Enkratna filmska izpoved Kjare Starič in njenih plesalcev

Kjara Starič Wurst se je pogumno zavihtela na filmsko sceno skupaj s svojo plesno skupino Kjara´s Dance Project, ki je v njenem okrilju zorela in dozorela v eminentno skupino mladih ter nadarjenih plesalcev prepolnih plesnega zanosa in notranjega veselja, ki kar žari iz njihovih obrazov, kar je še posebej izpostavil sij filmskega platna in je zabeležila filmska kamera.

V Kosovelovi dvorani Cankarjevega doma v Ljubljani se je 4. junija zgodila filmska premiera Razpotja po konceptu in v koreografiji Kjare Starič in po zgodbi Tomaža Letnarja. Na filmsko platno je torej zajadrala ta ista koreografija, ki je prvega marca leta 2013 stekla na odru Linhartove dvorane, in jo je Kjara torej prenesla še na filmsko platno z lastnimi režijskimi prijemi tudi v režiji in ob pomoči priznane filmske režiserke Vesne Zorman ter s snemalno ekipo v sestavi: Uroš Cotman, Ivo Houben, Vesna Zorman, v produkciji Kjara`s Dance Project, Ambrosia (Vesna Zorman) in s plesalci, ki so navdušili tako poprej na gledališkem odru prepolne Linhartove dvorane kot v filmski prenovi: Liza Šimenc, Jure Gostinčar, Katarina Čegovnik, Simona Kočar, Drejc Derganc, Mateja Železnik, Maja Sonc, Ajda Bergant, Živa Vrečko, Barbara Žvar.

Čar mladostnih križišč, vihravost razpotij, težo odločitev in neprijetnih izkušenj, tudi lepoto prijateljevanja, srčnih dotikov in razigranosti je koreografinja kot čipkasto tančico raznobarvnih svilenih niti vtkala v plesno liriko celovečerne predstave Razpotja. Po odru se je razlival vilinski svet zračnih plesnih in estetskih baletnih linij, zgoščen v sferah emocij, sugestivno zanihan v siju odrske svetlobe. Kot bi Kjara že takrat razmišljala v  stilu filmskega scenarija in o možnostih kadriranja, je po odru posamezne koreografske prizore razlivala v popolnosti gibalne strukture, medtem ko so raztegljivi medprostori povezav bili dokaj nejasno signirani in je umanjkalo jasne ter kompaktno vezne strukture; ko pač iskrive misli, mladostne pripovedi in želje niso mogle povsem jasno berljivo zavibrirati ob hitrih plesnih menjavah v statiki odrskega okvira. Čistost dramskih povezav in dramaturško jasno linijo pa je predstava pridobila ob filmskim scenariju, s kadriranjem slikovitega ozadja industrijskih dvoran, v hladnem okolju zapuščenih hal, na posnetih urbanih lokacijah Ljubljane in na zelenem obrežju Ljubljanice, v prostorih ter na mestih, ki jih mladi tako radi obiskujejo. Hitrosti izvedb in prostorskih menjav so na filmskem platnu kontinuirano tekle ter se v sozvočju scene gladko pretakale, sako je še dodatno filmska kamera iluzijo časa plemenitila s posnetki detajlov, portretiranjem pogledov, značajev, tudi vsakega posameznika in vsako izvedbo v vsej veličini osvetlila ter neposredno postavila pred gledalca. Enourna filmska projekcija kot bi prehitro minila, saj so gledalci obsedeli v pričakovanju nadaljevanja te poetične plesne izpovedi, ki je v filmskem mediju dobila nove dramske dimenzije.

Pedagoginja, koreografinja in umetniška vodja skupine Kjara´s Dance Project je razvila svoj razpoznavni plesni stil, ki zahteva visok nivo izvedbe in čutenja plesne sfere, tudi glasbe, ko se estetske plesne niti povezujejo in preoblikujejo ob  naravnem gibanju in se slikovito plemenitijo v utripu  mladostne telesne govorice minimalnih vzgibov, tudi skoraj neopazne mimike. Res da so njeni plesalci po večini končali srednješolsko baletno šolanje, vendar pa jih naši baletni instituciji tudi zavoljo njihove neizkušene mladosti ne bi sprejeli v svoje vrste, Kjara pa je praktično v ljubiteljskih sferah zasnovala kvalitetno plesno skupino, ki se lahko kosa s profesionalnimi institucijami tako doma kot v svetu.

