Ogled premiere baleta Don Kihot v koreografiji Denisa Matvienka je navdušil našo recenzentko Claudio Sovre.
17. oktobra sem se polna pričakovanja odpravila v ljubljansko operno-baletno hišo na premiero nove različice baleta Don Kihot. Čeprav je ljubljanski balet v preteklosti izvedel že nekaj verzij te predstave, Don Kihota ni nikoli preveč. Gre namreč za zabavno zgodbo, ki se dogaja v Španiji, polno vročekrvnih plesnih scen ob temperamentni glasbi, všečno in lahkotno predstavo, pa čeprav sama bit Don Kihotove zgodbe v svoji globini ponuja precej več.
Sloviti Cervantesev roman o Don Kihotu je navdihnil mnoge, doživel različne interpretacije, od katerih je v baletni izvedbi zgodovinsko najbolj znamenita postavitev koreografa in libretista Mariusa Petipaja, za katerega je glasbo ustvaril Ludwig Minkus in je ugledala luč sveta v Velikem gledališču v Moskvi leta 1869. Aleksander Aleksejevič Gorski je leta 1900 v istem gledališču predstavil še svojo inačico, ki je močno slonela na Petipajevi verziji in jo obogatil z nekaterimi novimi španskimi plesi.
Pri nas je balet Don Kihot leta 1974 prvi uprizoril Iko Otrin, mariborski plesalec, koreograf in tedanji vodja baleta, ki je takole utemeljil svoj izbor: ‘To je res eden redkih baletov, ki nudijo plesalcem veliko možnosti, da se razigrajo. Naša publika pa ima, kot publika na vseh meridijanih, rada balet takega žanra: lahkoten, neproblematičen, poln veselja, razigranosti, lepih in živopisnih kostumov, z ljubko glasbo, ki ji mnogi resni kritiki odrekajo vsako vrednost, ki pa je zelo uporabna in ima tudi svoje dobre strani. Je lahkotna, ilustrativna, prijetna za uho in kar je najbolj važno, izredno pripravna za ples’ (gledališki list).
V Sloveniji smo do danes doživeli kar nekaj različic baleta Don Kihot. V SNG Maribor sta bili dve delo Ika Otrina (leta 1974 in 1983), leta 1994 je zaživela verzija ruskega koreografa Valeryja Panova, nekdanjega člana Kirov baleta, v zadnji pa se nam je kot koreograf predstavil poljski baletni plesalec in pedagog Krzysztof Nowogrodzki, ki se je po lastnih besedah naslanjal na znamenito različico Mihaila Barišnikova, ustvarjeno leta 1980 za American Ballet Theatre. V Ljubljani sta prvi dve postavitvi pripadli hrvaškemu baletnemu solistu in koreografu Dinku Bogdaniča (leta1994 in 2007), Irek Mukhamedov pa je kot tedanji umetniški vodja ljubljanskega baleta postavil zadnjo verzijo leta 2014.
V tokratni, najnovejši inačici Don Kihota se nam je kot koreograf prvič predstavil gostujoči prvak ljubljanskega baleta, Denis Matvienko, ki smo ga do sedaj občudovali ‘v vrsti tenkočutnih kreacij drugih ustvarjalcev’. Denis je v svoji kreaciji ‘sledeč izvirnim postavitvam M. Petipaja in A. Gorskega, ponudil svoje, v mnogih pogledih osveženo in posodobljeno videnje klasične baletne mojstrovine.’ V pogovoru z Natašo Jelič za gledališki list ‘nas je hudomušno povabil, da se po nepogrešljivem kozarcu penine, ki si ga bomo privoščili pred predstavo, sprostimo, udobno namestimo in si njegovo stvaritev ogledamo kot kakšno novo hollywoodsko uspešnico z dobrim odmerkom humorja, s privlačnimi svetlobnimi učinki, z zanimivo scenografijo in kostumografijo ter seveda z njenimi čudovitimi poustvarjalci – plesalkami in plesalci.’ Na vprašanje, v čem se bo njegova verzija razlikovala od drugih, pa je Denis odgovoril: ‘Balet sem precej skrajšal in zato odstranil tudi nekatere plese. Delno tudi zato, ker predstava nastaja posebej za ansambel ljubljanske Opere, ki nima takšnega števila plesalcev, kot ga imajo v drugih gledališčih’. O pantomimi, ki vsekakor predstavlja ne majhen in pomemben element predstave za podajanje dramske zgodbe, pa Denis razmišlja: ‘Želeli smo si, da bi bila na mestih, kjer smo jo ohranili bolj domiselna in zabavna. Da bi gledalci namesto gledališča na odru gledali življenje in se z njim poistovetili. Da bi bila predstava podobna telenoveli, ki te tako prevzame, da se ji enostavne ne moreš upreti in si jo želiš gledati vedno znova‘. Denis poudarja pomembnost posodabljanja klasičnih baletov, vendar opozarja, da morajo biti te narejene ”zelo premišljeno in modro. Lahko bi še naprej uporabljali Nokie, vendar sta ta hip iPhone in pametni telefon bolj uporabna. Lahko si še naprej ogledujemo stare klasične balete z odličnimi plesalci, vendar sta njihova scenografija in humor tako banalna, da celo naši otroci, ki so zrasli na marvelih in batmanih ter vsemogočih posebnih učinkih, potrebujejo in razumejo drugačno obliko humorja, drugačno izkušnjo in navsezadnje tudi vizualno zaznavanje. Iz tega razloga sem še toliko bolj vesel sodelovanja z mladim, izjemno nadarjenim kostumografom in scenografom Nevenom Mihićem, ki se je že dokazal s kopico zanimiv gledaliških projektov in bo v podobo našega baleta še kako vnesel potrebno zračnost in lahkotnost.’
