Flamenko Ane Pandur. Predstava radosti, bolečine, življenja

Plesalka flamenka Ana Pandur je na odru Gledališča Glej združila v dramsko obliko tri umetniške medije španskega kulta flamenka – glasbo, pesem in ples, in v prvem planu izpostavila žensko, tisto nekoč kot to danes, ki se znova in enako ogleda v zrcalu lepote lastnih iluzij in ki resnice prehojenih let nikoli ne pozabi spregledati. Svojo gledališko izpoved je avtorica, koreografinja in plesalka Ana Pandur, sicer diplomantka španščine in filozofije na ljubljanski Filozofski fakulteti, podčrtala v naslovu uprizoritve Anatomija srečanj in jo intimno zavela ob zvokih glasbe, petja in v plesu flamenka.

Anatomija srečanj, ki je navdihnila Pandurjevo, je zgradba treh ženskih imen, tudi razmišljanj in poglabljanj v umetniški opus dveh umetnic ter dvatisočletnih srečevanj s kultnim imenom Marija. Kot izhodišče je avtorici služila pesnitev Sylvie Plath (1932-1963) Zrcalo; "Zrcalo, v katerem se vidim in ki vidi mene, in s katerim se nikoli ne bi strinjala, da sem to zares jaz …"
Drugi lik Aninega portreta izriše zgodovinsko ime flamenka, plesalka in pevka Carmen Amaya (1918- 1963), za katero so dejali, da je bila najboljša plesalka španskih ciganskih plesov vseh časov in obenem najbolj nenavadna ženska. Tretja ženska iluzija je ustvarjena leta 1959, je Maria De La O, pa čeprav le v čustveni poetiki argentinskega pesnika, pisatelja in šansonjerja Salvadora Valverdea (1895-1975). Zanimivo, da navajanje letnic pripelje do nenavadnih križišč kar nekaj obletnic, ki polnijo leto 2013; tako letos mineva petdeset let od smrti Sylvie Plath in Carmen Amaye, pesem Maria De La O pa se približuje svoji 55. obletnici predvajanj. 
Za glasbo je poskrbel virtuozni kitarist Vito Marenče, ki je diplomiral na rotterdamskem konservatoriju pri mojstru kitare in flamenka Pacu Peni. Poleg avtorske glasbe je Vito umetniški prostor bogatil tudi z aranžmaji Paca Pene in kitarista mlajše generacije Vincentea Amiga. Ko pa se kulminacija prepletanj ženskih podob Sylvie, Marie, Carmen, ki jih Ana odseva v svojem plesu flamenka in oplaja s sodobnejšimi gibalnimi  ekspanzijami, počasi umirja, potem oživi sakralna podoba Marije v posnetku Ave Maria Franza Schuberta in zavlada milina plesnega minimalizma, miru in tihote v koreografiji Rosane Hribar.

Pomembno vlogo v interpretaciji flamenka imajo glas-pevec-pevka; v Anini predstavi je to pevka zasedbe Katalena Vesna Zornik, ki s svojim toplim žametnim glasom pristno interpretira spevno špansko melodiko. Pevka Vesna Zornik je pred štirimi leti ustanovila zasedbo Tango Apasionada in je leta 2010 izdala tudi album argentinskega tanga.
Predstava se začne s Sylviino izpovedjo Zrcalo, ko avditorij zaobjame mehek glas Katarine Avber v offu in se na podiju pojavi Ana, plesalka flamenka, ki v svoji plesni poetiki zaveje čustvena stanja ženskih podob, borbeni duh, ki se prebuja nekje v njihovi notranjosti, lepote in skladnosti prepogibanja, upogibanja in globine plemenitosti, ki se odsevajo v skladnostih in izraznosti plesalkinega gibanja, ki ne zaobide niti duha materinske miline. Avtorica svoje predstave anatomskih srečanj ni gradila na bolečini novodobne ženske ali temačnosti stanj Sylvie Plath, ampak predvsem na srečevanjih treh umetnikov, Vesne, Vita in Ane, torej v plesnem vrtincu flamenka. Sylvino pesnitev je povzela kot zrcalni odsev sinergije flamenka, ki se začne z glasbo, se poglablja v pesmi, da bi zagorel v ognjeni strasti plesalke in iz njenih notranjih čutnih globin znova vzplamtel v zvokih kitare in pevke; kar se da zaslediti tudi v plesu Carmen Amaye na posnetku ameriškega filma Follow the boys (režiser Edward Suthersland; 1895-1973) iz leta 1944, in je del te njene koreografije povzela tudi Ana v svojem plesu.
Tri dominantna umetniška področja je kar težko zaobjeti v okvire gledališke dramaturgije. Dramaturginja Andreja Kopač gotovo ni imela lahkega dela, ko je iskala skupne točke in izpostavljala raznolikosti srečanj treh umetniških potencialov, treh oseb v zrcalnem odsevu odra in sooblikovala zaželen dramski lok. K skladju gledališke izvedbe je pripomoglo tudi efektno oblikovanje luči Grege Mohorčiča in stilna kostumografija Božene Pandur ob asistenci Zarje Predin.
Anatomija srečanj v koreografiji in plesu Ane Pandur ter v izvedbi obeh solistov, pevke Vesne Zornik in glasbenika, kitarista Vita Marenčeta, je predstava radosti, bolečine in lepote življenja opevanih v zvokih in v plesu flamenka, je predstava življenjske filozofije zaobjete v siju umetniškega jezika in v skladju izvedbe, ki je navdušila in povzdignila poln avditorij Gledališča Glej, ki se je zgodila v produkciji Plesno kulturnega društva  Flamenko, koprodukciji Gledališča Glej in ob podpori Javnega sklada za kulturo / JSKD.
… (foto: Darja Štravs Tisu)
View Gallery 10 Photos