Dinamična ter strastna Tristan in Izolda burno pozdravljena

Zgodila se je sodobna baletna predstava Tristan in Izolda, prvič uprizorjena na kakšnem baletnem odru, in to na odru SNG Opera in balet Ljubljana, ki smo jo glede na podčrtano homogeno umetniško snovanje kar nestrpno pričakovali. Najboljši sodniki premiere 30. oktobra 2014 so bili gledalci, ki so predstavo spodbudno in burno pozdravili.

Koreograf baletne praizvedbe Dan Datcu pripada mlajši generaciji baletnih in plesnih ustvarjalcev, šolal se je v Romuniji na Nacionalni baletni akademiji Floria Capsali v Bukarešti ter je trenutno član baletnega ansambla Slovaškega narodnega gledališča v Bratislavi, novembra pa že prestopa v baletni ansambel Narodnega gledališča Brno. Umetniška vodja ljubljanskega baleta Sanja Nešković Peršin je svoje umetniško delovanje razumela, in kot je možno videti, tudi pogumno in dobrodošlo usmerila k iskanju novih plesnih spodbud za ljubljanski baletni ansambel.

S povabilom k sodelovanju drugih umetnikov nove glasbene in likovne generacije je hkrati poskrbela za sodobnejšo umetniško, plesno in odrsko prevetritev zgodovinske stavbe ljubljanske Opere. K ustvarjanju nove baletne postavitve, praizvedbe baleta Tristan in Izolda, je povabila skladatelja  elektronske glasbe in zvočnih manipulacij Sašo Kalana kakor tudi tri nova umetniška imena na plesni sceni, dva med njimi že mednarodno uspešna sodobnika, umetnika in scenografa Jašo (Mrevlje-Pollak) ter modnega kreatorja lastne mednarodne znamke Oktober, kostumografa Uroša Belantiča, ter vizualno umetnico podiplomskih študij slikarstva na likovni akademiji v Benetkah, Meto Grgurevič, ki je baletno sceno soustvarjala v sodelovanju z Jašo. Za dramaturgijo je poskrbela Barbara Novakovič, ki je tako kot glasbenik Kalan že sodelovala pri sodobnih odrskih stvaritvah koreografinje in baletne solistke Sanje Nešković Peršin.

Tristan in Izolda sta junaka tragične zgodbe o napoju ljubezenske iluzije v izpostavljenem času 12. stoletja, dosegljive le onstran vidne zemeljske zavese. Kot vemo, je to bil čas trubadurske poezije in viteških zgodb, tudi začetek temačnega srednjega veka, zlobne inkvizicije in nastopajoče monumentalne gotike. Pripoved prepleta zgodovinsko 12. stoletje z življenjsko intimo dveh junakov viteških dni, hčerke irskega kralja, Izolde, in Tristana, viteza dežele Cornwalla. Lepa Irka je oddana nevesta angleškega kralja Markea v znak in spoštovanje miru, dveh kraljestev in v zaključek njihovih medsebojnih bojevanj. Zgodba je kar nekako večna. Ali nista še dan danes irski in angleški narod zasidrana na nasprotnih si političnih bregovih in so  tudi  današnje hčerke, žene še vedno v obtoku trženja za dobrobit družinskih klanov, sicer transparentno in javno v duhu zakoreninjene narodne tradicije, zvito in zavito pa na nivojih družbene hierarhije, ter je iluzija ljubezni sila varljiva komponenta današnje družbe in družine.

Temačnost in monumentalnost gotike še posebej dramatično jadrata v elektronski zasnovi efektnih posnetkov in glasbenih motivov skladatelja   Saše Kalana z dodanimi odlomki Wagnerjeve opere in posnetki v izvedbi orkestra SNG Opera in balet Ljubljana pod taktirko dirigenta Marka Gašperšiča. Vsebina znanega opernega dela slavnega skladatelja in glasbenika Richarda Wagnerja je bila hkrati strukturirano dramsko vodilo k pripovedni vsebnosti baleta Tristan in Izolda, vsebinsko tudi niansirano s trubadursko ljubezensko poezijo tistih dni. Doneča moč glasbe in  scensko zasnovana ilustracija noči, nad katero visi dozdevna kupola vesoljne usode, izoblikovana v oblinah prozornih listov, ki spominjajo tudi na narobe obrnjena jadra, sta dihali v sožitju in polnili odrski prostor z oprijemljivo strukturo temačnih slutenj in napetosti, k scensko glasbeni harmoniji je svoj delež dodal tudi znani oblikovalec svetlobe Jaka Šimenc.

