Hladen večer z baletnimi zvezdami

Hladen večer tretje julijske dekade je gotovo vplival tudi na hladen sij baletnih zvezd Gala baletnega večera svetovnih zvezd na odprti sceni ljubljanskih Križank 62. Ljubljana Festivala, na večer 21. julija. Nastopili so baletni solisti, prvaki Nizozemskega državnega baleta Viktorija Ananjan, Vito Mazzeo; Norveškega državnega baleta Yolanda Correa, Yoel Carreno; Gledališča Bolšoj Anastasija Gorjačeva, Dimitrij Gudanov; Dunajske državne opere Ljudmila Konovalova; Estonskega državnega baleta Gabriel Davidsson; Baletne hiše Gledališča Mariinski Julija Mahalina; Baletnega gledališča St. Peterburg Margarita Rudina; Nemškega državnega baleta Berlin Dinu Tamazlacaru, Giacomo Bevilacqua.

Baletni mojster, umetniški vodja in režiser predstave Vasilij Medvedev ter režiser Stanislav  Feco sta skupino evropskih baletnih umetnikov združila in postavila na odrsko sceno ob uprizoritvah odlomkov iz znanih baletov, kot so Onjegin, Carmen, Silfida, Bajadera, Korsar, Giselle, Šeherezada, Labodje jezero, Don Kihot, ter dodala nekaj modernih baletnih utrinkov. Pohvalno je, da je glasbena spremljava tekla v živo, tokrat pod dirigentskim vodstvom Aleksandra Anisimova, glavnega dirigenta Beloruskega nacionalnega simfoničnega orkestra, ter v orkestralni izvedbi Simfoničnega orkestra RTV Slovenija, namenjena pa resnično baletnim zvezdam, kar je očitno že po hitrostih glasbene izvedbe, ki pa je žal ni zaznati na obeh odrih naših baletnih hiš. Vasilij Medvedev je znan ruski baletni umetnik, tudi koreograf na mednarodni sceni, od leta 2003 pa je ustanovitelj in umetniški vodja Mednarodnega baletnega festivala v Sankt Peterburgu in sanktpeterburške plesne nagrade. Skoraj dvajset let v tandemu z Medvedevim sodeluje Čeh Stanislav Feco, baletni pedagog in koreograf, do lani tudi vodja baleta Državne opere in baleta Jekaterinburg, ki sicer tudi veliko sodeluje z različnimi baletnimi skupinami na mednarodni sceni.

Gala baletni koncert je stekel v dveh delih, na obeh začetkih pa bil popestren še z orkestralno uverturo; na začetku prvega dela z glasbo Petra Iljiča Čajkovskega Poloneza iz opere Evgenij Onjegin, po odmoru in na začetku drugega dela pa z zvoki finala iz opere La Gioconda,  skladatelja Amilcarea Ponchiellia Ples ur. Prijetno glasbeno vzdušje ob znanih plesnih tonih je bila pravšnja predpriprava na baletni koncert, in Simfonični orkester RTV Slovenija je ta večer pod taktirko gostujočega dirigenta Anisimova odigral sedemnajst skladb različnih glasbenih obdobji in stilov, avditoriju pa ponudil glasbeni mozaik melodičnih baletnih kompozicij znanih avtorjev. 

V prvem delu sta zaživela v zvezdnem prahu pas de deux baleta Korsar v koreografiji Mariusa Petipaja na glasbo Adolpfa Charlesa Adama  norveška baletna prvaka Yolanda Correa in Yoel Carreno, imela sta prezenco, lahkotnost izvedbe in nasmeh, ki tako dobro dene ob takih baletnih koncertnih oblikah, skratka ob dobri izvedbi zaplesala tudi z notranjim žarom. Enako sta žarela tudi v drugem delu, v sodobnejši baletni izvedbi, v duetu Elegija src koreografa Raimonda Rebecka in ob zvokih utripa srca.

Prvi del se je začel s koreografijo legendarnega Mihaila Fokina Pridih vrtnice na glasbo Carla Marie von Webra ter v izvedbi Julije Mahaline in Giacoma Bevilacqua. Sanjski balet, kjer vidno odseva novodobni koreografski duh velikega Fokina in se mu sledi tako v plesni ženski liriki kot v plesalčevi ekspresiji izvedbe, ko moški plesalec dobi novo plesno preobleko in ni le plesalkin princ. Duet z vrtnico sta stilno zaplesala  Julija Mahalina in Giacomo Bevilacqua, plesalec lahkih letečih skokov in prefinjene drže. Njun drugi duet iz baleta Šeherezada v še svobodnejši Fokinovi baletni izvedbi na glasbo Aleksandra Rimskega Korzakova pa je odseval le bolj bled ljubezenski napoj. Sledil je solo Carmen iz baleta Carmen skladatelja Georga Bizeta,v izvedbi odlične mlade solistke Viktorije Ananjan in v koreografiji Alberta Alonsa, žal pa je bila izvedba preveč mladostno koketna in izpolnjena s premalo strasti španskega sončnega podnebja, predvsem žara Ciganke Carmen.
Predstavljene so bile tudi pas de deux izvedbe velikih belih baletov, kjer so svoje vloge vsekakor dobro izvajali Ljudmila Konovalova in Gabriel Davidsson (Bajadera – odlomek iz Kraljestva senc po Petipaju na glasbo Ludwiga  Minkusa); ter Giselle, pas de deux v izvedbi Viktorije Anjanan in Vita Mazzeoa (koreografija M. Petipa, Jean Coralli, glasba Adolphe Charles Adam).

