Angleški koreograf Wayn McGregor rojen leta 1970 je po zaključku plesnih študij v rojstnem Leedsu in na newyorški José Limon School leta 1992 ustanovil zasebno plesno skupino Wayne McGregor I Random Dance. V začetku je to bila le manjša plesna skupina kot mnoge na otoku, pozneje pa je koreografa skupaj z njegovimi stvaritvami popeljala do položaja rezidenčnega koreografa londonskega centra za sodobni ples The Place, potem pa še do imenovanja rezidenčnega koreografa Kraljevega baleta, kar se je zgodilo leta 2006 in je bilo prvič v britanski zgodovini, da plesni sodobnik vodi ta baletni ansambel. Zanimal se je tudi za psihologijo in je opravil podiplomski študij na Univerzi v Cambridgeu iz eksperimentalne psihologije ter se posvečal raziskovanju povezav telesnih in možganskih stanj. Deloval je in še deluje na drugih raziskovalnih procesi v povezavah s človeškim telesom in notranjimi organi, ena takih je sodelovanje s specialisti za kardiograme …. Njegova odprtost za nove tehnologije in za svet kibernetike je očitna in je razpoznavna tudi v njegovih delih; saj je že leta 1998 v svoji koreografiji Sulphur plesalce obkrožil z migljajočimi virtualnimi velikani. McGregor je kot režiser deloval tudi na operni sceni in je koreografiral za filme Harry Potter, tudi za slovesnosti ob odprtju svetovnih športnih dogodkov, njegov zadnji tovrstni podvig je koreografija ob odprtju olimpijskih iger v Londonu 2012. Za svoj inovativni koreografski opus je Mc Gregor poleg nagrad in nominacij tudi Ballet Tanz za koreografa leta 2009 pridobil leta 2011 še viteški red-komtur Britanskega imperija.
Na velikem odru Gallusove dvorane smo imeli priložnost videti McGregorjevo novejšo stvaritev Far iz leta 2010 v izvedbi desetih izrednih plesalcev njegove plesne skupine Random Dance: Catarina Carvalho, Davide di Pretoro, Michael-John Harper, Paolo Mangiola, Daniela Neugevauer, Anna Nowak, Benjamin Ord, Fukko Takase, Aleksander Whitley, Jessica Wright.
Predstava se začne z nenavadnim duetom mozaičnega prepletanja, upogljivih kolen, lomljivih prijemov in preprijemov elastičnih ter gibalno modificiranih rok, kjer dotiki zaznajo stanja dveh obteženih oseb, ko ni občutkov in ne direktnih pogledov, in se med njima razprostira preveč zračnega prostora. Njun ples se gleda kot plastična oblika, ki se v rokah umetnika preoblikuje v številne zajete poze ter dvige, ki se po prostoru gnetejo, lovijo, prepletajo v neverjetnih hitrostih in v nekaj minutah zastavijo galerijo živih skulptur. Ta uvodni ples in uvodno gibanje se pozneje prenese na celotno skupino, kjer niti en plesalec ne izstopa več kot drugi, vsi skupaj so enkratna celota in vsi so skladni solisti in istovetni pari-dueti. Predstavo Far prežema hitrostni tempo gibalnih ostrin in prelomov, gibanje je novo in drugačno, predvsem pa zahtevno in tempirano na točno določene trenutke, ko lahko vsaka zamuda sesuje planirano obliko.
Wayne McGregor dokazuje, da je v pravem pomenu besede koreograf, ko odrski prostor polni z animiranimi gibalnimi vzorci, jih svetlobno podpira, tudi filmsko kadrira. Skupni prehodi plesalcev (skupin) iz ravnih linij v krožne obrise in obratno ali v posamezne skupinske strukture si logično sledijo, spominjajo pa na urbane tlorise, na prostorske oblike združevanja in razdruževanja množic. V teh skupinskih segmentih vidim določeno povezavo, čeprav zgolj zunanje formalno, s francoskim filozofom 18. stoletja, razsvetljencem in pogumnim ateistom Denisom Diderotaom, ki je s svojimi enciklopedičnimi deli, satiro in kritiko družbe zavel nova družbena obzorja, in ga McGregor omenja kot navdih za svojo koreografijo Far.
Premična računalniško vodena plošča s 3200 led lučmi dominira na sceni in zamejuje prostor v ozadju. Ob tej žareči svetlobni belini pa sceno temnijo, dodatno osvetljujejo, determinirajo večplastni svetlobni vdori/oblikovanje luči Lucy Carter, scenografija pa je prispevek Random International. Svetloba je hladna in v duetu z mehanično monotono glasbo Bena Frosta, ki se sliši kot zvok težke prodorne mašinerije, tlači in upogiba krhka sloka telesa dolgih golih okončin (kostumografija Moritz Junge), ki se v igri svetlobe zdijo kot ogromni pajki, insekti, ki se lepijo in iščejo svoj izgubljeni prostor. Koreografija več kot nazorno vtisne občutek tesnobe, tako dobro zaznan v velikih industrijskih halah, betonskih skladiščih ali podzemnih trgovskih centrih.
McGregor je sodoben koreograf, ki čuti čas in ga zna aktualizirati v svojih stvaritvah, je koreograf, ki sodoben plesni jezik snuje v obstoječi realnosti; njegove koreografske pismenke niso vir estetike, zabave ali ekspresije, so hladne intelektualne poslikave našega zdaj. Predstava se konča z žensko postavo, ki edina še ostane – obleži na odru; možna simbolika novega začetka …
Koreograf in režiser Wayne McGregor kljub temu, da je iskal navdih v času pred skoraj tristo leti, torej kar daleč stran od sodobnih dni, je zasnoval enourno predstavo današnje odtujenosti in življenjske mrzlice, ki se nas neposredno dotika. Gledalci so dobro sprejeli njegovo intelektualno oazo življenjskega razkroja Far, menim pa, da bi bilo dobrodošlo tudi nekaj manj izvedbenih minut, da se Far ne bi dolgovezno utapljal v ponavljajočih se gibalnih sosledjih ter morečih zvokih.