Duet Jane Menger in Roka Vevarja. (Foto: Tomaž Gorkič)
Jana Menger, plesalka in koreografinja, je svojo plesno pot začela v Novem mestu, leta 1993 pa postala članica Plesnega teatra Ljubljana. Sodelovala je in sodeluje z našimi znanimi koreografi (Ksenija Hribar, Ann Popoulis, Sinja Ožbolt, Maša Kagao Knez, Branko Potočan in Matjaž Farič), se predstavljala z lastnimi stvaritvami, tudi v duetu z Rosano Hribar/Istokopakaj in Dušanom Teropšičem/Poroka. Leta 2013 je diplomirala na Akademiji za ples Ljubljana, takoj za tem se je že vpisala na Akademijo za gledališče, radio, film in televizijo/AGRFT na magistrsko stopnjo Umetnost giba, 15. februarja pa predstavila svoj magistrski projekt Banana Split (mentorstvo doc. mag. Uršula Tržan in red. prof. Tomaž Gubenšek). …
Niti dva tedna pozneje, 26. februarja, je svoj magistrski projekt predstavila tudi Nataša Berce, balerina, članica SNG Opere in baleta Ljubljana, ki se je izpopolnjevala na znani Rambert School of Balet London, tudi aktivno sodelovala na sodobni plesni sceni, od leta 2002 pa začela s poučevanjem in še poučuje naš mladi baletni rod. Po svoji upokojitvi na baletnih odrih je Bercetova začela študij dramaturgije na AGRFT, po diplomi 2013 nadaljevala študij Umetnost giba na magistrski stopnji in ga končala z magistrskim projektom Kaj pa bi, če bi (mentorica red. prof. Tanja Zgonc). Nataša Berce v predstavi Kaj pa, če bi. (Foto: Lars Sekulič Berce)
Na AGRFT so se odločili, da projekte svojih diplomantov tudi javno predstavijo, če le pridobijo koproducenta. Banana Split je avtorski projekt Jane Menger, ki ga je zasnovala in ustvarila skupaj z Rokom Vevarjem, na plan pa postavila v Veliki gledališki predavalnici AGRFT (producent predstave Urška Pleše, koprodukcija Flota, zavod Murska Sobota in AGRFT). Komorna predstava Banana Split je kovana na tnalu kriminalke, zatakne pa se za aktualno področje, ki kar zažira v raznolike tokove družbe, združb in vsakdana, ki se imenuje množenje, podvajanje ali ponavljanje. Duhovito v rahlo obarvanem spektru satire sta protagonista kovala istovetnost v raznolikosti, po svoji vizualni telesni govorici pa kar spominjala na nem filmski čas Charlesa Chaplina. Njuna zgradba napetosti in neznanega se začne v repeticiji vhodov in izhodov Roka Vevarja, ki se kot prestrašen in obtežen osebek plazi ob steni, za seboj in na tleh pa pušča svoje delce knjižnih polic, kupčke raznolikih knjižnih vsebin. Potem se zgodi še njegova kopija po videzu in oblačilu – Jana Menger (odlična gledališka maska Tina Prpar, oblikovanje svetlobe Petra Veber). Njuna zgodba je formalno zasnovana, steče pa v sceni domislic premičnih vrat in ob kvadratni mizi, kjer se največkrat množenje tudi dogaja (scenske korekture Leja Jurišič). O tem, kako ima vsak jaz-osebek niz podvajanj ali vsaj 8x ponovljenih podob po liku, videzu …, in o stolu ter gibki mizi, ki jo zaseda serija enakih, pa spregovori na videoposnetku Tomaža Gorkiča, tretji protagonist, zasenčen tajni agent (XY) Tomaž Gubenšek. In to na nevidnem videoposnetku v obliki CD-ja, ki ga ob koncu predstave podarijo vsakemu gledalcu za domače čtivo in v premislek. Banana split Jane Menger.
