Finka Elina Pirinen. Nova vzhajajoča plesna zvezda.

Elina Pirinen. (Foto: Timo Wright)

Dvajsetega julija je na odru gledališča Odeon zadonela moč glasbene simfonije velikega ruskega skladatelja neoklasicizma Dimitrija Šostakoviča (1947-1975), in to njegova revolucionarna Leningrajska simfonija, speta v 75-minutni avtorski projekt Eline Pirinen: Personal Symfphonic Moment, kot ujeti trenutek osebnega zlitja z glasbo simfonije. Finka Elina Pirinen je rojena leta 1981, je nova vzpenjajoča se zvezda na obzorju plesne sodobnosti in glasbene ustvarjalnosti; je plesalka, koreografinja, pevka, ustvarjalka songov, glasbenica, tudi učiteljica in moderatorka, skratka vsestranska umetnica, ki živi in dela v Helsinkih. Največkrat so njena izbira klasična dela ali glasbene fraze, ki jih preoblikuje v različne gibalne in tekstualne performanse. Študirala je ples in koreografijo v Helsinkih, njena glasbena specifika pa sta klasika in pop, kar tudi goji in eksperimentira s svojim orkestrom. Koreografska simfonija Personal Symphonic Moment je premiero ugledala v Helsinkih novembra leta 2013 v produkciji Zodiak – Center for New Dance Mooving, za to svoje odrsko delo, simfonijo ekspresionizma in postmodernega portretiranja našega časa v luči ženskih čutnih frekvenc in refleksij je leta 2014 postala prejemnica nagrade finskih kritikov: "Kritiikin kannnukset" z obrazložitvijo, da si to priznanje zasluži za "umetniški prodor", za njeno "originalno in veliko delo".