Odlomek iz baleta Onjegin v koreografiji Vasilija Medvedeva skladatelja P. I. Čajkovskega sta izvajala Anastasija Gorjačeva in Dimitri Gudanov. Vsebina odlomka je bila kar preveč dramatično pripovedna, da bi v tako kratkem času izvedbe tudi dovolj jasno izzvenela in pritegnila gledalca.  Kar nekam hladno je deloval odlomek baleta Augusta Bournonvillea na glasbo Hermana Loevenskjolda: Silfida, pas de deux, v izvedbi Margarite Rudine in Dinua Tamazlacarua. Ob tem pa zaživi spomin in hkrati pohvala tenkočutne vilinske izvedbe Silfide ljubljanske baletne solistke Tjaše Kmetec, dozdevno tudi bolj Bournonvilleva.

Na odprtem odru, brez baletnega pravljičnega scenskega ozadja in v odlomkih znanih baletih del je kar težko enakovredno zaplesati izpostavljene kratke izvedbe. Moški baletni plesalci so se vsi po vrsti izkazali za leteče izvajalce visokih zračnih poletov, bili tudi odlični partnerji svojim plesalkam. Nedvomno so tudi baletne prvakinje plesale v virtuoznih hitrostih in izvedbah, ki nam jih ni ravno dano velikokrat videti, sploh pa vrtavke v parih in številčno lahko vrtljive piruete, enako je bilo s poskoki, ko so baletne zvezde kar preletavale oder, pa vendar ne prav ogrele ljubljanske gledalce. Na turneji in v večernih kratkih nastopih res ni pričakovati, da bo zasijal duh pravljične baletne eteričnosti, pa vendar so med njimi le bili solisti, ki so dali več ne le v izvedbi, ampak tudi v prezenci in v odnosu do gledalcev, ko ni manjkalo ne temperamenta in ne energije, poleg tega je izvedbe krasil umetniški sij. Kot tak je izstopal plesalec Dinu Tomazlacoru, v vseh svojih vlogah je bil žareč in plesen, tudi ko je zavel svoj solo na glasbo Jacuesa Brela Meščani v koreografiji Bena van Cauwenbergha in v plesu francoskega šarma kar ogrel avditorij. Vrhunec večera je nastopil ob njegovem ponovnem nastopu v duetu z izvrstno Margarito Rudino v odličnosti izvedbe pas de deux baleta Don Kihot v koreografiji Aleksandra Gorskega in na glasbo Ludwiga Minkusa, srčen nasmeh na njunih licih je vihral skupaj z iskrivo baletno izvedbo. Tudi izvrstna Ljudmila Konovalova in ob njej Gabriel Davidsson sta zavela prav lepo doživetje baletnega dueta, pas de deux črni labod iz Labodjega jezera P. I. Čajkovskega koreografa M. Petipaja.

Posebnost večera sta bili dve moderni koreografski izvedbi, ki ne zahtevata velikega odrskega glamurja, ampak dobro in prepričljivo zaplesano izpoved, in kot taki povsem primerni za odprt poletni oder in neposreden kontakt z gledalci. Vitto Mazzeo je bil izreden v svoji solistični prezenci in izvedbi plesa Sinopsis (koreograf Riccardo di Cosmo, glasba Aphex Twin), v dramski plesni zgoščenki, ki se dviga od tal nemoči do osvajanja plesnih vrhov. Sanje o Japonski je drugi zanimiv koreografski prispevek v plesni prezenci Dimitrija Gudanova na tradicionalno japonsko glasbo (koreograf Aleksej Ratmanski), ko ni v ospredju le izvedba, ampak poglobljena misel v raziskovanju in postavitvah novih koreografskih solucij, ko se v prostor zariše filozofski lik čistosti beline in čuječe ostrine, kratkih vendar likovno jasnih in izklesanih gibov, ko Spomini na Japonsko izzvenijo koreografsko inovativno v odsevu plesalčeve izvedbe. 
Gala baletni večer svetovnih zvezd je bil zaključen v baletnem koloritu Velikega finala na glasbo Georga Bizeta, ob baletnih utrinkih spektakularnih izvedb; in je dober spektakel povzdignil temperaturo sicer res hladne poletne noči. Pač, šov mora biti!

View Gallery 8 Photos