steče razstava njunih umetniško zasnovanih plesnih skulptur, ko se statika okviri s stanji notranje zavesti. Na koncu koncev v prostor ponovno priletijo otroci ter na vrv, ki visi po celi širini, izobesijo svoje risbe, nato pa steče že ustaljen zaključni scenarij, ko se prižgejo luči in iz avditorija zazveni znani zvok dlani … V predstavi Čas Telo Trio se fragmentarno snuje intimni vsakdan, je sodobna scenska skovanka dnevnika, kjer se avtorica sprašuje: "Zakaj ni več tako, kot je bilo …?"
Nova premiera na odru Stare elektrarne – Elektro Ljubljana, ki se je zgodila 17. januarja 2014 v produkciji Zavoda Federacija Ljubljana in v sodelovanju z Alenko Hain ter Sašo-Aleksandro Lončar, Čas Telo Trio avtorice Andreje Rauch Pordzavnik je domnevno slovo od starega in pričakovanje (vdora) novega, predvsem pa zaznava metafizičnega pojmovanja časa in prostora v gledališkem tridimenzionalnem okviru.