Dvojnost je hkrati tudi realen osebnostni status vsakega posameznika, ki ga žene njegov drugi jaz tako kot statičnega knjižnega molja R. V. njegova plesno razigrana podoba J. M., ki ga tudi do te mere razdraži, da sicer miren človek vpije na ves glas in tolče z vso silo po predmetih, pač eksplodira, dokler se ne preda in v soglasju s tistim drugim končno zaveje duet plesnega sožitja ter sprejemanja njega, tega drugega. In kaj ima ta dobro zastavljena dramska konsistenca opraviti s sladko vsebino banane split? No, pomen naslova Banana Split se razodene ob vrhuncu predavanja avtorja Roka Vevarja, v znanstveni razpravi z vsemi možnimi podrobnostmi natančne razlage, obogatene z dokazi in primeri, ki dodatno in za povrh nasmeje prisotne obiskovalce zasedenega avditorija predavalnice. Banana Split je dobro zasnovana dramska predstava neme govorice, gest in gibalnih vložkov samozavestne plesalke ter dobrega predavatelja-igralca, ki ga tlačijo dvomi; ali oni drugi (druga) enak po podobi in videzu, možni črv vesti, tudi žensko-moški energetski princip, ki kar buri vzgibe in posledična ambiciozna dejanja posameznika. Na koncu, tako kot se spodobi v realnosti in v kriminalki, se skrivno le razkrije, ko Jana Menger lušči svojo tesno prilepljeno masko in Rok Vevar bere izbrane citate, ki na koncu in žal po nepotrebnem kar nekam razvodenijo zaključek sicer dobre dramske zasnove. Konec si je lahko tudi vsak sam in po lastni želji poustvaril ob gledanju videoposnetka, torej doma. V debati se tudi izve, da je konec bil na generalki 14. februarja drugače zastavljen, tako kot bi moral biti; na premiernem zaključku pa kar na novo improviziran. …
Kaj pa, če bi je plesno gledališki projekt, ki je tekel pod umetniškim vodstvom Nataše Berce in po njenem izboru glasbe v produkciji AGRFT ter v koprodukciji Plesnega teatra Ljubljana, kjer je bila predstava 20. februarja tudi premierno uprizorjena. Nataša Berce se je prav posebej osredotočila na odrsko scensko vzdušje, ko v sceni svetlobnih manipulacij in ob dramaturškem sodelovanju Nine Zupančič gradi svoj magistrski projekt (scenografija in kostumografija Barbara Kapelj Osredkar). Steze reflektorjev se sekajo in križajo na tleh ter malo nad njimi, ob tem pa meglijo in ustvarjajo nenavaden megleni kokon rahlih obrisov (oblikovanje luči Borut Bučinel). Megla se bistri in vse bolj vidni postajata tudi osebi, soustvarjalca in izvajalca, plesalka Kaja Lorenci in igralec Nik Škrlec. Oba se trudita, vzpenjata, preobračata na kratki lestvi, na kovinski konstrukciji, ki se je le stežka da osvoboditi. Dogaja se nenavaden duet, prilepljen oziroma zataknjen na, pod, z in ob lestvi, kjer se boči on kot fizična moč in ona izpisuje svoje hitre gibalne simulacije. Ko se odrski prostor povsem osvetli, pa je teh lestev kar veliko posejanih po sceni, tako malih kot onih velikih. In ko se vpraša, kakšen pomen ima lestev, gotovo sledi odgovor, da služi za plezanje ali vzpenjanje na … V svoji magistrski nalogi se je Bercetova lotila raziskovanja gibalnih pristopov dveh teles, igralčevega in plesalkinega. Tudi če se ne vzame gledališkega lista v branje, je jasno, da je ona Kaja Lorenci hitra (yin) plesna energija, ki se žene in prehiteva njegovo igralsko telesno statiko (yang) energijo. …
Prvotne gibalne razlike se kar kmalu razblinijo, ko pa tudi on posega v svoji učni dobi ali karieri po plesni vadbi in si gotovo želi zaplesati v duetu z njo, kot pa prazno govoriti v prostor, tako kot se začne njegova igralska sekvenca. Na sceni nastopi tudi koreografski preobrat, ko se prvotno diametralno in linijsko prelije v duet podobnega in prostorsko izoblikovanega. V odrskem prostoru tudi sicer kar težko govorimo o telesu in njegovi prisotnosti, saj je oseba in so umetniki tisti, ki s svojo podobo in telesi ter izraznostjo polnijo gledališko sceno in ustvarjajo bolj ali manj odmevno scensko umetnost; se prav gotovo tudi vzpenjajo vsak po svoji odmerjeni višinski lestvi. …
Obe magistrski deli dveh plesalk in ustvarjalk, Banana Split Jane Menger in Kaj pa bi, če bi Nataše Berce, predstavljata zanimivo scensko branje, ko dramaturgijo gledališkega miljeja snujeta s tokovi gibalno-plesne substance, z vizualno gibko in domišljijsko stopnjevano dramsko obliko.
Spletna stran za zagotavljanje boljše uporabniške izkušnje, namene trgovine (košarica), prijavo na novice in spremljanje uporabe spletne strani (Google Analytics) uporablja piškotke. Tukaj lahko nastavite katere piškotke dovolite in katerih ne.
Nujno potrebni piškotki
Nujni piškotki se vedno namestijo, saj omogočajo nemoteno uporabo spletnega mesta. Uporabljajo se v namene košarice v spletni trgovini, varovanje spletnega mesta pred napadi in podobno. Ti piškotki ne shranjujeno nikakršnih podatkov o uporabniku (obiskovalcu).
Analitični piškotki
Ti piškotki se uporabljajo za spremljanje uporabe spletne strani z uporabo Google Analytics.
Oglaševalski
Oglaševalske piškotke uporabljamo za prikaz personaliziranih oglasov na družabnih medijih in spletnih iskalnikih kot so Facebook, Instagram, Google in podobni.