Pozdravljen, Milan, in čas pred slovensko premiero, ki je napovedana za 11. oktober, je prav gotovo vedno poseben. Kako ga ti doživljaš, kaj se dogaja s tabo in tvojim telesom v tem času?
Vedno poskušam načrtovati tako, da se v zadnjem trenutku ne spravljam v stres, čeprav mi to ne uspeva vedno, ker nikoli ne veš, kaj se v ustvarjalnem procesu še lahko zgodi. Poglobim se v predstavo, ki me začasno tudi ‘oslepi’, in takrat se običajno zgodi nekaj, kar me lahko preseneti. S fizičnega vidika je pomembno delati (plesati) ves čas. Brez tega ne gre. Za plesalca ni drugega orodja, kot je telo samo. Ko ne plešem, lahko postanem hitro len, zaradi tega poskušam načrtovati vaje in rezidence skozi celo leto. Do premiere Sola 2016 imam še dvoje gostovanj v Belgiji: prvega oktobra nastopam s skupino Les SlovaKs (obeležujemo 10. obletnico) in sedmega oktobra s plesno skupino Milan Tomášik & Co, ko bomo s predstavo Sezona lova prvič gostovali v Belgiji. Časovno je sicer vse skupaj na meji zmogljivosti, z vidika kondicije pa je odlično.
Sprva sem želel obnoviti prvo solo predstavo Within, ki je nastala leta 2006, torej pred desetimi leti. Ko sem začel razmišljati, na kakšen način bi to storil in kje naj bi se to zgodilo, sem postopoma začel povezovati preteklost s sedanjostjo in ugotovil, da moram deliti to, o čemer razmišljam danes. Naslov Solo 2016 je natančno to, kar si želim sporočiti. Je pripoved o meni, ki pa hkrati zrcali tudi sodobnega človeka 21. stoletja.
Dvorana Duše Počkaj je premajhna tudi za enega plesalca, tako da zagotovo predstavlja po tej strani omejitve. Ponuja pa prijetno intimno atmosfero, nujno za solo plesno predstavo. Veseli me, da je Cankarjev dom eden od sedmih koproducentov predstave in da bo ljubljanska premiera prav v tem imenitnem hramu kulture.
Glede na to, da je za tabo že premiera v Košicah, boš kaj spreminjal, dodajal, odvzemal? Kako te je občinstvo sprejelo na domačem terenu?
Prav gotovo bom še kaj spremenil, saj imam še dva tedna vaj do ljubljanske premiere. Pa tudi premiera ne predstavlja konec ustvarjalnega procesa, ampak šele začetek, ker se prvič lahko soočiš z občinstvom. Ko se rodi otrok, ga ne moreš kar pustiti. Otrok mora rasti in dozorevati, podobno je pri predstavi. Premiera 11. oktobra bo drugačna kot na primer ponovitvi 12. ali pa 13. oktobra, še posebej pa, ko bodo sledila gostovanja. V predstavi imamo prizor, ki je odvisen od arhitekture dvorane. Na ta način postane predstava vsakič povsem drugačna. V predstavi je ogromno podrobnosti, ki lahko izgubijo smisel in funkcijo, če ne bodo na pravi način umeščene in predstavljene občinstvu. Tudi majhna podrobnost lahko povzroči pri meni veliko spremembo.
V zadnjih štirih letih sem se posvečal skupinskim predstavam, zato je zamisel za solo predstavo prišla pravi čas. Pri solistični predstavi poteka vse bolj preprosto – od organizacije, menedžmenta, do prodaje predstave. Kar pa je težje, je to, da pri solo predstavi stojiš na odru sam. Ne moreš se skriti za drugim plesalcem. Ti si glavni nosilec predstave. Vse stoji na tebi ali pade s teboj. Tako da je pritisk glede tega, če bom zdržal, večji. Kaj pa če zbolim? A me lahko kdo nadomesti? Ne, pri solo predstavi je to nemogoče, in v tem je bistvena razlika. Letos smo v Nemčiji dvakrat nastopali s skupinsko predstavo Železno modra, obakrat brez ene od soplesalk. Seveda predstava ni bila več izvirna, ampak bistvo predstave ostaja nespremenjeno. Še eno razliko lahko izpostavim. Ko delamo skupinske predstave, v katerih tudi sam plešem, nimam dovolj časa, da bi se posvetil sebi in gibu ter ustrezno ponotranjil svojo vlogo, saj se primarno ukvarjam s kompozicijo, koreografijo, plesalci in ekipo. Govorim o izkušnji, ki je nastala pri mojih dveh predstavah Sezona lova in Železno modra. Zato mi pri predstavi Solo 2016 prav ustreza, da se vidim, slišim in poglobim sam vase ter dosežem notranji mir in zadovoljstvo.
Vse se lepo in naravno dopolnjuje. Srečen sem, da lahko vse to počnem sočasno. V preteklosti sem se bolj pogosto spraševal, ali sem bolj koreograf, plesalec, ali morda pedagog? Čim več delam in ustvarjam, tem bolj se mi zdi, da se vse lepo prepleta. Na primer,poučevanje na SEAD v Salzburgu, ki je zelo intenzivno, mi vedno odpira nove poti, ne samo na pedagoškem področju, ampak predvsem na koreografskem, saj vsako leto pripravim s študenti povsem novo koreografijo in z njimi poskušam tudi koreografske pristope, ki me v tem trenutku zanimajo. Ko plešem in se igram z gibom, pogosto pride tudi zamisel, ki vpliva na koreografsko ali pedagoško odločitev.