Ne bi se mogla bolj strinjati z opisom Nevena in njegovega dela. Ustvaril je čudovito scensko in kostumsko podobo predstave, bleščečo, polno, vročekrvno, pa vendar niti najmanj kičasto. Plesalci so v njih izgledali odlično, torej je znal poudariti njihove baletne linije v pravi smeri, kar je v baletni umetnosti in njenih vizualnih zakonitostih izrednega pomena. Že dolgo me ni scenska podoba klasičnega baleta tako navdušila. Kar nisem se mogla nagledati spektra impozantnih kostumov, ki so nam v soglasju s čudovito sceno in projekcijo v ozadju pričarali nepozabno atmosfero Španije, Špancev in njihovega načina življenja, v katerem hodijo z dvignjeno brado, in se odeti v žive, bleščeče barve brezskrbno veselijo življenju in vsem izzivom, ki ji to prinaša.
Še v nečem se 100% strinjam z Denisom, ko pravi: ‘Moramo vedeti, da so bile klasične baletne zgodbe občinstvu vedno všeč, saj so izjemno romantične in se dotaknejo prav vsakogar. Stvaritve sodobnih koreografov so lahko pogosto tudi zelo abstraktne in namenjene le plesnim sladokuscem. Klasična glasba je večna. Človek lahko posluša in uživa v različnih zvrsteh glasbe, a brez stvaritev Mozarta in Beethovna preprosto ne gre. Tako je tudi s klasičnim baletom’. Bravo, Denis za te besede in primerjavo klasičnega baleta s klasično glasbo. Sama večkrat uporabljam isto prispodobo, le, da običajno dodam še klasično slikarstvo in dramsko umetnost. Umetnik za ustvarjanje in izvedbo klasičnih umetnosti potrebuje izurjenost, virtuoznost, ter maksimalno obvladovanje svojega telesa, duha in razuma, na čemer kasneje lahko temeljijo njegova nadaljnja raziskovanja, ki se od klasike oddaljujejo. Klasična umetnost ne bo nikoli izumrla. Naj samo navržem, da so bile vstopnice za VSE predstave ljubljanskega Hrestača praktično razprodane ‘čez vikend’, oziroma TAKOJ, ko so se sprostile v spletno prodajo. In tako je vsako leto in ne samo pri nas. Potrebujem dodati še kaj?
Zgodba Denisovega Don Kihota se od originalne različice razlikuje v nekaterih detajlih in dramaturški spremembah, ob tem pa globalno ostaja zvesta originalni verziji, katero je precej skrajšal, povedal na svoj način in strnil v dva dejanja s petimi slikami. Za te, ki zgodbe Don Kihota še ne poznate in se morda bojite, da gre morda za preveč resno in tragično zgodbo, saj se Cervantesev Don Kihot iz sprva optimističnega in celo humornega lika tekom zgodbe spreminja v vedno bolj pasivnega in tragičnega junaka, naj povem, da je baletna verzija precej drugačna, saj ohranja komičnost in lahkotnost in v prvi (plesni) plan postavlja druge like, kot samega Don Kihota.