Po njenem konceptu in koreografiji so zaplesale, pele in govorile: Kati Korosuo, Katja Sallinen in avtorica  Elina Pirinen; svetlobni dizajn je ustvaril Heikki Paasonen po originalu Tomija Humalistoa; tekste je pripravila Heidi Väätänen; za zvok pa poskrbel Pauli Riikonen; kostumi pastelnih barv so delo: Eline Pirinen, Kaise Rissanen in Mile Moisio. Zapel je tudi otroški zbor pod vodstvom Michael Mautner. Originalna glasba je 73-minutna Šostakovčeva 7. simfonija ( Leningrajska) v izvedbi simfoničnega orkestra Leningrajske filharmonije pod dirigentskim vodstvom Marissa Jansonsa, posneta leta 1988. Šostakovičeva 7. simfonija je nastajala leta 1941 v času nemške invazije na Leningrad, ki je potekala grozljivih 900 dni, praktično dva meseca manj kot tri leta. V njej odzvanja skladateljev klic k uporu, k boju za vrednote Leningrada/St. Peterburga in se razlivajo zvoki njegovih čustvenih obzorij. Skladatelj Šostakovič se je že prve dni vojne prijavil v vrste rdeče armade, očitno velikega glasbenika pa niso hoteli na fronti, zato se je aktiviral kot gasilec, tudi kopal obrambne jarke. Simfonijo je končal 20. septembra, za izvedbo pa je bil potreben 80-članski simfonični orkester, in ker so tudi glasbeniki izgubljali svoja življenja, so jih tistikrat vabili na snemanje kar prek radio postaj. Simfonijo so posneli in jo tudi predvajali po radijskih valovih po vsej takratni Sovjetski zvezi, igral pa je, kot je zapisano,  onemogli orkester otrplih rok, izčrpanih in lačnih glasbenikov.
… (Foto: Timo Wright)
Pirinino veliko delo, navdahnjeno z mogočno Šostakovičevo 7. simfonijo, Personal Symphonic Moment, je bilo za nekatere gledalce globoko doživetje, medtem ko za druge nesprejemljivi šok; prvi so vsekakor prevladovali, tisti drugi pa tudi zapuščali prizorišče ali se celo čudili vnetem ploskanju in vzklikom … Tako je finska umetnica na večer 20. julija razdelila publiko gledališča Odeon, gotovo tudi "frapirala", in to v tolikšni meri, da je bil še odmev na dogodek dokaj skop; sicer je prva uprizoritev na Dunaju stekla že 17. julija, v časopisih pa le nekaj vrstic omembe.  Predstavo so počastili tudi veljaki ImPulsTanz festivala, opazna sta bila med drugim Ismael Ivo in Dirk Stermann
In kaj je tako posebnega v predstavi Personal Symphonic Moment Eline Pirinen? Že sama postavitev glasbe na oder ali avtoričin odnos do simfonije izpostavi novo obliko scensko glasbene dramatizacije. Simfonično delo se ne posluša kot koncert in ni zvočna kulisa, ki sledi gledališki ali plesni sceni. V tej predstavi postane simfonija ključni del scenske strukture, ko glasba vijug, rezkih tonov, sekanja, bobnenja ritma, udarcev in revolucionarnih višajev začne gnesti telesnost. Tako se je tudi začelo, in to v popolni temi, ko so zadoneli zvoki in se ni nič videlo. Potem pa oči v temi počasi spregledajo in naenkrat postanejo vidni svetlejši obrisi monumentalnih stebrov ob straneh gledališča (ki vedno znova opozorijo, da je prva namembnost gledališča Odeon bila borza), z njimi pa tudi obris odra. Stanje te pol slepote traja kar nekaj časa, donečo glasbo pa se doživlja kot oprijemljivi zvočni performans; zanimivo, da se v tem trenutku ničesar ne pogreša, le občutki v notranjosti brbotajo, kot bi hiteli zapustiti telo, poleteti …  Naslednja scena se začne ob rahli luči barvitih žarnic, ko se po zraku ob zadnji steni odra širijo meglice (megleni dim pa ne prši v gledišče in ne duši, kot smo žal pri nas vajeni), ko pa se toni glasbe zgostijo in dobesedno začnejo tlačiti, se tudi meglice zgoščajo v neprosojno sivo gmoto in spuščajo na tla. Skozi sivino pa se počasi prebijajo tri ženske silhuete, odete v prosojne bluze in dolge hlače pastelnih barv, so bose in kot trije kipi s pogledom usmerjenim navzgor ter rokami na hrbtišču obstojijo na sredi odra, postavljene na podstavku stopal in prav tretji poziciji, kot bi poslušale glasbo. Na koncu tudi v enaki drži zapustijo oder, ko je glasba že utihnila in se za njimi počasi ugaša luč. Ko pa glasba začne z novim stavkom ubirati nove tonovske poti, ženske spreminjajo svojo podobo in jim lasje zakrijejo obraze. Od tu dalje je Elina slikarka lastnega gibalnega stila, ki ga navdihuje energija simfonije, ko črta nove skokovite in voluminozne oblike, gibalne pospeške ter strukture. To so leteči skoki in so gibi, ki zavibrirajo kot strune godal, ali se telo v višavah boči po vijugah violinskega loka in se lahkotno dviga ob dihu pihal, tako ples postane odmevna ilustracija simfonične moči in ritma. Ples tudi ni sam sebi namen, je izliv vznemirljivih nagonov, ki se kopičijo ob tonih glasbe in pršijo po odru. Radikalno in silovito zareže avtorica v naš neobrzdani čas, ob tem pa žensko telesno lepoto in osebnostno milino razgali brez zadržkov, delno tudi v stilu moških režiserskih prijemov iz časa 70-tih, ko na odru ni manjkalo (in še ne manjka) atrakcij golote in telesnih izločkov. Verjetno je "frapiralo" prav to, da je na sceni in v ospredju ravno žensko slo, ko tri "furije" preletavajo oder, se med seboj borijo in celo podležejo sado-mazo nagonom. Vročica zavrete krvi se nato hladi v banji, prepolni ledenih kock najprej z glavo potopljeno v ledeni hlad, potem se potopi še telo in se one ohlaja celo v iztegnjeni ženski špagi … Ko se kri umiri, in to sočasno z bolj umirjenim poigravanjem glasbenih ritmov po novih nevidnih poljanah, takrat obrazi postanejo vidni in ženske spregovorijo, tudi pojejo, zasliši se zven besede feminizem, beleži tudi čas, melodični sopran pa še lirično izvije stavek in izpoje misel, da je tako glasbo lahko komponiral le skladatelj v komunističnem Leningradu, kakšna pa bi bila glasba Šostakoviča, če bi živel v tem mestu … Tik pred koncem pa izza zavese na oder vstopi še mali otroški zborček s svojo voditeljico, ki v spevnosti otroške pesmice zasije kot novi žarek … 
Koreografinja Elina Pirinen je v širinah znanja in njej lastnih umetniških potencialih senzibilno ter dramatično razčlenila Šostakovičevo 7. simfonijo, tudi skladatelju izkazala vredno spoštovanje, v gledališki milje pa vtisnila dekadenco časa ter sceno glasbenega popa.
Dirk Stermann in Nina Sonnenberg. (Foto: ImPulsTanz)

Sicer pa se dunajski plesni festival ImPulsTanz počasi bliža svojemu koncu. Vrhunec bo doživel v nedeljo, 16. avgusta, ob 21.00 s podelitvijo nagrad Casinos Austria prix Jardin d’Europe, ki jo bosta vodila Dirk Stermann in Nina Sonnenberg. Reportažo o festivalu si boste lahko ogledali v jesenski oddaji Parada plesa, in sicer v soboto,  26. septembra, ob 11.30 na TV3 Medias.

View Gallery 4 Photos