Jezus je še vedno največja zvezda na svetu

Jesus Christ Superstar je uspešnica, ki je napolnila ljubljanske Križanke. (Foto: Miha Fras)

V ljubljanskih Križankah je v okviru Festivala med 20. in 25. avgustom gostovala znamenita rokovska opera Jezus Kristus Superzvezda/Jesus Christ Superstar v novi postavitvi in produkciji Bronowski v sodelovanju z The Really Usefull Group Ltd. Znamenita rock opera je svojo vesoljno premiero uzrla oktobra 1971 na Broadwayu, po predhodni izdaji izvirnega albuma v 70. letih, ko ni ravno navdušila takratne kritike, no, kljub temu je do zadnje uprizoritve leta 1973 steklo 511 uprizoritev.  Leta 1972 je bila postavljena še londonska premiera, ki se je nepretrgoma predvajala celih osem let ob rekordnem številu predvajanj, natančno 3358. Pozneje so sledile še druge različice scenskih postavitev tega znanega glasbeno-gledališkega dela, ki ga je po libretu večkrat nagrajenega pisatelja Tima Ricea uglasbil slavni glasbenik, baron Lloyd Webber. Najnovejša postavitev, ki smo jo uzrli v Križankah v režiji in koreografiji Mykala Randa, pod glasbenim vodstvom Nigela Lilleya z instrumentalnim ansamblom Sylvia Addisona, pa se je oblikovala in urila v Londonu. Letošnjega septembra se začne njihova  svetovna turneja. Za oder Križank je bila posebej postavljena, in po izjavah koreografa Randa ga vzdušje Križank še posebej navdušuje.  Atmosfero ljubljanskih Križank je Rand doživel ob lanskem gostovanju svojega muzikala Hair, in kot je dejal, si želi tudi v prihodnje gostovati v Ljubljani.

