Predstavi se našim bralcem in bralkam, ki bodo mogoče o tebi brali prvič, kot oseba in kot plesna ustvarjalka. Kdo si, Ema Žurej?
Kdo sem … Haha … Že za začetek si mi postavila vprašanje, s katerim se ljudje ukvarjajo celo življenje.Torej malce osnovnih podatkov. Sem 19-letno dekle, plesalka, trenutno živeča v Madridu, kjer delam in živim kot AuPair. Po končani srednji šoli sem se enostavno odločila, da v Sloveniji zaenkrat še ne želim študirati, ostati pa tudi nisem želela (na žalost tudi nisem bila sprejeta na želeno plesno akademijo v Amsterdamu). Ko sem odkrila možnost AuPairinga, sem se odločila izkoristiti priložnost, plesati eno leto v Madridu, hkrati pa spoznati nove ljudi, novo kulturo, delček več sveta. Kot plesna ustvarjalka sem v Sloveniji predvsem poznana zaradi plesnega tekmovanja OPUS, kjer sem bila nagrajena kot najboljša izvajalka plesne miniature za solo Upor svetu leta 2013 in pa lanskoletnega uspeha s soplesalko Vito Vybihal, s katero sva z duetom Always final osvojili absolutno prvo mesto na slovenskih kvalifikacijah World Dance Cup 2014 in kasneje 17. mesto na svetovnem prvenstvu World Dance Cup 2014 na Portugalskem.
Mislim, da sem na vprašanje že delno odgovorila, predvsem je bila odločitev splet okoliščin in moje odločenosti, da leta pavze ne preživim v Sloveniji pod nobenim pogojem. Kaj počnem? Ogromno stvari, našla sem plesno šolo, kjer sem poleg rednih treningov baleta, sodobnega plesa in moderna začela redno delati še pilates, lažjo gimnastiko, lotila sem se celo plesa ob drogu in visečega obroča. Bila sem povabljena k sodelovanju pri projektu Hombres (moški) koreografa Jaimea Urioculija pod produkcijo Cómplutum Arte en Movemiento, kjer že od marca pridno delamo, vadimo, sedaj že tudi snemamo. Te stvari se seveda dogajajo v prostem času, večino dneva mi namreč okupira moje delo, saj živim z družino, skrbim za njihove otroke in jih poučujem angleščino.
Moji plesni začetki segajo daleč nazaj v moje zgodnje otroštvo, ko me je mami vpisala v plesni vrtec Harlekin – društvo za umetnost plesa. Imela sem rosnih pet let. Kasneje se je moja pot nadaljevala v smer baleta, kjer sem pa ravno pred postavitvijo na špice (baletni plesni čevlji) odnehala, saj sem se zaradi svoje takratne obilnost počutila izjemno neprijetno. Prepisala sem se na sodobni ples, kjer sem končno začela uživati v plesu, našla sem se. Torej da odgovorim na vprašanje, inspiracije oz. razloga, zakaj sem začela plesati, ti ne znam podati, saj sem bila še premajhna. Je bil pa vpis v plesno šolo zagotovo najboljša odločitev mojih staršev, ki bi jo lahko sprejeli o mojem življenju.
Vzporedno pa si obiskovala tudi gimnazijo. Kako si usklajevala obveznosti enega in drugega učenja?
Ja, bo držalo. Obiskovala sem Gimnazijo Celje-Center, program splošna gimnazija, kar je bilo kar naporno. Usklajevanje učenja sicer večinoma ni bil problem, razen seveda pred težjimi obdobji testov, ko mi je bila kot večnemu kampanjskemu učencu vsaka minuta dragocena in je zato vsak trening bil mešanica luksuznega počitka od učenja in hkrati izguba časa za učenje. Predvsem bi si sedaj po preživetem letu vŠSpaniji drznila reči, da so to bila štiri najbolj naporna leta mojega življenja.
