Naša kolumnistka se je tokrat prvič udeležila državnega prvenstvo kot gledalka. Ana je namreč aktivno tekmovala v latinskoameriških in standardnih plesih od leta 2007, ko se je pojavila prvič, njeno zadnje je bilo leta 2020. V tem času je postala državna prvakinja kar 14-krat!
Ja, bila sem malo nervozna. Samo zato, ker sem nekako pričakovala, da bodo na površje prišle kakšne stare zadeve, občutki in nisem vedela, kako močno me bo zadelo. Priznam, da sem se nekaj časa izogibala plesnim tekmovanjem, no, saj jih v zadnjem času niti ni bilo tako veliko. Ampak odločila sem se, da se tega državnega prvenstva udeležim, da lahko opazujem svoj odziv in vse, kar se v meni pojavi ob gledanju.
Pravzaprav sem bila že takoj presenečena nad organizacijo, ki je bila res na višji ravni kot zadnjih nekaj let. Všeč mi je bilo, da tekmovanje ni potekalo v športni dvorani, da je bilo v prireditev vključeno živo petje in da je bil celoten potek večernega dela speljan zelo gladko in profesionalno. Prav tako je kljub majhnosti dvorane izpadlo dobro, da so bili gledalci malo bolj na kupu in se je zato okrog plesišča ustvarilo super vzdušje.
Presenetile so me tudi mlajše kategorije in ugotovila sem, da si jih pravzaprav nikoli še nisem zares ogledala tako pozorno, ker sem se vedno osredotočala na svoj nastop. Zdi se mi, da kakovost počasi narašča, čeprav je parov še kljub temu malo. Že v mlajše pionirski in pionirski kategoriji sem opazila plesalce, ki imajo veliko talenta in potenciala, še posebej pa sem bila navdušena nad državnima prvakoma mlajših mladincev in mladincev. Par iz mlajših mladincev me je v bistvu kar malo šokiral, sploh plesalka. Imata že kar komplicirane koreografije za to starost, ampak jih kljub temu izvedeta zelo suvereno, prav tako pa imata krasen občutek za gib in izraz. Par pri mladincih pa me je močno spomnil na moje plesno partnerstvo z Juretom Bergantom, ker je plesalka malo višja od plesalca. Pri njiju sem začutila, da res izjemno rada plešeta, in to se pozna v žaru njunih oči.
To pa je tudi ena stvar, ki sem jo pri nekaterih drugih plesalcih malo pogrešala. Velikokrat sem ob gledanju dobila občutek stresa in poskušala sem ozavestiti, ali ta stres prihaja iz moje notranjosti ali ga dejansko ustvarjajo plesalci. Zelo verjetno malo obojega, ker sem se gotovo tudi sama na trenutke vrnila nazaj in začutila tisti občutek v trebuhu, preden stopiš na plesni parket. Tudi ko sem ta svoj občutek dala na stran, je v meni kljub temu še vedno ostal nek nemir. Večkrat se mi je zdelo, da plesalci delajo nekaj na silo, ‘forsirajo’, da so kot nekakšni stroji. Sicer super fizično natrenirani, lepo urejeni in bleščeči, ampak malo prazni. To se vidi po očeh. Takoj sem začutila, kdo me je med plesom zares pogledal s sproščenim obrazom, polnim sijaja, kdo pa me je pogledal, kot da me zares sploh ne vidi ali pa je imel na obrazu neko zaigrano fasado. In tistih sijočih je bilo zelo malo. Opazila sem, da sem ta žar večkrat začutila pri kakšnem mlajšem plesalcu ali pa pri kom, ki še ni tako tehnično izdelan in ‘se ne sekira preveč’. Vedno starejši, kot so plesalci, vedno več je bilo tega nemira in fasad. Seveda sama vem, da doseči zlitje med tehnično preciznostjo, fizično popolnostjo in iskrenim izrazom duše ni vedno preprosto, ampak zanimivo mi je bilo to opazovati z druge perspektive.
Spomnila sem se, kolikokrat nam je trener na treningu rekel, da smo sicer odplesali kar dobro, ampak da je ob gledanju našega plesa nemiren, da nam ne verjame zares. Točno to sem zdaj kot gledalka občutila sama. In seveda, ker vedno nekaj pišem o ženstvenosti in me ta tema zdaj zanima, nisem mogla spregledati dejstva, da je bilo na plesišču res zelo malo plesalk, skozi katere je tekla prava ženska ustvarjalna energija. Veliko je bilo prikrite ali ne tako prikrite jeze, zaprtosti, strahu pred ‘biti zares videna’, pa hkrati vem, da vse to opazim in začutim, ker je še vedno prisotno tudi v meni. V plesalkah sem pogrešala nežnost, pravo intimo in karizmo.
Generalno lahko zaključim, da sem na dogodku uživala in hvaležna sem za vsak iskren plesni izraz, ki me je spomnil, zakaj sama rada plešem in kakšna globina se skriva v plesu ter vsakem plesalcu. Zanimivo je bilo dogodek pogledati z drugega zornega kota kot po navadi in veselim se še kakšne take izkušnje. Čestitam seveda tudi vsem plesalcem in organizatorjem ter jim želim veliko sreče in kreativnosti v novih projektih, ki prihajajo.