Poleg glavnih junakov Jezus/Alex Gaumond, Juda/Ian Virgo in Marija Magdalena/ Portia Emare (lani v muzikalu Hair je pela in plesala v vlogi Sheile) nastopajo tudi druga znana svetopisemska imena: Pilat/ Kieran Hill, Herodot/ Vas Constanti, Kajfas/Alexander Andreou, Hana/ Michael Baxter, Simon/ Tim Oxbrow, Peter/Seamus Cullen. Na sceni so prisotni še ostali prebivalci Jeruzalema – apostoli, gobavci, dušice, lastniki hlevov.
Rock opera Jezus Kristus Superzvezda je ob svoji častitljivi 70-letnici predvajanja še vedno aktualna. Barviti songi, jakost decibelov in spevna lirika navdušujejo, in nič manj ni aktualna nekoliko svobodnejša, predvsem življenjska interpretacija svetopisemskih citatov, ki osvetli davno zgodovinsko obdobje 2000-letne krščanske kulture z zornega kota 20. stoletja, ko se je svet s pomočjo glasbene scene otrok cvetja začel razodevati v prelomu dveh tisočletji. Glasba je v ospredju, ko se v barvitosti vokalnih interpretacij zrcalijo karakterji in osebnostna stanja posameznikov, stanja množice in volja vladajočih; tudi farizejstvo, zlo, grabežljivost, ljubosumje, moč denarja imajo svoje niansirane poltone, medtem ko lirična melodika oznanja čutnost, ljubezen in poželenje. Besedila songov spevno in poglobljeno spregovorijo o človeški naturi, želji po vladanju in maščevanju. V sceni, ko Juda izda Jezusa in mu Kajfas ponudi plačilo, pravi, da tega s krvjo omadeževanega zlata noče sprejeti. Kajfas pa mu na njegov ugovor odgovarja, da je to krvavo zlato njegov "honorar" oziroma plačilo za izdajo (scena: Večno prekletstvo in song: Krvavi denar/ Blood Money).
Jezus Kristus se v rock operi predstavlja kot navaden človek, naveličan svojega poslanstva, ki ga je sicer na začetku navdihovalo, vendar po vsem tem času ga že utruja, je izčrpan in ne zmore več. Obleži v nedoločenem stanju čakanja na odrešitev in si Judo izbere kot žrtev za dosego pričakovanega konca. Ali je mar danes kako drugače, ko se skuša (želi) zapustiti eno in začeti drugo?! Njegova edina opora v časih neodločnosti in teže je njegova simpatija Marija Magdalena, ki ga mazili in ga spodbuja. Tudi za to maziljenje Juda obtožuje Jezusa, ker je olje, ki ga uporablja, drago in bi za to ceno olja mnogim lahko dal jesti, ne pa da ga uporablja le za lastno ugodje.
Juda je kompleksna osebnost in je ves čas v ospredju ob svojih stanjih razmišljanja in čustvovanja. V njem se bije tako notranji boj kakor tudi neposredni boj z Jezusovo nedorečenostjo, meni, da bo Jezus ob svojem delovanju brez načrtovanega cilja spravil narod v vojno pogubo, in zato čuti, da ga mora zaustaviti, izdati. Mnogokrat ga sprašuje, če veruje, da je to o njegovem bogu res, sprašuje ga, če ima cilj, ali ve, kaj hoče, ali se le predaja fantaziji. Sledi spev o tem, kako bodo ljudje šli za Jezusom, mu verjeli in v njem našli tolažbo, kar je nedvomna resnica tudi dandanes.
Juda želi Jezusa odvrniti tudi od Marije Magdalene, ni mu jasno, kaj vidi na tej ženski. In ko Magdaleno odstrani iz neposredne Jezusove  bližine, nastopi čas za njegov lirični spev in se zazna bežna želja po dotiku, je zaslutiti ljubosumje. Podoben občutek občudovanja, privlačnosti, ljubosumja insovražnosti se poraja tudi pri Pilatu v sceni srečanja z Jezusom. Poprej ga Pilat še zaneseno in preroško sanja. Pozneje pa, kot bi bil v transu, podleže zahtevi Herodota in njegovih podložnikov ter stežka izusti njihovo sodbo o križanju, čeprav si sam tega ne želi. Ob  koncu predstave Jezusa še križajo, bolečine, ki ob tem nastopijo, nikakor niso neslišne. Zgodba se zaključi z molitvijo zbora in  songom Janez 19:41.
Juda stori  samomor, ko je videl posledice svojega dejanja, hkrati se zaveda, da drugače ni mogel kot udejanjiti božjo voljo. Tlači ga tudi misel o blatenju njegovega imena zavoljo storjene izdaje. Trenutek samomora je zaznan s pokom in označen z utrinkom svetlobe (orožjem naših dni ! ) ter Judovim  izginotjem v temi odra.
Jezus je super zvezda, saj si ga vsi želijo in si ga lastijo, iščejo njegovo pozornost, mu sledijo. Biti zvezda je tudi dandanes obremenjujoče. Ko Jezus že umira  pred samim dejanjem križanja, nastopi še zadnji in pravšnji trenutek za zvezdniške izlive, ko song Superstar zasije na  show sceni, kjer se iščejo avtogrami, nastopijo paparaci s fotoaparati in ko navdušenju množice, pa čeprav ob nepremični in umirajoči podobi Jezusa, ni videti konca.
Marija Magdalena se v predstavi izkaže kot edina iskrena in življenjsko realna oseba, je stabilna ženska, ki pomaga in daje ter ve, kaj njen učitelj potrebuje, je predana, sluti ljubezen in se sprašuje, kako naj ga ljubi, kajti poprej ob moških ni zaznala podobnega občutka: song Ne vem kako naj ga ljubim/I Don´t Know How to Lowe Him.
Najnovejša postavitev te rock opere režiserja in koreografa Mykala Randa je igralsko razgibana in gibalno dinamična, s posebnim likovnim izrisom množičnih scen in skupinskih stičišč oziroma zbora. In ko je režija v domeni koreografa, potem sceno bogati vsesplošna in domiselna igralska razgibanost, kar je bilo opazno ob tej postavitvi, kjer ni bilo zastojev, praznih mest ali celo prostorskega prekrivanja. Predstava se začne s pregonom-lovom Jezusovih učencev, ki jim med  vrstami in sedeži avditorija Križank sledijo rimski vojaki, ti pa pravočasno uidejo za kulisami odra. Ta začetni trenutek me je spominjal na svobodno gibanje mladih hipijev muzikala Hair med lanskimi gledalci Križank, očitno je koreografu Randu res všeč prostor Križank obdan z naravnim zelenjem, ki po svoji strukturi omogoča tudi neposredno povezavo odrske iluzije z realnim avditorijem.
V sodobno razgibani in preprosti sceni se je domiselno ilustriral zgodovinski čas. Na sceni je vidna kulisa nadstropne zgradbe, ki daje možnost večplastnega opazovanja, predvsem pa izpostavi sestop vladajočih do podložnikov, do množic, do Jezusa; saj so oni -vladarji – vedno v nadpoložaju, tam nekje zgoraj, ko nagovarjajo, govorijo, sodijo. Dizajn scene in celostne podobe zgodovinske uprizoritve je delo oblikovalca Jasona Denvira. Efektno scensko luč tako kot v predstavi Hair je oblikoval David Howe, zvok pa Gareth Owen.
Za glasbeno in pevsko izvedbo ni moč reči drugega, kot da je bila odlična. V ospredju so vsekakor vokalni razponi treh glavnih junakov glavnih pevskih vlog – Jezusa, Jude in Marije Magdalene, tudi vsi ostali so se izkazali s prepričljivo in dobro odrsko uprizoritvijo. Vsak nastopajoči – kakor tudi  skupinska skladnost zbora – je bil karakterno izoblikovan in dobro umeščen v odrsko sceno. Jezusovih dvanajst učencev  predstavlja mladost, ki hrepeni, obljublja, zanika, se boji in obžaluje, skratka razdobje mladostnega razhajanja in stopanja na samostojno pot. Ob tem pa še zapojejo, da bodo biblijo pisali, ko odidejo v pokoj.
Ian Virgo kot Juda je izvrstno odigral svojo vlogo, bil je prepričljiv, in ne le da se je poglobljeno sledilo njegovemu vokalu, ampak je bil sila dinamičen in jasen v svoji temperamentni igralski interpretaciji. Portia Emare je lirično podobo Marije Magdalene odigrala notranje dovolj poglobljeno, čutno in naravno, ob tem pa je še izvrstno interpretirala svoje songe. Jezus Alexa Gaumonda je bil kot igralski lik nekam bled in odmaknjen, na začetku je v tej svoji drži deloval celo prisiljeno. Njegova igra postane oprijemljiva v trenutku čutne napetosti in ob izlivu jeze v sceni Tempelj, ko je množico in duhovnike spodil iz Templja, kjer so barantali z denarjem, prodajali in nakupovali ter se razdajali užitkom, skratka se za njega povsem nespodobno vedli v božjem hramu. Od tu naprej, ko je v ospredju tako fizična kot psihična bolečina, se tudi njegova igralska interpretacija zjasni, seveda o vokalni izvedbi pa vse najboljše.
Obe scenski uprizoritvi tako Hair kot Jesus Christ Superstar, ki smo jim bili priča lani in te dni na odru ljubljanskih Križankah, sta se predstavili v najboljši umetniški luči, in lahko le upamo, da se bo tovrstno sodelovanje v organizaciji ljubljanskega Festivala še naprej nadaljevalo. 

View Gallery 7 Photos