Uvod
Kot običajno se zgodba uvodno začne z Don Kihotom, obubožanim plemičem iz Manče in njegovim služabnikom Sančo Pansom, osebno ga vidim kot zvestega in verjetno edinega Don Kihotovega prijatelja. ‘V temni sobi na starodavnem družinskem gradu, polni starih knjig, sedi Don Kihot in pozorno prebira vsako besedo romana o slavnih, nepremagljivih vitezih, ki se pogumno borijo s hudobnimi pošastmi in z nenavadnimi zvermi. Poleg njega, sedeč za mizo z nepopito steklenico vina, spi mestni veseljak in pijanček Sančo Pansa. Pod vtisom pravkar prebrane knjige se pred Don Kihotom nenadoma pojavi prikazen. Pred njim stoji duh njegove ljubezni iz mladosti v poročni obleki in tančici, privid mlade ženske po imenu Dulcineja, ki ni nikoli prenehala čakati, da se Don Kihot po svojih dolgih popotovanjih in iskanjih dogodivščin vrne k njej. Ko prebudi svojega zvestega prijatelja in si nadene svoj stari oklep, se Don Kihot s Sanče Panso odpravi na neverjetno popotovanje’ (gledališki list).
Na premeri smo v vlogi Don Kihota videli Tomaža Horvata, ki je svojo vlogo pod koreografovo taktirko odlično zasnoval. Bil je pravi razmišljujoči plemič, živeč v svojem svetu, dostojanstven, idealist, kakor si je Cervantes tudi zamislil svojega suhega junaka, ki se je zavzemal za pravico, bil privrženec zveste platonične ljubezni, zagledan v preteklost in viteške ideale. Lik Sanče Pansa pa je Matvienko zaupal Leonidu Kouznetsovu. Tudi on se je pokazal kot prav izbor, za Cervantesevega Janeza Trebušnika, majhnega, debelega, preprostega in naivnega kmetiča brez vsakršne fantazije, ki je kot trden realist predstavljal nasprotje gospodarjevemu idealizmu.
V uvodu se pojavi tudi Dulčineja (Urša Vidmar), o katerem pravi Matvienko, da je ‘lik dekleta, ki v resnici ne prebiva v svetu živih, se ostarelemu vojščaku vse življenje prikazuje kot privid ter mu povzroča nenehno bolečino in trpljenje. Njegovo ljubljeno dekle bo, odeta v kostum neveste, videti, kot bi jo ravnokar potegnili iz groba in nas bo zato spominjala na malce strašljive podobe iz filmov Tima Burtona’ (gledališki list). Ploskam Denisu za to idejo, saj je Urša kot Dulčineja, v belem kostumu, umazanem, kot da ga nosi že 100 let in hodi v njem bosonoga po prašnih cestah, z razmršenimi razpuščenimi lasmi, meni izgledala kot nora Ofelija v posmrtnem življenju.
Matvienko je izpustil vse (pre)dolge duete Dulčineje in Don Kihota, ki bi danes delovali še bolj razvlečeno, kot so (vsaj meni) nekoč. Dulčineja se pojavi redko in kratko, vendar je v svoji pojavi in koreografiji tako močna, da nam v teh trenutkih očrta Don Kihotovo notranjost in skozi tragiko obeh likov popolnoma balansira komično lahkotnost celotne zgodbe. Ne vem, od kod ta izrek, ampak zagotovo drži: ‘Ni velikih in malih vlog, so le veliki in mali plesalci’.
Jutro na trgu v Barceloni
‘Sonce je pravkar vzšlo. Na trgu, ki kipi od življenja, vsi veselo plešejo. Kitri, mlada in čedna hči krčmarja Lorenza, bi se morala srečati s svojim ljubljenim, mestnim brivcem po imenu Basil, vendar ju Lorenzo zasači: izrecno nasprotuje njunemu razmerju, zato Basila odslovi. Na trg prideta tudi bogati plemič Don Miguel in njegov sin Gamache. Don Miguel ponudi Lorenzu svojega sina za moža njegovi hčeri Kitri, v kar Lorenzo z veseljem privoli. Pretresena nad novico Kitri in Basil pri priči pobegneta s trga. Na ulici zapleše ženska, ki se ji kmalu pridruži še znamenita bikoborska zvezda Espada s skupino matadorjev. Vsi v mestu jih poznajo, zato jih med njihovim razkazovanjem spretnosti z veseljem občudujejo, vse dokler dogajanja nenadoma ne prekineta mož in žena, lastnika ribarnice, ki vse prisotne opozorita na prihod dveh nenavadnih pojav, Don Kihota in Sanča Panse. Lorenzo, Don Miguel in Gamache pritečejo iz gostilne. Sančo Pansa naznani, da je Don Kihot lačen. Lorenzo vse skupaj povabi v gostilno. Ples in praznovanje se nadaljujeta. Kitrijini prijateljici navzoče osupneta z ljubkim plesom, na trg prideta tudi Kitri in Basil. Don Kihot opazi Kitri, ki ga spomni na njegovo ljubezen iz mladosti Dulcinejo, zato jo povabi, da skupaj zaplešeta menuet. Ko se na trgu v spremstvu Don Miguela znova pojavi Kitrijin oče, se Gamache pridruži plešočim, da bi ostal neopažen. Kitri in Basil pobegneta, Don Kihot in Sančo Pansa jima sledita. Lorenzo, Don Miguel in Gamache planejo za zasledovalcema, vendar jih plešoči ustavijo’ (gledališki list).
