Othello pleše tango. Intenzivno, a predolgo

V produkciji Zavoda BA in koprodukciji En- Knap je nastala v marsičem nenavadna plesna predstava, ki so jo ustvarjalci poimenovali "transmedijska" in naslovili Othello, Shakespeare in tango. Avtorja Blaž Bertoncelj in Andreja Podlogar, mojstra argentinskega tanga, poleg žlahtne erotičnosti v njem že dolgo prepoznavata univerzalne razsežnosti: globino komunikacije in kompleksnost človekovega čustvovanja. Te kvalitete skušata umetniško razvijati tudi v obliki koreografiranih celovečernih plesnih predstav, kot so bile Tango Prohibido, Tango E-motion, Harmonia…

Najnovejša predstava je zasnovana na klasičnem dramskem besedilu Williama Shakespearea Othello, vendar je zgodba prestavljena v sodobni čas, v kulturno okolje Latinske Amerike. Othello je priznan evropski plesalec argentinskega tanga, vendar ga v Buenos Airesu ne sprejemajo. Zanje ostaja tujec, zaznamovan z drugačnostjo. Desdemonin oče je vpliven in spoštovan tanguero (plesalec tanga). Othello z velikim uspehom v gledališču El Cipro postavi nov spektakel – Tango Militar, ki podre vse prodajne rekorde in potolče celo konkurenčno predstavo Turkish Trott. Jago, uspešen tanguero, je besen, ker je Othello vlogo polkovnika v novi predstavi zaupal mlademu in neizkušenemu urugvajskemu plesalcu Cassiu … Tako so dovolj duhovito začrtane sodobne vzporednice z izvirno zgodbo, za nameček pa na ekranu vidimo izvlečke iz rumenega tiska, ki komentirajo šokantno poroko Othella in Desdemone ter objavljajo izjave nesrečnega očeta, zatem pa še razpletanje spletke – na spletu, s "tweetanjem". Vse skupaj spominja na pristop režiserja Baza Luhrmanna v filmski adaptaciji Romeo in Julija z mladim Leonardom di Capriom in Claire Danes. Zgodba se dogaja nekje na zahodni ameriški obali v izmišljenem mestu Verona Beach, Montegi in Capuleti so sprti mafijski mogotci, njihova mladina pa se preganja naokrog v odprtih avtih in se strelja s pištolami znamk "Sword" in "Dagger" … Ob vsem tem tečejo dialogi v nespremenjenih, izvirnih Shakespearovih verzih, ki pa se proti pričakovanju popolno ujemajo z opisano sceno. V tango verziji Othella izvirno besedilo teče v "offu", a le v fragmentih.

Prizorišča dogajanj so plesni studio, garderoba, milonge (družabno-plesne prireditve, kjer se pleše izključno tango), stanovanje, oder gledališča, prostor za odrom … Predstava sloni na dramaturški domislici treh možnih razpletov zgodbe – Othellove, Desdemonine in Jagove, po vzoru kultnega filma Akire Kurosawe Rashomon (V gozdu), pri čemer vsak od protagonistov podaja drugačno resnico (po eni od različic denimo Desdemona ni nedolžna, saj je v resnici zaljubljena v Cassia …). Kakorkoli, Jago spletkari in laže na vse strani, zaplet z robcem je tu, pretepi tudi, vpleteni se med seboj kličejo po mobitelu, Desdemono pa v vseh treh različicah Othello zadavi – in to enkrat celo med predstavo, na odru. Občinstvo misli, da gre za zaigrani prizor, vendar kmalu z grozo spozna resnico. Torej prav tako kot v veristični operi Ruggera Leoncavalla Pagliacci, kjer Canio na odru, pred občinstvom umori nezvesto ženo Neddo … ("La commedia e finita!").