Po dvigu gledališke zavese se uzre impozantna praznina prostorske poslikave, v katero je umeščen neznanec, moški, ki s hrbtom obrnjen proti gledišču zre v daljavo. Scena, v barvah teme in megleno prodirajoči svetlobi, navidezno podaljša odrske izmere in širi obzorja neznanih daljav, skozi katere se nepričakovano pretakajo vhodi in tonejo izhodi človeških obličij. Ko se v prostor vgravira še živa koreografska grafika, temnih in senčenih premikajočih se linijskih oblik, se sledi povsem novemu scenskemu doživetju, ki spominja na galerijske eksponate, na nove pristope in izvedbe prostorskih likovnih instalacij ter umetniških poslikav videoprojekcij. Žal pa, čeprav estetsko in konceptualno zasnovan, kar nekako zgrešen scenski pristop k baletni in plesni uprizoritvi, kjer so zabrisani liki junakov plesne predstave, ki s svojimi izvedbami vedno znova in ob vsaki predstavi lahko na novo dodajo svojo lastno plesno ekspresijo, pomemben umetniški prispevek k mozaiku koreografske celote. Že ob prvi sceni se zastavi vprašanje, kdo je ta impozantni moški statične drže, obrnjen s hrbtom proti gledalcem, ki počasi v teži pričakovanja izginja v temi. Odgovor ponudi gledališki list, da je na sceni kralj Marke, ki ga v baletu zapleše Petar Đorčevski.

 
Dramaturško linearno zasnovan tok uprizoritve, ki se začne s statičnim, močno usidranim začetkom, in zaključi v efektih svetlobne in scenske iluzije, nekako ne premore izrazitejšega dramskega zapleta, vrhunca, domnevno tudi zato ne, ker temni obrisi nastopajočih ne zaživijo polnokrvno, ko pač tema zabriše vrednote njihovih nevidnih izrazov. Najbolj izpostavljen zaplet se zgodi v trenutku srečanja obeh glavnih junakov ob koncu drugega dejanja, ko obstaneta, se uzreta in zavedata usodnega mreženja svojih ljubezenskih moči. Tega vzniklega čara pretkanih srčnih vezi se ni mogoče razdreti brez smrtnega žrtvovanja in ne more zaživeti ter zagoreti, ko oblast širi svojo roko pravice na vsakega podrejenega posameznika.

Kot prva žrtev pade Tristan, ki ga zabode neznanec iz zaledja, v pripovedi in v gledališkem listu prijatelj Kurnewal, v vlogi pa Luka Žiher. Vesoljna usoda in spuščena jadra na sceni zapirajo poti Izoldi do njenega ljubimca, njena pojava pa izgineva v vesoljni praznini. Ob  svetlobnih  manipulacijah nočnega popotovanja z ladjo so na srečo trije glavni junaki kar dobro osvetljeni in jasno zaznani na belem traku svetlobne steze: Lukas Zuschlag, ki mu je vloga germanskega viteza pisana na kožo, subtilna in hkrati borbena ter čutna Izolda v estetiki izvedbe Tjaše Kmetec in njena dvorna spremljevalka Brangaena v prepričljivem plesnem spletu Regine Križaj.