Kot lahko opazite, je zgodba precej ‘lahkotno zapletena’, morda celo nekoliko spominja na znamenite Shakespearove komedije, kjer prepovedana ljubezen zapleta štrene v katere ujame različne like zgodbe in njihove usode. Kot Kitri se nam je na premieri predstavila Erica Pinzano, vlogo Basila pa je Matvienko namenil Solomonu Osayi Osazuva. Moram (nekoliko subjektivno) povedati, da sem Erico opazila takoj, ko je bila sprejeta v naš baletni ansambel, saj predstavlja plesalko z odlično baletno tehniko, velikim skokom, dobrimi pirueti in živahnim italijanskim temperamentom, ob tem pa je izredno simpatična in empatična oseba, predana svojemu poklicu, ki ji ni težko preživeti celih dni v baletni dvorani, nikoli ne ‘jamra’, zmeraj te pozdravi z nasmeškom in iskricami v očeh. Vesela sem, da je umetniški vodja baleta (Renato Zanella op.u.) prepoznal njeno odlično večletno delo v ljubljanskem baletu, kjer se je izkazala tako v klasičnih, kot v sodobnih vlogah in jo promoviral v solistko, saj si Erica to absolutno zasluži. Kitri zagotovo predstavlja vlogo, ki je tako tehnično, kot temperamentno Erici pisana na kožo. Popolnoma nas je osvojila že v prvem dejanju, kar se je samo stopnjevalo tekom predstave, ko je ‘razturila‘ v zadnjem pas de deuxu z svojimi double fouettes v codi dueta, poleg vsega ostalega seveda. Lahko rečem samo: ‘Bravo Erica!’, presrečna sem, da si dobila to priložnost in verjamem, da bo šla tvoja pot samo še navzgor. Nič manj odličen ni bi Solomon Osayi Osazuva, ki je prišel v naš ansambel ravno takrat, ko sem ga jaz zapustila, zato ga iz baletne dvorane ne poznam, sem ga pa že opazila na našem odru kot tehnično dovršenega plesalca, kar je v tej vlogi zagotovo potrdil. Kot Erica je tudi on siguren v svoji tehniki, njegov skok je visok, njegov doskok mehak, pirueti številčni, pa tudi izrazno in temperamentno popolnoma ustreza vlogi Basila. Z Erico se kot par izredno ujemata in skupaj predstavljata pravo eksplozijo baleta na najvišjem nivoju, verjamem, da se lahko v zaupanih vlogah brez težav pokažeta na katerem koli evropskem ali svetovnem odru.
Navdušili sta me tudi Kitrijini prijateljici, Nina Kramberger in Mariya Pavlyukova, saj sta svoji zahtevni vlogi izvedli tehnično precizno in popolnoma usklajeno, pa tudi igralsko sta nas prepričali in očarali. Zasledila sem, da v naslednjih predstavah ti vlogi plešeta tudi dvojčici Manca in Klara Strmičnik, odlični balerini, ki sta končali mariborski Konservatorij, trenutno pa obiskujeta Višjo baletno šolo v Ljubljani ob čemer redno sodelujeta v ljubljanskem baletu. Tudi te dve dekleti že dolgo opazujem, saj sta me s svojo tehnično postavitvijo navdušili že v času šolanja, ko sta pod vodstvom njune pedagoginje Galine Dmitrijeve izvajale najtežje klasične variacije baletnega repertoarja na visokem nivoju. Nad-vesela sem, da jima je koreograf ponudil priložnost, in ju predstavil publiki v solističnih vlogah, saj dekleti to zmoreta in zaslužita. Navijam za vaju, dragi Manca in Klara!