Odrski prostor dokaj učinkovito širijo videoposnetki prizorišč čez celo zadnjo steno (milonga, občinstvo, garderoba, studio …), zanimivo, a še premalo izkoriščeno, pa je prepletanje gibanja živih oseb s posnetimi. Učinkovita je bila domislica s "senčnim teatrom", ko Jago opazuje silhueti para za oknom. Izbor glasbe seveda ni mogel mimo zimzelenih pesmi Carlosa Gardela in Alfreda Le Pera, Albinonijevega Adagia ter Schubertove Ave Marie, dodano pa je tudi nekaj novejše avtorske glasbe.

V vlogi Othella je nastopil Blaž Bertoncelj, Desdemona je bila Andreja Podlogar, Jago pa Uroš Andič (prav tako dolgoleten plesalec, plesni učitelj in koreograf, od leta 1994 pa tudi tangero). Ostale osebe so bile virtualno prisotne na videu (multimedija – delo Blaža Bertonclja pod svetovalnim vodstvom dr. Petra Purga in Boba Cottona). Cassio je bil Bor Pantič, Emilia Mateja Juvan, Bianca Nataša Bernard, Roderigo Matija Knapič, tangueri pa plesalci ljubljanske tango scene.
Zamisel o treh različicah morda temelji na značilnosti tanga, ki vsebuje improvizacijo: vsak gib je tekoče dogovorjen med partnerjema, vnaprej naučenih povezav figur celotnega plesa pa tango ne pozna. Kljub temu obstajajo določene prvine (ocho-osmica, caminata, giro, passada, salto, media luna itd.), ki pa jih plesalca kombinirata vsakič drugače. Prav zaradi te svobode je koreografoma nadgraditev s sodobnim plesom kar dobro uspela. Oba gibalna principa sta se gladko, smiselno in izrazno spojila zlasti v solih odličnega Blaža Bertonclja, ki je tudi izrazno prepričljivo preigral vse odtenke Othellove razdvojenosti, nihanj med ljubeznijo in ljubosumjem in notranjih krčev. Bil je vseskozi prezenten, poglobljen in decenten, čeprav bi kaj lahko zapadel v patetiko. Pri uporabi tal se je tudi tehnično zanimivo našel. Standardne tango figure sta s krhko in nežno soplesalko Andrejo Podlogar v duetih prepletla s samosvojimi plavajočimi dvigi in obrati v dodelanem timingu, s čistimi linijami.

Uroš Andič je bil sprva nekoliko neizrazit, a se je pozneje izredno razživel zlasti v solih, pa v triu, ko kakor zlovešča senca kroži okoli para, ali v tercetu z Desdemono in Othelom, ki sta prisotna le na videu. In ne nazadnje – v sklepnem prizoru, ko si v garderobi zmagoslavno, ledeno hladno pili nohte, medtem ko se na odru dogaja tragedija.

Ker je bilo treba slediti zapleteni zgodbi, se ni bilo mogoče izogniti ilustrativni igri, vendar se je vsem trem posrečilo, da niso zašli v banalno  pantomimo. Tempo predstave je v drugem delu žal popustil, saj smo že v prvi tretjini doživeli višek, ponavljanje različic pa ni bilo čisto jasno (prehodi, razmejitev?). Raznorodnih prvin je bilo preprosto preveč. Zdi se, da sta režiserja Alberto Goldberg in Blaž Bertoncelj nekoliko izgubila rdečo nit. Bi morda veljalo predstavo urediti bolj kompaktno, jo skrčiti, obdržati najboljše dele (ki nedvomno pripadajo plesu!) in ne dopustiti, da se celota razvodeni? Mavrova pavana (The Moor’s Pavane), dvajsetminutno plesno delo enega od pionirjev modernega plesa Joseja Limona na glasbo Henryja Purcella iz leta 1949 je preplet zgolj štirih oseb na praznem odru –  Othella, Desdemone, Jaga in Emilije. Je čisti ples odnosov in napetosti, ki privedejo do tragičnega konca. In treba je reči, da je bil v predstavi, o kateri pišem, prav ples – ob vseh ostalih dodatkih – sam po sebi najbolj zgovoren.

View Gallery 7 Photos