Ekipa Maša Kagao Knez, Kaja Lin Jagodič Avguštin, Joseph Nzobandora − Jose, Kany Obenga v Španskih borcih
Prva premiera iz zvrsti sodobnega plesa, Free Standing, je na sporedu novega leta 2020 stekla 9. januarja v Veliki dvorani KC Španski borci, torej kmalu po zaključku prazničnih dni, ki so se razpotegnili vse do konca prvega novoletnega tedna. Plesna predstava Free Standing je nastala v produkciji Studia 25, izbrana pa na mednarodnem razpisu nove mreže Pan-Adria, ki predstavlja novost na področju uprizoritvenih umetnosti iz zvrsti gibalnih praks. V to novo mrežo je vključenih pet partnerjev: Zavod En-Knap, Hrvaški kulturni dom na Sušaku iz Reke, KUD Moment iz Maribora, SNG Nova Gorica in Zagrebški plesni center. Nova mreža je ustanovljena z namenom, da sodobne plesne in gibke predstave dobijo možnost večjega niza uprizoritev na širšem regionalnem območju, saj bodo ustvarjalci svoja dela lahko uprizarjali najmanj na petih odrih glavnih mest zaokrožene regije: na Reki, v Zagrebu, Mariboru, Novi Gorici in Ljubljani. Javni razpis za prijavo je bil posredovan že lanskega junija, tudi z določilom roka uprizoritve, ki naj bi potekal med minulim 18. decembrom in novoletnim 31. januarjem.
In tako, kot je bilo dobrodošlo presenečenje ustanovitve nove mreže Pan-Adria, je bilo tudi presenečenje medsebojne povezave štirih različnih gibkih, ustvarjalnih generacij, ki jim je uspel skupen uprizoritveni met Free Standing; ustvarjalci in izvajalci pa: Maša Kagao Knez, Kaja Lin Jagodič Avguštin, Joseph Nzobandora − Jose in Kany Obenga ob umetniškem in tehničnem sodelovanju Danila Pečarja in Katje Somrak. O svoji uprizoritvi zapišejo, da se sprašujejo o različicah odnosov: kdo je samostojen, kdo lahko hodi sam, stoji sam, s kom si v odnosu, če si to želiš ali ne, in to v svetu, ki je vedno bolj prepreden ter soodvisen, ko ni več možnosti pobega od mnogovrstnega sovplivanja. Na tej osnovi so tudi gradili svojo predstavo Free Standing, stanja osebne svobode in samostojnosti v ujeti skupnosti, vendar s pozicije lastnega umetniškega kreda, ko je tudi vsak med njimi dozorel na svoji ustvarjalni ter plesni ravni. Tudi je vsak v številčnem nizu njih štirih dovolj samostojen v trenutkih medsebojnega srečevanja in sobivanja, ko se globlje ne posega v osebnostno specifiko ali plesno gibkost onega drugega. Celotna predstava se demokratično snuje v prijetni plesni atmosferi skupnih stikov, ko se nižejo raznolike slikovite situacije kontaktov in namenov, tudi se deli koreografije ponavljajo z zamikom, kar deluje kot odmev gibkega vzklika, ki ga Jose povezuje ter dramatizira v svojih gibkih rimah igre in glasbenih tonih.
V prvi sliki, v osvetlitvi odrskega kota, se najprej sliši ter ugleda Joseja, ki v ritmu repa kuje svoje spevne rime, ko je (m)lada, vlada, na koncu pa še marmelada … Medtem ko Jose ustvarja ritme in rime, ki se spotaknejo tudi ob kak aktualni zdaj, pa se v ospredju odra iz pojemajoče teme odstira gibka ženska postava, ki valovi in se pregiba na vrhu pravokotnega podstavka. V igri senc ter svetlobe se v tej scenski iluziji uzre plesna vizija Kaje Lin, plesalke valovitih telesnih amplitud, ko s svojim plesom ustvarja specifično resonanco odskokov, nižinskih ter višinskih sozvočij. Je njena čutna kompozicija diha in giba, ki tudi če obmiruje, še vedno zrači njen osebni energetski potencial; ko njen gibki ritem zna biti tudi odsekan, rezek in v sozvočju z Josejevo rep rimo. Nato se iz teme pojavi tudi Kany, z zamikom v ozadju pa še Maša, oba postavljena na višinskem podstavku svojih prostorskih pozicij.
V treh razdaljah in na treh podstavkih so na sceni najprej postavljene ter predstavljene tri gibke osebe, ki kompozicijsko povsem istovetno ne utripajo, čeprav se znajo občasno med seboj tudi uglasiti, kar deluje slučajno in na trenutke. V tej novi plesni postaviti se Jose izkaže kot komentator njihovih medsebojnih povezav, tudi nekdo, ki ne dojame moči gibalne vneme, ki jo trojka seje po odru, je tujek, ki skuša celo zamejiti njihovo plesno sporazumevanje, obenem pa tudi dobrodošel partner v zasnovah dueta. No, Maša je tista, ki Joseju ponuja svojo veseloigro korakov v gibkosti njej lastnega plesnega optimizma in ritma, ko se mu zna prisrčno približati, tako da še sam preizkuša svoj plesni prostor. V neki drugi skici slučajnega srečavanja se zazna slikoviti odmev, mladostni duet med Kajo Lin in Kanyjem, ki se na razdalji odrskega prostora vešče sporazumevata v kratkih koreografskih potencah lastnega plesnega izražanja; ko ona začne, on nadaljuje, in obratno.
Letošnji maturant plesne gimnazije SVŠGL Kany Obenga se predstavi kot dozorel plesalec sodobnih plesni poletov, ki v mladostnem vzgonu leti ter drsi čez oder, tudi zrelo mreži gibke medsebojne odnose. In prav ta njihova raznolikost umetniškega izražanja, ta barvita zasnova scenskega mozaika v zaokroženem okviru sožitja medsebojnih kratkih povezav, ko vsak med njimi stoji na svoji svobodni poziciji, vendar v danem trenutku tudi zna sodelovati ter sprejeti drugega ob sebi, daje plesni predstavi Free Standing nov obseg nove uprizoritvene svežine, čeprav linearno zasnovan v ujetem stanju osebnega udobja ali statusa quo. Tako se v 50 minutah predstave Free Standing v abstraktnem navdihu plesne skicirke niansirajo gibalna skladja v sozvočju besed, glasu, tona in ritma svetlobnega ter scenskega utripa.
Plesna predstava Free Standing je nastajala od lanske jeseni, vendar bolj upočasnjeno zorela, ko je vsak med njimi bil oblegan z lastnimi ustvarjalnimi programi ter obsegi, da bi se proti koncu leta le strnili ter intenzivno delovali v energetskem tempu presežkov. In se zanimiv scenski podvig medsebojne gradnje ter zaupanja, Free Standing, tokrat izkaže za uspešnega, pa čeprav brez koreografske ali režijske avtoritete, ko v sceno vtisne optimizem možnega sodelovanja v bivalnih sferah raznolikosti, seveda ob osebnih ter ustvarjalnih močeh dozorelosti, tudi dobrodošel višaj optimizma na samem začetku novega leta 2020.