Moram priznati, da me je sprva začudila novo izmišljena vloga Don Miguela v kateri se nam je predstavil kar sam Renato Zanella in da sem nekako podvomila o tej koreografovi potezi, pa vendar je Don Miguel kot Gamachev (Lukas Zuschlag) oče postal pomemben karakter celotne zgodbe, v kateri je skupaj z Lorenzom – Kitrijinim očetom (Iulian Ermalai) tvoril simpatični trio, ki nas je neizmerno zabaval s svojimi koreografsko domiselno zasnovanimi pas de trois vložki. Vlogo Gamacha si je koreograf zamislil kot samovoljnega mladeniča, ki ga oče, bogati poslovnež, sili v poroko temu pa ta niti najmanj ne diši.
Lukas Zuschlag se je v vlogi Gamascha dobro znašel, pa saj ga že od nekdaj poznamo kot dobrega ‘baletnega igralca’, kateremu je bilo s strani koreografov zaupanih že precej dramsko-plesnih vlog. V vlogi Gamacha je izredno zabaven, sproščen, prepričljiv, v njegovih komičnih variacijah pa pride do izraza njegova odlična koordinacija in muzikalnost. Renatu Zanelli se vidi, da na odru enostavno uživa, kot Don Miguel je verodostojen v svojem porivanju sina v zakonski jarem, iz katerega ta beži s svetlobno hitrostjo. Tudi Iulian Ermalai je odličen Kitrijin oče, in odlično funkcionira v igralsko-plesnih dialogih z ostalimi karakterji zgodbe. Bo že držalo, da smo plesalci z leti in izkušnjami vedno boljši v igralskih vlogah, a kaj, ko nas žal telesna moč zapušča – tako se pač vrti ta svet.
Kenta Yamamoto se je zopet izkazal kot eleganten, očarljiv in tehnično korekten plesalec v vlogi šarmantnega Espada, španskega matadorja, ki skupaj s svojimi vrstniki pleše ples bikoborskih aren, poln ponazarjanja gibanja bikoborcev in umetnosti obvladovanja kričečih plaščev s katerim precizno valovijo in dražijo bika, dokler mu po številnih zabodenih palicah v hrbet ne zadajo končnega udarca in ga pokončajo. Ob tem publika navdušeno vzklika, aplavdira, zmagovalni toreador pa je deležen velike slave. Jaz pa bom dodala – čudni smo ljudje, da že od vekomaj uživamo v trpljenju drugih in dokazovanju svoje moči v trpinčenju. To sicer nima veze z Don Kihotom, ampak ne morem mimo tega, saj se mi srce para, ko samo pomislim na trpečega bika in množice ljudi, ki ob tem uživajo. Kakorkoli že, tako Kenta, kot ostali bikoborci (Filippo Jorio, Yuki Seki, Matteo Moretto, Lukas Bareman, Aleks Theo Šišernik in Angelo Menolascina k. g.) so nas navdušili v zahtevni koreografiji, ki so jo izvedli navdušujoče. Denis je v svoji verziji v ples vključil Ulično plesalko, šarmantno Emilie Tassinari, elegantno v svojih tehnično zahtevnih gibih, ki s svojimi temnimi lasmi in globokimi očmi in vitko, a vseeno žensko postavo, izžareva privlačnost neizrečene strasti vročekrvnih špancev. V drugih verzijah tega baleta se običajno ob Espadi pojavi Mecedes, tokrat pa jo je Matvienko zamenjal z Ulično plesalko in Mercedes namenil prihod šele v krčmi.
Tudi ansambel se je odlično izkazal v svojih številnih nastopih prvega dejanja in uspešno lovil tempa, ki jim jih je namenil dirigent Kevin Rhodes, stari znanec našega orkestra, ki je vešče vodil naše glasbenike, kot tudi na splošno spremljal ples baletnih plesalcev. Na splošno je pri nas težko je dobiti dobrega ‘baletnega dirigenta‘, saj mora ta tempa prilagajati koreografiji, za kar pa nimajo vsi ‘najboljšega posluha‘, (govorim iz izkušenj), zato posledično trpijo plesalci in njihove noge, ali pa celo sama izvedba koreografije. Ampak Rhodes vsekakor je dirigent z občutkom za balet, sodeluje, sledi, se dogovarja, hvala vam, dragi Kevin. Orkester je pod njegovo taktirko zvenel odlično, španske melodije v svoji precizni in temperamentni izvedbi so nas v publiki skoraj povzdignile na noge. Celoten baletni ansambel je bil torej kos precejšnim tehničnim koreografskim izzivom, dinamični glasbi, pa tudi njegova scenska prezenca je bila odlična, za kar gre zagotovo zahvala Matvienkovemu vodenju skozi celoten proces ob pomoči naših baletnih asistentov: Olga Andreeva, Stefan Capraroiu, Viktor Isajčev, Rita Pollacchi, Ana Klašnja ter Živa Žitnik, ki je bila odgovorna za delo z otroci iz ljubljanskega Konservatorija (Leo Bertoncelj, Irena Brank, Alja Gačnik, Rihard Gorjup, Taras Mravlje) – vse pohvale tudi njim.
