V dvorani Duše Počkaj ljubljanskega Cankarjevega doma se je zgodil performans, ki je pod današnjo lupo postavil ljubezen kralja Leara, Shakespearovega naslovnega junaka, ki je želel razdeliti kraljestvo med tri hčere oziroma ga podariti tisti, ki ga najbolj ljubi in bo to tudi znala najbolj pristno, srčno ubesediti. Njegova ljubljenka je bila Kordelija, ki pa je povsem zatajila v bleščečih izjavah vele ljubezni, namenjenih svojemu očetu, kajti ni mogla spregovoriti niti besedice, medtem ko sta drugi dve sestri, Goneril in Regan, tekmovali v ljubezenskem leporečenju. …
Performans Leje Jurišič in Jelene Rusjan v skupni izvedbi s Tejo Rebo se ustavi ravno v tem delu zgodbe, z namenom podčrtati pojmovanje ljubezni. Trio akterk – Leja, Jelena in Teja – slikovito razmetava ljubezenska zavajanja po odrski površini, kjer so umeščeni gledalci, ki na trenutke tudi postanejo aktiven del dogajanja. Kralj Lear je predstavnik najvišje oblasti, očitno pa v trenutkih starčevskih želja in bremen let potrebuje hvalo ter toplino besed, torej je tudi človek, ki si želi dobrikanja svojih najbližjih. Kakršen človek, taka oblast, bi veljalo tudi za Shakespearovega kraljevskega Leara. Oblast je torej do zadnjega trenutka nečimrna, bi se reklo za kraljevsko očetovsko odločitev, kako oddati svoje kraljestvo. Na sceni se kralj ne pojavi, kar niti ni potrebno ob odrski simulaciji razmišljanja o ljubezenskih izjavah, je pa prisoten kot lik v knjigi z naslovom Kralj Lear, ki jo ves čas enourne uprizoritve leže bere performerka Teja. …
Na sceni je prisoten večji scenski element, telovadna greda, ki služi kot nadsedež plesalki Leji in je na koncu tudi njeno sprostitveno sedlo domnevnega lesenega konja. Po vseh straneh so nametane številne reklamne vrečke, sodobna ilustracija ženske današnjih nakupovalnih centrov. Nakupovalno omamo v obsesiji slačenja in preoblačenja izraža redkobesedna (Kordelija) Jelena, ki ves čas osvaja in ponuja svojo neizrečeno, vendar nazorno slikovito nemo ljubezen, tudi razkazuje in mazili lastno telo, ko pa spregovori, je napadalna in vulgarna, in seveda nič več Kordelija. Pred gledalci se torej predstavijo tri ženske podobe – elegantna z oblačili kraljevskih salonov obdana Jelena, sodobna in najbolj pristna Teja ter sila aktivna Leja. Leja je hkrati tudi najbolj nepredvidljiva, kar nakazuje že njen kontrasten kostum – črn telovnik in krilo iz belega tila, je plesalka, na koncu pa še jahačica na svoji telovadni gredi. In je ena tistih delavnih žensk, ki se trudi, je ves čas aktivna, ko pleše in se giba v raznovrstnih oblikah plesnih trendov, je gibčna hiphoperka, balerina visokih nog in pravih skokov, tudi telovadka vrtljivih koles, skratka sodobna gibalka. … (foto: Matija Lukić&Petra Veber)
Na začetku ima uvodni monolog o resnični sebi v stilu avtogenega treninga, ko se trenutek najslabšega kmalu spremeni v najboljše. Druga Lejina ženska podoba pa nastopi ob koncu, ko se vsa prepotena prelevi v koketno ženskico, ki elegantno ponuja svojo telesno voljnost; tudi za besedo ljubezen. Za Tejo na sceni bi bila pravšnja beseda mačkica, tudi uživačka, ki ljubi sebe in se zna prijetno umestiti v svoje ležeče položaje ob listanju knjige. Je odeta v belo obleko, neopazno pa se kmalu sleče do belega spodnjega perila. Medtem ko Jelena in Leja burkata odrsko sceno in aktivno zajemata prostor, predstavlja Teja statično, lenobno držo, tudi središčno jedro preslikav besede ljubezen na današnja materialna tla in brez prefinjenih kraljevskih okraskov. V svojem stilu prepričljive igre prav simpatično razpreda o svojem črnem gozdu, kjer se je sprehajalo mnogo kraljev in se jim je zmešalo … Katera od njih je ena, druga ali tretja hčerka kralja Leara, ni vprašanje te postavitve, saj so vse tri lahko hkrati v različnih trenutkih predstavnice ene od sester ali izbranih človeških, ženskih lastnosti. V ospredju uprizoritve je različno dojemanje pomena besede ljubezen, ki ga vedno ostri in barva človek, v tem primeru pa tri ženska obličja, tri akterke (tri sestre); izrečena ali napisana beseda pa premore vsemogoče.
Dramska oblika performansa o Kralju Learu – Izjava o iskreni ljubezni se gleda kot novodobni trend brez reda in pravil, ko je vsebina nasičena s preobiljem informacij. Je neko današnje in aktualno iskanje novega v gibu in izražanju, predvsem pa novodobno antigledališče; je izničenje obstoječih gledaliških oblik in form. Vseeno pa se le jasno in preprosto izpiše misel, izpostavljena v gledališkem listu: "… ne gre za izjavo o iskreni ljubezni, ki izsiljuje ali je sama izsiljena, temveč gre za iskreno izjavo o ljubezni." Izjava pa je javna, tako nekako kot zaprisega, in beseda naj bi bila porok resnice. "Ampak besede lažejo. Kako laže telo?" se glasi še zaključek gledališkega lista. Z besedami lahko veliko tega izrečemo in opišemo, težje pa je golo besedo ali misel prenesti na sceno, posebej še zaobjeti v gibalno neverbalni abstrakciji. Leja Jurišič, Jelena Rusjan in Teja Reba so pojmovanje iskrene ljubezni rahlo humorno zavile v šopek raznobarvnih telesnih osvajalnih pohodov na (besedo) ljubezen.
Pod scenografijo, kostumografijo in oblikovanje luči se podpisuje Petra Veber, ki je bila skupaj z Nejcem Valentijem tudi svetovalka za dramaturgijo, za glasbo je poskrbel Drago Ivanuša, producent predstave je Žiga Predan, koprodukcija: Pekinpah/Kink Kong in Cankarjev dom.
