Magdalena Reiter se po skoraj sedmih letih od zadnjega sola odmika od strogo koreografske in fizične obravnave telesa ter gledalcu predstavlja nekakšen uprizoritveni hibrid. Prikazana tematika vsebuje elemente vizualnega kolaža, ready-mada in plesa. Vendar morda najbolj od vsega za svoj mehanizem delovanja uporablja kinematografsko logiko. Ne brez razloga – Reiterjeva poudarja pomen uprizoritvene dihotomije na odru, ki vedno prikazuje dve vzporedni resnici hkrati in kadrira dele lastnega plesnega imaginarija ter jih postavlja pod lupo, analizira iz nepričakovanega zornega kota ali dekonstruira na osnovne delce. Detajli, na katere se Reiterjeva osredotoča v predstavi Ponaredki, odtisi in drugi vdori – položaji telesa v prostoru, pogledi, dialogi in razmerja – so vedno dramaturško povezani s temami nadzora, manipuliranja ali nasilja, ki so bile skozi zgodovino postavljene za žensko telo. Skozi jukstapozicijo in dekonstrukcijo pomenov ter nato njihovo koreografsko reinterpretacijo ustvari uprizoritveno trenje napetosti, ozračje suspenza. Nastane ponaredek žanra noir, ki je globoko zapisan v kolektivnem spominu, v katerem Reiterjeva enako spoštuje družbene in umetniške modele, ob katerih je zrasla kot koreografinja, hkrati pa postavlja vprašanje, ali si je skozi tako močne omejitve mogoče kdaj izboriti emancipacijo telesa na odru, osvoboditev odtisov, ki so se vanj vrisovali skozi zgodovino. Plod tovrstnega odrskega raziskovanja je uprizoritveni hibrid, ki se ne izogiba nalogam, zadanim izvajalčevemu telesu, a hkrati z njimi kalkulira zelo intimno in igrivo. ‘Vsak solo je neka vrsta avtoportreta ali ogledala. Želela sem, da ta predstava ne bi bila zgolj osebno ogledalo, ampak hkrati ogledalo družbe. Predstava Ponaredki, odtisi in drugi vdori se igra z idejo moči podob, spomina in fantazije. Telo, zlasti žensko, ki je postavljeno v prostoru, nikoli ni carte blanche, ampak je konstrukt, zaznamovan z vizualnimi podobami in vzorci, ki so oblikovali našo zahodno kulturo. Zanimalo me je vprašanje, kako jih prebaviti, sprejeti in hkrati najti lastno svobodo – zasebno in umetniško, znotraj prenasičenosti teh vizualnih vplivov.’ (foto: Darja Štravs Tisu)