Noč na robu mesta
‘Potem ko jim zaupata zgodbo o svoji nesrečni ljubezni, se ciganom, ki plešejo v soju mesečine, pridružita tudi Kitri in Basil. Koraki naznanijo prihod neznancev in par se izmuzne. Prišleka sta Don Kihot in Sančo Pansa. Cigani jima uprizorijo lutkovno igro o Kitri in Basilu. Nezaslišana krivica, ki se jima godi, razbesni Don Kihota. Vrteči se mlin ga spomni na eno od zveri, o katerih je bral v svojih romanih, zato se brez pomišljanja vrže nanj. Ko Sančo Pansa ranjenega in utrujenega Don Kihota odvleče stran, ugotovi, da je njegov gospodar v nevarnosti, zato steče po pomoč. Pred skoraj nezavestnim Don Kihotom se pojavi Dulcineja. Vidi jo tako blizu, da bi jo lahko objel. Ta hip je še ob njem, a že v naslednjem izgine in Don Kihot namesto nje pred sabo zagleda Sanča Panso s steklenico vina. Zvesti služabnik svojega gospodarja opije in ta zaspi. Sanja o čudovitih nočeh, ko je bil še mlad in čeden in je plesal z ljubeznijo svojega življenja Dulcinejo. Sanja o kraju, polnem kupidov in prelepih driad ter njihovih kraljic. Prebudi se poln moči in upanja, zato k sebi pokliče svojega zvestega prijatelja, da se ponovno odpravita na pot’ (gledališki list).
Matvienko je precej skrajšal tudi cigansko sceno, pa vendar je bilo vseeno vsega dovolj, Ciganski solo par (Barbara Potokar in Hugo Mbeng) je mogočno kraljeval v svojem taboru med temperamentnimi cigani in cigankami. Barbara nas je očarala s svojo zapeljivo ženstvenostjo, medtem ko se je Hugo z svojimi visokimi skoki postavljal pred svojo izbranko. Močna in dinamična scena, v kateri se v ozadju vrti mlin na veter, Don Kihotov namišljeni sovražnik, ki se je sčasoma spremenil v stereotip, saj vsi vemo, da je ‘boriti se z mlini na veter‘, in to sam, brezupno in ne prinaša pozitivnega rezultata. No, mene se ta izrek zgleda ne dotakne, hehe… V sceni Don Kihotovih sanj je Matvienko dobršen glasbeni del, koreografsko namenjen Driadam, prenesel na Kitri in Basila, ko jima je začetno glasbo te scene sestavil ‘še en duet v katerem preoblečena v mladega Don Kihota in Dulcinejo, odplešeta del njune ljubezenske zgodbe. Ta ples hkrati simbolizira Don Kihotove večne sanje o mladosti’. (gledališki list). Koreograf pa je v Sanjah ohranil prepoznavno variacijo Amorčka, ki jo je odlično odplesala naša Nina Kramberger, ki tudi prihaja iz mariborskega Konservatorija in postaja vedno bolj opažena v solističnih vlogah, variacijo Kitri, kjer se je kot tehnično izvrstna balerina zopet potrdila Erica Pinzano, vloga Kraljice Driad pa je pripadla Nini Noč. Ta je kot vedno blestela s svojim odrskim nastopom, je pa v sami tehnični izvedbi variacije imela nekoliko manjših težav.
Gostilna
‘Mož in žena, lastnika nove gostilne, se pripravljata na veliko odprtje. In tu sta že njuna prva gosta, Don Kihot in Sančo Pansa. Kmalu jima sledijo matadorji v spremstvu prelepih mladih žensk, Mercedes, Espada in Kitrijini prijateljici. Tu sta tudi Kitri in Basil. Vsi prešerno pijejo, se smejijo in se zabavajo. Pridejo tudi Don Miguel, njegov sin Gamache in Lorenzo, ki še vedno iščejo Kitri. Ko Gamache odkrije zaljubljenca, se ogorčen nad krivico zanju zavzame Don Kihot. Spor med Don Kihotom in Gamachem se konča z dvobojem, v katerem zmaga Don Kihot. Don Miguel in njegov sin užaljena zapustita prizorišče. Zadovoljen z izidom Sančo Pansa zapleše z nevestino tančico ter tako napove poroko z veliko hrane in pijače‘ (gledališki list).
