Geniji so pač večni

Na 61. Ljubljana Festivalu je bilo ponovno in  pričakovano srečanje z znanim plesnim ansamblom Béjart Ballet iz Lozane, ki je predstavil tri nove koreografske obnove mojstra Muricea Béjarta (1927-2007) in novejšo koreografijo Gila Romana, umetniškega vodje in koreografa te svetovno znane skupine.

Predstavljena Béjartova dela zajemajo  tri njegova ustvarjalna obdobja, koreografijo Bhakti III (premiera Bhakti v prvi verziji je bila leta 1968), Etuda za Damo s kamelijami ter  Brel in Barbara iz leta 2001, vse tri koreografije pa nedvomno izžarevajo študijsko in ustvarjalno širino  koreografskega genija Mauricea  Béjarta, ki je svoja baletna dela tudi večkrat  inspiracijsko niansiral, prilagajal solistom, novemu zanosu in odrskim oblikam.

Bhakti je koreografija, ki je nastala v času mojstrovega poglabljanja in doživljanja indijske starodavne dediščine, ko se je srečal s poemo Ramajana in se poglabljal v ep Bhagavad Gita, ki je posvečen božanskemu mladeniču Krišni, bogu lepote, plesa in igranja na flavto. Tudi bog Šiva je plesal, je tretja inkarnacija Brahme, takoj za Višnujem. V svojih razmišljanjih Béjart omenja še boginjo Šakti, ženo Šive, ki je  njegova vitalna energija, z drugimi besedami njegova duša.

S koreografijo Bhakti smo se prvič srečali v Benetkah leta 1973, in je očarala. Bila je tudi daljša od tokratne krajše verzije Bhakti III, ki smo jo lahko gledali v Ljubljani. Balet Bhakti danes krasi že zgodovinski pečat; je Béjartova simbioza zahodne baletne kulture z indijskimi vedami, starodavnim znanjem in plesno klasiko daljnega vzhoda. Koreografija se spleta s staro tradicionalno glasbo značilnih ritmičnih poudarkov in hitrostnih različic. Boga Šivo spoznamo v njegovi značilni pozi klasičnega indijskega plesa, tu in tam pa se sledi tudi pripovednim oblikam dlani – mudram. V ospredju koreografije je še vedno baletna klasika, pa ne zavoljo "baletnih špic", bolj zavoljo stiliziranih poz in korakov, v skokih pa je bilo le nekaj več vzhodne svobode.

Ples se začne v rdečem svetlobnem krogu in v tesnem objemu lotosa njega in nje. Ko se krog razširi, se osvetlijo še silhuete v pozah jogijske halasane, ki jo imenujemo in poznamo kot plug. Duet boga in boginje se odpira tako kot cvet, se usklajuje in balansira v prefinjeni igri statične plesne ornamentike. Nastopi trenutek, ko skupina zadrži njega in potem še njo, v nastalih prehodih pa ima vsak svoj solistični  izliv. Ob ponovni združitvi dveh božanstev, nje in njega v objemu časa, pa skupina oblikuje rozeto in uprizori (v zahvalo) plesno obliko jogijskega pozdrava soncu – surjo namaskar. Glasbeni ritem je hiter, medtem ko ples statično lebdi na krilih ritmičnih menjav in daje vtis nemerljive statike vesoljnega kolesja. Drže plesalcev izzvenijo napeto, strogo koncentrirano ob upočasnjenih prehodih in balansiranju gibalne statike, so precej zadržane v predstavitvi (nepoznanih) božanskih podob. Danes bi, ko ta plesni del sveta veliko bolje poznamo, pričakovali več osebne topline dajanja in sprejemanja, radosti predaje in veselja obrednega čaščenja, tako značilnih za klasični indijski ples; saj  tudi starodavni ples o Šivi živo diha, ko pripoveduje o njegovi božanski veličini. Sredi petdesetih minulega stoletja se je začelo širokopotezno odpiranje zahoda in spoznavanje neznanih kultur, in Béjart je bil eden prvih, ki se je s svojim umetniškim potencialom poglabljal v ta zakriti svet.