Hja, recimo samo, da sva obe malce bolj odrasli, kot bi ljudje sklepali po številkah na najinih osebnih izkaznicah. Najin pogled … Hm … Torej Zurej-Vybihalov pogled, kot si ga posrečeno poimenovala, se posveča predvsem odnosom. Raziskuje odnose. Med mano in njo, med nama in najinima družinama, med prijatelji, v zvezi, v bežnem prijateljstvu. Kaj ti te stvari dajo, kaj ti vzamejo. Kako te zaznamujejo, čemu se ni moč izogniti … V najini zadnji koreografiji Always final, s katero sva zastopali Slovenijo na Dance World Cup 2014 na Portugalskem, sva se lotili ene zelo zabavne zadeve, ki sva jo poimenovali odnos do odnosa. Vsak človek ima poleg odnosa z nekim človekom še hkrati v glavi oblikovan odnos do tega odnosa (če ponazorim z banalno-stereotipnim primerom; s taščami se večina sveta poskuša dobro razumeti, a na skrivaj jih sovražijo. To skrivno sovraštvo je nas odnos do odnosa). Tako sva na primer opazovali sami pri sebi (in vmes spili ogromno kav), kako te stvari vplivajo na naju, kje jih čutiva, kateri izmed danih ima večji vpliv: dejanski odnos ali nas odnos do odnosa. Če se ena veza, odnos začne krhati, je za to kriva dejansko disfunkcionalnost med osebama ali si je vsaka oseba ustvarila popačeno podobo o odnosu, ima napačen odnos do odnosa.
V tem trenutku je vajin duet na začasnem počitku ali vseeno delujeta in kreirata, pa čeprav na liniji Celje-Madrid?
V tem trenutku obe aktivno počivava, torej duet počiva, me pa sva vsaka zase aktivni. Jaz plešem v Madridu, Vita je pa ravno prejšnji mesec dosegla odlično 5. mesto na svetovnem prvenstvu Super star: Dance World Masters 2015 v Poreču v koreografiji Andreje Šraj in Mojce Ussar Dark matter.
Plesno življenje v Madridu. Težko ti opišem cisto tako, kot je, saj se jaz spopadam z vsakodnevnimi obveznostmi kot AuPair in se plesu ne morem posvetiti popolnoma. Vendar kar pa prav zagotovo lahko povem, je, da je odlično, imam veliko srečo, da sem naletela na dve super šoli, kjer sem spoznala ogromno ljudi, plesalcev, umetnikov, ki jih druži zelja po gibu. Najbolj sem zagotovo navdušena nad tem, koliko priložnosti prinese mesto, kot je Madrid. Že zaradi čiste velikosti boš vedno našel nekoga, ki nekaj dela, ki išče ljudi, ima super idejo. Nad čem nisem navdušena? Nad finančno situacijo kulture v Španiji. Ker me sumljivo spominja na slovensko.
Kako je videti en tvoj madridski plesni dan?
Odvisno od tega, katerega vzamemo, med tednom so vsi dnevi skoraj enaki, do 9.00 se zbudim in pripravim otroke za v šolo, od 10.00 do 14.15. ure sledijo raznorazni treningi (modern, contemporary, ballet, gimnastika, pole dance, pilates, tudi kakšen boot camp), potem pa hop na metro in nazaj domov, kjer potem popoldne do poznega večera preživim z otroki. Če vzamemo pa soboto, pa to enostavno pomeni jutranje priprave, učenje materiala, delo na koreografiji projekta Hombres in potem kakšen klas ali dva še popoldne.
Na žalost ti na to ne znam odgovorit, ker ne poznam ne tipičnega slovenskega ne madridskega plesalca. Lahko pa zagotovo rečem, da se pozna življenje v res velikem mestu, ki je povrhu se prestolnica, saj imaš vse pri roki. Ampak resno vse, teatre, trge, na katerih lahko nastopaš, prečudovite parke in zgradbe, kjer lahko snemaš, ni, da ni. Česar ni v Madridu, ne boš našel nikjer v Španiji. Razen mogoče v Barceloni.
Kje vidiš sebe v tem letu in kje v prihodnjih petih ali pa desetih? Se lahko zgodi, da boš ostala v tujini?
Sebe ob koncu letošnjega leta vidim na več destinacijah, vse so še v povojih. Resno razmišljam o študiju fizioterapije v Madridu, tako da ja, če odgovorim na vprašanje o tujini, da, z veseljem ostanem zunaj. Ples bo za vedno ostal moja bit, ampak po majhnem se pa tudi sprašujem, kako speljati svoje življenje samo kot plesalka, sem mnenja, da poleg plesne izobrazbe potrebujem se formalno, s katero se lahko udejstvujem še zunaj plesa. Od tod torej ideja študija fizioterapije, ki je stvar, ki me resnično zanima.