Drugo dejanje se kot običajno začne v španski krčmi, kamor ob pompozni glasbi po vrsti prihajajo liki predstave, ki jih avtentična Krčmar (Ivan Greguš) in Krčmarica (Georgeta Capraroiu) sprejemata z odprtimi rokami. V tej sceni zagotovo kraljuje Tjaša Kmetec kot Mercedes, ko v duetu z Espadom in v svoji variaciji popolnoma prevzame sceno, njen izraz in gibi so magični, s čemer gledalca enostavno prilepi nase, kot naša Tjaša pač zna. Prizor je domiselno popolnjen s komičnimi elementi, dramski zapleti, ki se seveda razvijejo v srečen konec, dobrota in poštenost premagata sebično preračunljivost. Ko bi le bilo tako tudi v resničnem življenju.
Poroka
‘Povabljenci se zberejo na glavnem trgu, kjer se bo slavje vsak čas začelo. Na poroko mladega para vdre Gamache, ki se je odločil, da bo svoje življenje končal s samomorom. Oče ga roti, naj tega nikar ne stori. Kitri podari Gamachu darilo, zaradi katerega ta v hipu pozabi na svoje težave. Osreči ga tako, da končno spozna smisel življenja. Vsi plešejo, se zabavajo in praznujejo. Mladoporočenca odideta s trga, da se lahko za hip posvetita drug drugemu. Vse se je končalo srečno, zato zabavi in veselju ni videti konca’ (gledališki list).
V zadnji sceni smo seveda uživali v dovršenem pas de deuxu Kitri in Basila, kjer sta nas Erica in Solomon dokončno prepričala o svoji vrhunskosti. Osebno me je povsem očarala koreografska noviteta – ples Bolero, ki se začne v osvetljenem krogu brez glasbene spremljave, plesalci in plesalke pa si s ploskanjem sami ustvarjajo svoj ritem za nizanje čutnih korakov v stilu flamenka. Sčasoma se ritmu dlani priključi glasba, plesni pari nadgrajujejo svoje gibanje in ga zaključijo z zamolklim vzklikom ‘amor!’ Ljubka je tudi variacija Lukasa kot Gamacha, kateremu Kitri podari roza tutu krilce, da bi ga razvedrila.
Gamache je tega darila vesel bolj kot česarkoli, nemudoma ga obleče, v njem se počuti domače, končno lahko v javnosti pokaže svoj pravi jaz in pozabi na očetove napotke, kako bi po vsesplošnih pravilih moral živeti. Matvienko je večkrat poudaril, kako je hotel svojo inačico Don Kihota približati današnjemu času in mislim, da je temu z rožnatim tutu-jem in razkritjem prave spolne identitete Gamascha tukaj zagotovo postavil piko na i, saj je danes debatiranje, oziroma poslušanje o enakosti spolov, spolni usmerjenosti in spolnih identitetah na našem vsakodnevnem meniju.
Predstava se je tako zaključila v svojem živahnem in poskočnem stilu, ki je v glavnem predstavljal vodilo celotnega večera. Publika je plesalce, dirigenta in koreografa nagradila z močnim aplavzom, kar so si po mojem mnenju tudi definitivno zaslužili. Verjamem, da bo predstava še dolgo ostala na repertoarju, primerna je tudi kot mladinska predstava, saj ni predolga, zgodba je razumljiva, kostumi in scena fantastični, glasba v izvedbi našega orkestra čudovita. Kaj več bi si sploh lahko želeli?