Prvič sem za ples slišal, ko sem odraščal na Slovaškem. Gledal sem glasbeno oddajo in takratni hit je bila Kaoma / Lambada. Nato sem na ples pozabil, pozneje pa me je babica peljala v glasbeno šolo na balet, kjer me je učiteljica odslovila z argumentom, da sem bil prestar, čeprav sem imel devet let. Znova je nastopila pavza, nato me je mama vpisala na folkloro, v otroški folklorni ansambel Malý Vtáčnik. Tam sem spoznal prijatelje in pridobil ustrezno plesno znanje. Ko sem predlansko leto po petnajstih letih videl njihovo novo predstavo, sem od navdušenja ostal brez besed. Kaj vse lahko človek naredi, če je na pravem položaju in dela s strastjo, ljubeznijo do otrok, s spoštovanjem do dela in predvsem do dediščine ter ljudskega izročila. To je nekaj, kar v Sloveniji pogrešam.
Po izjemno zahtevni avdiciji na P.A.R.T.S.-u, sem se preselil v Bruselj. Začetek študija ni bil tako preprost, kot sem pričakoval. Namreč, ko sem vstopil v prvi letnik, je to bilo že moje osmo leto plesnega izobraževanja. V razredu so nas zbrali iz osemnajstih različnih držav, vsak je prišel s svojo zgodbo in plesnim predznanjem. Med največje vrednosti šole lahko štejem kakovosten pedagoški kader, odprtost šolskega sistema, pa seveda lokacijo, Bruselj kot center sodobnega plesa. Takrat sem dobil ogromno informaciji v kratkem času in je bilo nemogoče vse razumeti ter jih osvojiti. Letos sem v Münchnu srečal svojega profesorja teorije Rudija Laermansa, enega od najbolj razgledanih sociologov, ki se intenzivno posveča sodobnemu plesu že dobrih petindvajset let in je napisal (končno!) knjigo o tem, kar tudi predava: ‘Moving together – theorizing and making contemporary dance’. Ne vem še, kakšno bo branje te knjige, prav gotovo pa je oseba, ki ve, kaj govori. Priporočam branje vsem, ki jih zanima preplet teoretičnega plesnega znanja s prakso.
Sodobni ples je nerazumljen bolj kot kadarkoli prej. Ni več popularen. Preveč je zaprt sam vase in premalo komunikativen. Če pa že to počne, je izzivalen in aroganten do občinstva, kar je druga negativna skrajnost. Pri tem ne mislim na vsebino, temveč na odnos in spoštovanje do ljudi, do občinstva, ki kupi vstopnico in pride v gledališče. Meni je vseeno, katero temo umetnik izbere, se mi zdi pa pomembno, na kakšen način jo bo predstavil občinstvu in kakšen odnos bo zgradil z njim. Kar se zgodi med umetnikom in občinstvom, je zame bistvenega pomena.
Za Johna Ashforda sem mlajša, za Bettino Masuch verjetno srednja generacija. Mlad sem po starosti, po plesnih izkušnjah sodim v srednjo generacijo, s koreografskega stališča ‘who knows?’ Nekaj že imam za seboj. Trenutno sem najbolj goreč za skupinske predstave in želim si ustvariti vsaj še eno skupinsko koreografijo. Trenutno bi najraje ustvarjal, ustvarjal in ustvarjal. Zavedam se, da je to posebno stanje, ki ga zdaj doživljam, samo začasno. Verjetno bom čez dve leti imel vsega dovolj. Pomembni so tudi zunanji vplivi, na primer kulturna politika v naši državi in nasploh po svetu. Strast do plesa pa ostaja nespremenjena kot na začetku. Če združim tehniko in izkušnje, plešem bolj kompleksno, pa tudi bolj sproščeno, kar mi omogoča spontano povezavo z občinstvom v vsakem trenutku.
V Slovenijo sem prišel zaradi avdicije (En-Knap) in nato spoznal svojo ljubezen. Sem ponosen ‘slovenský Slovinec’, kar po slovaško pomeni slovaški Slovenec ali pa še bolje slovenski Slovak ‘slovinský Slovák’.
Kaj te pri plesu najbolj osrečuje in kaj najbolj žalosti?
Osrečujejo me trenutki na odru, ko se nekaj zgodi med tabo in publiko, žalostijo pa me bolečine, ko se zbudim naslednjo jutro po nastopu.
Prijazen. Dosleden. V časih hiter, včasih počasen.
Kaj počneš, kadar ne plešeš? Čemu namenjaš proste trenutke?
Najrajši posvečam čas družini, rad pa se ukvarjam tudi z menedžmentom. Poleti obiskujem koncerte stare glasbe v čudoviti Radovljiški graščini, plavam in berem knjige Arnolda Mindella, Harrarija in drugih zanimivih piscev.
Obožujem Ljubljano in še posebej njen Center. Ta me vedno znova preseneti in navdušuje. Hvaležen sem, da lahko živim v tako lepem mestu.
Lahko kar zatrdim, da si eden redkih plesnih ustvarjalcev, ki ima lastno spletno stran, in to zelo ažurirano. Se ti zdi to pomembno, pripomore k prepoznavnosti, h gostovanjem … Kdo skrbi za aktualnosti na njej?
Zdaj si me pa presenetila. Mislil sem, da sem eden od zadnjih. Spletno stran sem naredil iz potrebe in ker mi izjemno olajša delo, saj so vse informacije zbrane na enem mestu. Vse si ažuriram sam, razen velikih posegov.
Naštej tri predmete, brez katerih ne greš nikamor.
Telefon, očala in ročna ura.
Imaš kakšen moto ali misel, ki te vodi skozi življenje?
Delaj drugim to, kar želiš, da drugi delajo tebi.
Življenje s plesom je ….
Čudovito. In včasih tudi naporno.