Koreografijo Bhakti III bogatijo drobni detajli značilne figuralike tega dela azijske plesne kulture, s katerimi je mojster koreografije inovativno zarezal v izrazno polje plesne moderne. Koreograf Maurice Béjart je ob svoji lastni osebnostni širini nedvomno širil tudi plesna obzorja, plesno platformo evropske in zahodne civilizacije, kar nazorno dokazuje tudi ta njegova koreografija, ki so jo v stilni estetiki izvajali plesalci skupine Béjart Balleta iz Lozane. V solistični izvedbi sta zaplesala: Šakti/Marsha Rodriguez in Šiva/Harrison Wynn, plesalci njunega plesnega spremstva pa so bil: Laurence Rigg, Vitali Safronkine, Javier Casado Suarez, Gabriel Marseglia, Denovane Victoire, Kwinten Guilliams. Sceno in kostume je oblikoval Germinal Casado.

V koreografiji Etuda za damo s kamelijami se na  glasbo Frédérica Chopina in Francescoa Cilea izriše Béjartova čutna kompozicijska povezava z glasbo in plesalko, kar ga navdihne in popelje v nova koreografska polja ustvarjanja. To je koreografija, ki v ospredje postavlja iluzijo, sanje o nedosegljivi ženski, o idolu, ki ga umetnik enači s cvetočo lepoto rož kamelij. Koreografija živi in diha v plesni ekspresiji, zahteva pa celotnega plesalca, ne le odličnega izvajalca, ampak umetnika, ki se v svoji izvedbi stopi s subtilno Chopinovo glasbo. To je ples spominov, senc, osebnostnega poglabljanja v nevidne čutne sfere in zavedanja lastne minljivosti. Scena se dogaja v (na) stolu razmišljanja, v duetu ob decentnem luščenju ženske utesnjene ovojnice v obliki šala, potem še svečane obleke do lahkotnega mladostnega oblačila, kot se pač vrstijo spomini in se obuja nedosegljiva ljubezenska idila ter splakuje bolečina. Etuda dama s kamelijami je poetični koreografski izliv, odlični plesalci pa niso docela znali izliti svoj notranji  dih, tisto nekaj več, nevidno, vendar tako čutno dotikajoče se, nedvomno pa so blesteli v svojih plesnih linijah lirične estetike: Elisabet Ros, Fabrice Gallarrague, Angelo Murdocco, Marco Merenda, Iker Murillo Badiola, Mattia Galliotto, Keisuke Nasuno, Hector Navarro, Gabriel Arenas Ruiz. Vodja efektne osvetljave obeh predstavljenih  Béjartovih koreografij, ki sta stekli v prvem delu tega večera, je bil Dominique Roman.

Tretja koreografija, s katero se je po odmoru tudi zaključil ta enkratni koreografski mozaik v razponu nekaj več kot treh decenij in na prelomu dveh tisočletij, je bila moderna koreografija Brel in Barbara na glasbo Jacquesa Brela in Barbare. Spevni in znani francoski šansoni, poetika ljubezenskih zgodb, nepričakovanih srečanj v strasteh tanga, ob valovih valčka ter v vrtiljaku življenja pariških ulic se je slikovito, predvsem igrivo ilustrirala v igri plesne dinamike in svežini francoskega šarma, tudi nič manj v bogastvu gibalnih domislic francoskega koreografa, ki mu je Belgija na široko odprla svoja  vrata domovanja in ustvarjanja. Koreografija Brel in Barbara ni le spoj glasbe in giba ali ples korakov po glasbeni partituri, to je ples, ki leti na glasbenih krilih, je plesna slikanica čutnega spoja melodike in gibalne ekspresije, je strasten objem slišnega in vidnega, predvsem pa prostorsko razposajena kompozicijska mojstrovina Mauricea Béjarta. Je tudi ples svetlobe in kostumskih domislic, ko se n.pr. ogrinjala sončnega rumenila v stilu vesele skicirke osebnih preobrazb prelevijo v ritmu in plesu iz rokavnih kostumskih oblik plesalcev v njihove obleke, krila ali poskočne pravokotne vreče.