 
Koreografska postavitev Dana Datcuja je prostorsko dinamično strukturirana v širinah oblik in skupinskih poslikav, ki se zaznajo v ozadju, v ospredju pa izpostavijo osebnostni zapleti glavnih junakov, ki bolj oprijemljivo zaživijo v drugem dejanju. Vsaka skupina ima svoj čas in plesni prostorski izris, plastično gneteno gibalno strukturo vijačnic v rahlo opotekajočih se postavitvah, ki nakazujejo labilnost ladijskih tal in se fluidno gibanje preliva v razpotegnjeno valovanje. Če glasba oznanja težo slutnje temačnega obdobja, pa koreografija izpiše paleto osebnih poslikav, duetov, konfiguracijo tercetov, skupinska gnetenja gruč, v kratkih sunkovitih vzgibih pa celo oznanja nemo sugestijo direktnega govora, tudi ostro  zareže v bojevniška stanja odločanja in neodločnosti ter izpostavi strog red vojščakov. Koreografski jezik Dana Datcuja je pretočno obdan s poljanami sodobnih plesnih oblik, je abstrakten, vendarle dovolj jasno berljiv, tudi energijsko nabit in slikovit, poseben po svoji plesni ekspresiji, ki ne pripoveduje zgodbe, ampak rahločutno drsi po energetskih višajih in bolečinah dramskega listanja. Baletni plesalci so dovolj dobro poglobljeni in zliti z novim koreografskim izrazom ter sodobnimi gibalnimi oblikami, ki slikovito vzvalovijo v fantazijskih kreacijah domiselno zasnovanih kostumov. Tudi kostumografija se smiselno vpleta v zgodovinski čas, kostumske snovne oblike pa lahkotno lebdijo v figuraliki gibanja in se atraktivno prelivajo v svetlobnih odsevih noči. Kostumska fantazija, obdana s scensko svetlobo v zajetih trenutkih plesne ekspresije, prav tako slikovito krasi izpostavljene fotografije gledališkega lista, škoda in nepojmljivo pa je, da glavni akterji, baletni solisti niso imensko podpisani na teh poslikavah.

Dekleta, spremstvo princese Izolde, med katerimi zasledimo nova imena baletnega ansambla, so zaplesale: Kristina Aleksova, Pollett Kasza, Alena Medič, Mariša Nač, Barbara Potokar, Urša Vidmar in Mateja Žleznik. Na sceni je bila kljub nerazpoznavno senčenim obrazom za trenutek le zaznana – v rahlem svetlobnem odsevu in po svojem plesnem izrazu – Urša Vidmar, izstopala pa v skupini s svojim notranjim žarom in v nekoliko svetlejšem siju noči Alena Medič. Fante, spremstvo Tristana in Markea, obogateno tudi z novimi imeni baletnih plesalcev nove sezone, so zaplesali: Cosmin Agavriloaei, Alexandru Barbu, Gregor Guštin, Hugo Mbeng, Michele Pellegrini, Filippo Jorio, Luka Žiher.

Ko se izpostavlja praizvedba baleta Tristan in Izolda, bo vedno v ospredju prvenec koreografa Dana Datcuja, tako kot se danes v svetu oznanjajo sodobne plesne in baletne predstave, in se mu bo z zanimanjem sledilo na internetu ter vseh možnih tehnologijah novega časa. Čeprav baletni prvenec, pa gre za stvaritev obetavnega koreografa naših dni, ki se je prvič in uspešno spoprijel s celovečerno baletno uprizoritvijo, in verjamem, da bomo o njem še slišali. Z nekaj več samozavesti in utemeljenih koreografskih zahtev, ob bolj dramsko in kompaktno strnjeni vsebini bi lahko baletna predstava še bolj zasijala v mesečini noči, ki ladjam kaže pot, plesalce pa v svojem srebrnem siju lahko vidno izpostavi.

Kot kaže, pa SNG Opera in balet Ljubljana v svojem gledališkem listu ter izpisanem podnaslovu še vedno ne daje baletnim ustvarjalcem in plesalcem umetniške pozicije, ki jim gre v njihovih baletnih predstavah. Na teh straneh prav tako pogrešam intervju s koreografom Danom Datcujem, da lahko bolje spoznamo njegov ustvarjalni pristop, misli in težave, s katerimi se je ubadal ob postavitvi svojega koreografskega prvenca Tristan in Izolda.
Na koncu želim posebej poudariti, da je predstava več kot vredna ogleda, saj ponuja nove umetniške in tehnološke pristope k celostni podobi ter  zasnovi sodobne baletne postavitve.

View Gallery 12 Photos