Žal mi je le, da nisem uspela videti še ostalih solističnih zasedb, saj sem prepričana, da so tudi oni odlično opravili svojo nalogo. Matvienko je znal zasesti prave ljudi v pravih vlogah, tako po njihovem tehničnem znanju, kot po izrazu in figuri, kar je izrednega pomena za samo predstavo, kot tudi za baletni ansambel, ki se kali in raste skozi odplesane vloge na baletnem odru. Denis Matvienko je pač izkušen baletni umetnik z odlično šolo in bogato zgodovino, ki takole opisuje svoje umetniško življenje: ‘Že moja babica in dedek sta bila karakterna plesalca narodnih plesov. Poklicna plesalca sta bila tudi moja mama in oče. Oče je bil v 90. letih prejšnjega stoletja umetniški vodja in glavni koreograf Kijevskega državnega varieteja. Ker sem odraščal v družini sovjetskega koreografa, sem bil za odrskimi kulisami in v baletnih dvoranah že od samega rojstva. Gledališki svet mi je hitro zlezel pod kožo in me za vedno očaral, zato so me starši pri desetih letih vpisali na Kijevsko državno baletno šolo. Sprva sem štiri leta plesal v Ukrajinski narodni operi, nato pa postal član Marijinega gledališča v Sankt Peterburgu. In tako se je odvila moja baletna zgodba. Najprej sem se preprosto hotel dobro naučiti plesati. Imel sem tudi vzornike med slavnimi baletnimi plesalci, ki sem jih oboževal in se trudil doseči njihove višine. Postopoma, korak za korakom, sem zlagal kamenčke svoje baletne kariere in nakopičil znanje, ki ga imam zdaj. Vedno sem si pred seboj postavljal nove naloge in cilje. Ko sem enega dosegel, sem si izbral novega. Vselej se mi je zdelo da človek preprosto mora nekaj pustiti za seboj. Pa ne le stanovanja ali hiše. Težko je ubesediti odnos do sebe kot baletnega umetnika, a najbrž gre predvsem za ogromno, brezmejno ljubezen do tega našega čudovitega, a obenem zahtevnega poklica. In če že imaš vse te naravne danosti, ki sem jih imel sam, je vse, kar potrebuješ, brezpogojna ljubezen in posvečenost plesu, kar pa sčasoma seveda prinese tudi rezultate. Nikoli nisem preveč gledal nazaj ali razmišljal denimo o številnih nagradah s tekmovanj. Ko sem zmagal na kakšnem tekmovanju in dosegel cilj, sem bil srečen, a se potem z mislimi nisem nikoli več vračal tja. Bil sem tudi umetniški vodja, zasnoval in uresničil kakšen zanimiv projekt. Potem je bilo treba naprej. Eno poglavje se v življenju zapre, a za njim se odpirajo vedno nova. In tudi moje pedagoško delo je bilo vselej povezano z željo, da bi to svojo ‘prtljago’ informacij in znanja, ki sem ga nabiral skozi leta tako v baletni dvorani in na odru kot z nenehnim dodatnim izobraževanjem, podelil z mladimi plesalci, ki šele stopajo na to našo lepo, a trnovo pot. Pri tem pa sem že na Baletni akademiji Vaganove poleg iz klasične baletne teorije in metodike vselej izhajal iz svojih bogatih izkušenj, ki navsezadnje štejejo največ (gledališki list).
Denis kmalu odhaja, za seboj pušča Ljubljano in Slovenijo, saj je sprejel umetniško vodstvo splitskega nacionalnega baleta, kjer bo lahko nadaljeval s deljenjem svojega bogatega znanja med mlade, pa tudi malo manj mlade baletne umetnike, ki zagotovo že željno pričakujejo prihod tako renomirane osebnosti iz baletnega sveta. Kaj naj rečem ob tem? Čestitke, dragi Denis, želim ti mnogo sreče na tvoji nadaljnji poti, žal mi je, da te Ljubljana, oziroma Slovenija ni znala zadržati v svoji sredini in ‘izkoristiti’ tvojega bogatega znanja in potencialov. Ker pa je Split precej blizu in ker (kolikor vem) tvoja družina zaenkrat ostaja tukaj, verjamem, da se bodo naše poti še križale. Če ne drugače, zagotovo pridem zopet pogledat kakšnega od odličnih Ballet Stage seminarjev, kjer z Anastasio (Matvienko; žena Denisa Matvienka op.u.) in ostalimi vrhunskimi pedagogi kalite nov baletni kader, ki bo nadaljeval s klasičnim baletnim izročilom na različnih odrih sveta. Za nas, ki ljubimo balet, in se ukvarjamo z baletno pedagogiko, to predstavlja dragoceno poslanstvo, za katerega čutimo, da si ga želimo, oziroma ga enostavno moramo deliti dalje. Srečno, dragi Denis in hvala za čudovito predstavo Don Kihot.
P.S. Na devetih rednih predstavah si je predstavo Don Kihot ogledalo skupaj 4620 ali dobrih 513 obiskovalcev na predstavo. Generalka za interno javnost je imela 414 obiskovalcev.