Solisti in dueti so izmenjaje polnili in praznili plesni oder, prihajali in odhajali v skupinskih formacijah, se srečevali in razhajali, na koncu pa še veseli zaključek ob skupni statični ilustraciji in v siju luči, za kar je poskrbel Clément Cayrol, za kostumsko slikovitost pa Jean-Paul Knott.  V solističnih spevih in igri duetov so največkrat na oder privihrali: Elisabet Ros, Fabrice Gallarrague, Gabriel Arenas Ruiz, Jhe  Russell, Keisuke Nasuno, Kateryna Shalkina, Julien Favrecu, Lisa Cano,  Oskar Chakon, in je skupaj z njimi v plesnem vrtincu vihralo po odru tudi  preostalih skoraj trideset članov Béjart Balleta iz Lozane.

Gil Roman je svojo koreografijo Tam, kjer so ptiči/Lá oú sont les oiseaux snoval na kitajski filozofiji tao, inspiriran z besedilom Čar življenja, Kitajca Čan Šeng Laja, ter jo obdal z delom kiparke Marte Pan. Kiparka je leta 1959 za Béjarta ustvarila umetnino Equilibre/Ravnotežje, ki je koreografa navdihnila za balet enakega naslova. Roman je na tiskovni konferenci ob predstavitvi Béjartove avtobiografije Trenutek v življenju drugega dejal, da od mojstrovega baleta Ravnotežje žal ni ostalo nič razen stvaritve kiparke Panove. Zgodilo pa se je, da je tudi njega inspiriralo delo kiparke, tako da je še sam postavil koreografijo o življenju, smrti, o ciklusu ponovnega rojstva ob kipih (scenografija  Marta Pan), za kar sta Thierry Hochstätter & jB Meier napisala izvirno skladbo Citypercussiona. Poleg glasbenega izvirnika Romanovo koreografijo spremlja še odlomek iz preludija Parsifal skladatelja Wagnerja in  odlomek iz glasbe Gorillaz. Kostumografija je delo Jean-Paula Knutta, odrska svetlobna iluzija pa Dominiquea Romana.

Najprej se v temi odra sliši glasba, ob počasnem odpiranju luči pa se ugleda še moško silhueto, kako se guga v narobe postavljenem stolu, potem pa se prične nizanje dovolj zgovornih, odlično zasnovanih in logično povezanih plesnih sosledij, življenjskih skic v gibalni poetiki ravnotežij. Koreografija je spodbudila razmišljanje o kolesju rojevanja in umiranja. V živosti bogate gibalne ilustracije je tudi steklo kolo življenja in smrti, oprijemljivo, pristno, življenjsko, in v dobrih plesnih izvedbah nastopajočih: Oscar Chacon, Alanna Archibald,  Fabrice Gallarrague, Marco Merenda, Laurence Rigg, Gabriel Marseglia, Juan Jimenez Cosima Munoz. Koreograf Roman Gil je uprizoril koreografsko presenečenje in se v Križankah predstavil v novi luči plesnega umetniškega zorenja.

Prelep večer Béjart Balleta iz Lozane je mednarodno občinstvo turistične Ljubljane nagradilo z obilnim aplavzom, tudi v pričakovanju ponovnega srečanja z zgodovinskim opusom Béjarta ali novimi koreografskimi obzorji umetniškega vodje Gil Romana, mogoče tudi z  drugimi njihovimi člani, ki so zoreli ob koreografskem geniju Mauriceu Béjartu.

 

View Gallery 12 Photos