Na odru se ples predstave Razpotja vije kot čaroben spev mladostne vihre, strasti in bolečine, na filmskem platnu pa je ta ista odrska čarobnost pridobila dimenzijo realnosti, pa čeprav izražena v abstrakciji istovetnega plesnega jezika. Plesalci se na platnu predstavijo kot zrela skupina, ki je znala skupaj zadihati, obenem pa vsak posamično poglobljeno izraziti svoja notranja občutja, kjer je še posebno izrazno močna v svojem solističnem spevu Liza Šimenc, glavna junakinja predstave. Kamera je sugestivno portretirala svet mladostnih občutkov, tudi se za kak trenutek še preveč in predolgo zaustavljala na izrazu in umišljenem pogledu posameznika; ko čas posnetka presega napetostni moment, potem ta upade skupaj s koncentracijo pogleda, portret pa izgubi na svoji barvitosti. Ni kaj, film je vsekakor mojstrsko posnet, tako da ena ura predvajanja steče v nedoločenem času, in gledalci so ob koncu kar obsedeli, kot da ne bi hoteli zapustiti dvorane, s spontanim glasnim aplavzom pa potrdili, da bi   lepoto posredovanega plesnega prelivanja na platnu še z veseljem naprej gledali.

"Drznimo se biti srečni" je moto, ki ga je Kjara Starič Wurst povzela od ameriške pisateljice Gertrude Stein (184-1946), ko v istem stilu z veliko vizijo osvaja slovenski plesni prostor in bi prav gotovo ime slovenskega novodobnega plesa dobrodošlo ponesla izven naših meja, če bi imela potrebno družbeno–kulturno-finančno podporo. Za vsa tri koreografska dela: Odtisi, Compassion in Razpotje, ki jih je v zadnjih treh letih Staričeva uspešno in v navdušenju gledalcev postavila na oder vsakič prepolne Linhartove dvorane, je tudi sama prispevala finančna sredstva. Ni pošiljala prošenj za financiranje ali se udeleževala tovrstnih kulturnih razpisov. Verjetno ko učiš, koreografiraš in postavljaš lastna dela na oder, ni veliko časa za pisanje dramaturških spisov o svojem plesnem projektu in tudi ne ravno dodatnih sredstev za iskanje nekoga, ki bi to počel v tvojem imenu.

Upamo lahko le, da bo Kjara Starič Wurst imela več sreče s predvajanjem in finančnim zaledjem filma Razpotja, da bo ta lahko zaplaval po domačih festivalih ter bil izstreljen tudi izven slovenskih meja. V tako čistem posnetku koreografskega dela nismo imeli še enakovrednega  filmskega projekta, ko je celovečerna predstava v celoti prenesena na filmsko platno in kjer se le odrska scena zamenja za urbano okolje.  
Drugo leto bo sicer minilo 25 let, odkar je bil posnet prvi jugoslovanski plesni film, predvsem slovenski, v koreografiji Damirja Zlatarja Freya, v režiji Igorja Likarja in v izvedbi plesne skupine Studio za svobodni ples – Ljubljana, Dinarske skice. Film Dinarske skice je daleč preletel jugoslovanske meje in se predvajal tudi na RTV Koper kot na RTV Slovenija, kjer smo ga zadnjič uzrli leta 1999, posnet pa je bil na Nanosu in Vipavskem križu, sicer po koreografiji, ki je bila premierno predvajana istega leta na odru Male dvorane Slovenskega Mladinskega Gledališča Ljubljana, vendar v filmu dopolnjena z zgodovinsko motiviko Krasa in Freyevsko scensko fantazijo.

Urbani plesni film Razpotja je enkratni umetniški in filmski dogodek ter je neposreden dokaz, kaj lahko ustvarjalec doseže s svojo notranjo voljo, s pogumom in lastno močjo, ko verjame in hoče, pa čeprav nima ustreznih pogojev in se na umetniški sceni znajde kot volk samotar. Takrat ko umetnik, ustvarjalec sprejme svoje odločitve in se poda v nove izzive, takrat doseženi cilj zazveni kot nova oda radosti, še posebej glasno ob novem uspehu, kar se je zgodilo koreografinji in na novo zapisani režiserki Kjari Starič Wurst z njenim filmskim prvencem Razpotja, ki ga je obelodanila s pomočjo uveljavljene ekipe filmskega medija. 

View Gallery 8 Photos