Koliko prenese človeško telo? In koliko šele plesalčevo …

Koreografinja in plesalka Magdalena Reiter je po treh letih ustvarjalnega premora postavila na oder novomeškega gledališča v produkciji Anton Podbevšek Teatra kompleksno plesno predstavo Pars pro Witkacy, ki se poglablja v filozofijo življenja in smrti, v čas razpadajočih etičnih norm in uvenelih življenjskih načel med obema vojnama, docela drastično pa v obdobje pred drugo svetovno vojno. Premiera je stekla 7. novembra na odru  dvorane novomeške pomladi, moj ogled je bil nekaj dni pozneje in ni bil zadnji v nizu repriz.

Predstava se vsebinsko lahko umesti v mednarodno obeležje 100. obletnice prve svetovne vojne, saj odslikava ustvarjalni opus poljskega pesnika, pisatelja, dramaturga, slikarja, fotografa in filozofa Stanislawa Ignacyja Witkiewicza, znanega pod umetniškim imenom Witkacy (1885-1939), ki je svojo umetniško pot začel v času pred 100 leti in intenzivno deloval med obema vojnama. V starosti 54 let pa si je vzel življenje tik pred pragom druge svetovne vojne, ki je zajela njegovo domovino. Živel in deloval je v Zakopanih, pred začetkom 2. svetovne vojne pa se znašel na jugu države v Jeziory, ki je danes del ozemlja Ukrajine in nosi ime Veliky Ozera, ko so jo leta 1939 zajele čete takratnega SSSR-ja, medtem ko je na zahodu osvajalski pohod na Poljsko 1. septembra istega leta začela tudi Hitlerjeva Nemčija.

V ospredju uprizoritve je torej delo Witkacyja, na sceni se sledi njegovemu družinskemu portretu, njegovim umetniškim stvaritvam in zgodovinskim fotografijam ljudi v različnih življenjskih stanjih. Avtorica je zgodovinske posnetke presevala s citati umetnikovih filozofskih misli, jih fragmentirala in zlivala s koreografsko substanco, ki beleži dogajanje na odru v tematskem združevanju in sinhronem prepletu umetnosti plesa, glasbe, besed ter fotografiranja.

Odlična igralka in dobra performerka Maruša Majer razločno ubesedi umetnikove citate, v gestah jasne artikulacije in čutne mimike pa odseva stanja, ki jih Witkacy barva na svoji umetniški paleti. Sledimo njenemu obrazu, ki govori na videoposnetku, medtem ko ona istočasno artikulira ta isti govor na odrski sceni, neke vrste paralelna ilustracija sedanjosti z zgodovinskim nekoč. Podobne imaginarne paralele med takrat in zdaj so skoraj neopazne, vendar pa vseskozi prisotne v ozračju uprizoritve.

Že na samem začetku predstave se v prodornem snopu odrskih reflektorjev in ob glasbenem vdoru (glasba in oblikovanje zvoka Aleš Zorec; oblikovanje luči Simon Žižek in vodenje skupaj s Srečkom Malovičem) izlivajo po sceni  Marka Japlja izbrani citati Witkacyja v toplini Marušine dikcije v slovenskem prevodu, ob njej pa iste besede podaja še v poljskem maternem jeziku Poljakinja Magdalena Reiter. Trije plesalci – Lada Petrovski Ternovšek, Dušan Teropšič in Magdalena Reiter – občasno tudi ob Maruši Majer poustvarijo življenjska stanja ljudi, njihovo radost, bolečino, padanja, umiranja in se vedno znova znajo postaviti na lastne noge, vse dokler ne izginejo v temi. Dušan in Lada se spoprijemata s stanji partnerstva, razhajanja, lepljenja in poustvarjanja novih (gibalnih) solucij. Gibi so največkrat ostri, ko zarežejo v prostor, ko se borbe repetirajo, ko odzvanjajo po prostoru ploski padci teles na trda tla ali ta omrtvičeno obležijo in preroško orišejo čas smrti. Koliko in kaj lahko človeško telo prenese: ali zdrži nenehno padanje, se lahko vedno znova dviga ali lepi na soljudi v obupu in onemoglosti, mogoče lahko ruši tudi stene, ko se zaletava ob zidove?

Vprašanja niso izrečena, vendar odmevajo v dinamiki plesnih poslikav, se gnetejo v gibalnih prepletih in odsevajo v izzivih skupine. Ves ta čas pa kamere in fotoaparati lovijo statične individualne in skupinske trenutke, gibalne zamrznitve in umetelne nastavitve, ki jih poustvarijo tisti, ki ne snemajo. Tako so na sceni eni snemalci, drugi akterji, vloge pa se sproti in po potrebi živo in dinamično ter med gibalnim materialom izmenjujejo, posnetki pa se skoraj sočasno zaznajo na videoprojekciji (oblikovanje in vodenje videa Gašper Brezovar). Neverjetno, kako so ti novodobni posnetki zajeti v sodobnih gibalnih konstrukcijah vsebinsko primerljivi s tistimi črno-belimi v zgodovinskem medprostoru dveh svetovnih vojn, skorajda ni razlik. To je bila tudi avtorska zasnova koreografinje Magdalene Reiter, ki je ob prebiranju in študiranju Witkacyja dojela, da je možno vse, kar je ta veliki poljski umetnik zapisal in posnel, enačiti z današnjim razpadom življenjskih vrednot, kot da je njegov umetniški jezik preroško nastavljen na naš čas 21. stoletja. Avtorica se fokusira na telo, ki v svojih gibalnih strukturah nosi življenje in prenaša vibracije časa, ne glede na časovne razpone pa vedno znova pada pod silo teže in destrukcijo časa.

Dobro izbrana in uigrana ekipa performerjev in plesalcev v poletu mladosti, zrelosti in moči, ob besedah in videoposlikavah se zlahka umesti v  katerikoli časovni medprostor, ko pa razlike ne napoveduje telo, ampak le okviri, ki ga obdajajo, in seveda tehnike, s katerimi je to lahko ovekovečeno v družinskih albumih ali na sceni. Štirje akterji plastično in dinamično polnijo koreografski prostor, se tudi razgalijo v svojih individualnih oblikah in posnetkih, v sceno pa vtisnejo živo sugestijo, ko v novi atmosferi in v sodobni tehnologiji gibalnih poslikav zavibrirajo Witkacyjeve umetniške razsežnosti in miselne  globine. Tako v plesni uprizoritvi Magdalene Reiter Pars pro Witkacy in v komparaciji z umetniškim opusom Witkiewicza umetnikove miselne strukture pridobijo stoletno istovetnost, ko se jasno in razumljivo preslikajo v sedanjost.

Predstava bo na ogled tudi v Ljubljani, in sicer 16. in 17. januarja 2015 v Stari mestni elektrarni.

View Gallery 8 Photos