Težko rečem, ni primerjave sploh, krivično bi bilo pljuvati po slovenski zaradi majhnosti ali častiti madridsko samo zaradi velikosti. Hkrati bi bilo pa neumno od mene saditi bučke, ko pa ne poznam nobene tako zelo dobro, da bi bila primerna oseba za dajanje mnenja o tem. Če citiram špansko kolegico "Opiniónes son como los culos, todo el mundo tiene úno" (Mnenja so kot zadnje plati, vsak na svetu ima eno).
Z Vito sta se udeležili kar nekaj tekmovanj in dosegli visoke uvrstitve. Kaj ti pomenijo tekmovanja? Je to odskočna deska za naprej, pomoč pri prepoznavnosti …?
Tekmovanja. Želim si, da mi ne bi pomenila ničesar, pa se vseeno mi pomenijo nekaj. Kljub lepim uspehom so mi trn v peti, saj tekmovanja v tem, kdo je boljši umetnik v katerikoli panogi, nikoli niso pravična. Saj ne morejo biti, vsake oči imajo svojega "malarja", bi rekel moj dedi, in to še kako drži. Težko je soditi nekoga samo po triminutni točki, ki jo postavi na oder zate. Do neke mere se da, ampak nikoli ni pravično. Ne vem, mogoče sem pa samo jaz občutljiva duša, ki se počuti izjemno ranljivo, ko se postavi na oder s svojo kreacijo in pričakuje, da bodo ljudje začutili zgodbo mojega življenja, vse emocije in ostalo, vse kar pač stoji za to koreografijo. Tako da, ja, tekmovanja raje dojemam bolj kot spoznavanje novih ljudi, nove izkušnje, "feedback" za svoje koreografsko delo in plesno izvedbo.
Težko rečem, ples je zame drugo življenje, del moje osebnosti, ki živi samo v trenutkih, ko plešem. Stvar, ki me zagotovo najbolj osrečuje, je, da so se ljudje, ki jih veseli ples zaradi plesa, ker enostavno radi plešejo. Ker sama nimam popolne genetike, me včasih žalosti to, koliko plesnih priložnosti je povezanih z videzom telesa, stopal …
Kadar ne plešem, se dobesedno potepam po Madridu, s kolesom, z rolerji, včasih skočim na prvi avtobus, ki pride mimo, in se pustim zapeljati do zadnje postaje. Drugače pa se ogromno družim s prijatelji, naletela sem na veliko družbo ljudi, s katerimi smo se v preteklih mesecih neverjetno povezali, tako da je moj prosti čas poln piknikov, sončenja, večernih cañas (špansko malo pivo, servirana s tapasi, prigrizki, kot so čips in olive) …
Nam zaupaš, če si našla v Španiji tudi ljubezen oz. da po kmečko vprašam – ali imaš fanta? Kaj počneta skupaj, kako se dopolnjujeta?
Ne, na žalost sem svojo ljubezen pustila v Sloveniji, tako da sem marsikateri večer preživela na skypu ob vtikaču s polnilcem za telefon in v jutranje ure debatirala o vsem mogočem. Sicer pa rada obdržim te stvari zase …
V Madrid sem zraven prinesla moj mali "povštrček", s katerim se počutim doma, v katerikoli postelji se pač znajdem. Stvar, ki me zadnje čase nenormalno spominja na dom, je vonj cvetočih lip, ki rastejo ob stavbi, kjer živim. Drevesa oddajajo neverjetno močno aromo, ki me spominjajo na pot ob moji domači hiši, ki diši tako ob najbolj vročih dnevih poletja. Tretja stvar, ki me je spomnila na dom, tokrat bolj na Slovenijo, je bila pa izkušnja preteklega vikenda, ko sem s špansko družino obiskala konjski sejem in mi je fantek, ki ga pazim (šteje sedem let), izjemno navdušeno razlagal o teh konjih, ki spreminjajo barvo. Jaz sem se seveda takoj ponosno spomnila naših lipicancev, in takoj ko smo prišli domov, je sledila učna ura o Lipici s pomočjo interneta.
Po čem si prepoznavna, kako vedo vsi: aha, to je pa naša Ema?
Haha … Verjetno bi me velika večina ljudi opisala kot energično in direktno blondinko, ki se je boš spomnil višje, kot je v resnici. In brez heca, večina ljudi mi pribije to pripombo o višini, ko se dolgo časa ne vidimo.
Imam eno generalno misel, ki je bi jo lahko strnil v stavek "Let it be", na splošno sem prepričana, da se vse zgodi, ko je pravi čas za to, in da če se se ni zgodilo, to enostavno pomeni, da pravi čas se ni prišel.
