Slovensko narodno gledališče Drama Ljubljana organizira v sezoni 2014/15 klubsko obliko družabnega vzdušja Drama Klub, namenjeno tematskim večerom, srečanjem z ustvarjalci in vsemi tistimi, ki želijo pokukati v gledališko zakulisje, tudi na mlajšo generacijo so pomislili in organizirali Klub Najst za skupna druženje pred in po predstavah. V organizaciji Drama Akustika je SNG Drama posvetilo tematski večer zgodovini japonske glasbe in plesa, hkrati pa z gostujočo skupino z Japonske Global Culture Nasu 31. avgusta na svojem Velikem odru odprlo vrata novi gledališki sezoni. Večer tradicionalne japonske glasbe in plesa je za slovenske odre že kar umetniška rariteta, sicer smo pred skoraj desetimi leti v Cankarjevem domu Ljubljana sledili Festivalu japonske kulture in umetniški izvedbi klasičnega plesa kabuki, kjer sta se predstavila mojstra te plesne zvrsti: Kyozo Nakamura in Gojo Masanasouke ob asistenci Wakayagi Kichiyusuke. V organizaciji Festivala scenskih umetnosti Exodos 2003 pa je nastopila velika skupina slavnih japonskih bobnarjev Yamato. …
Glasbeno-plesna skupina Global Culture Nasu je nevladna umetniška organizacija izrednih izvajalcev, je hkrati društvo, ki uprizarja in širi kulturno dediščino japonske tradicionalne glasbe in plesa, posamezniki v skupini vodijo tudi lastne tradicionalne šole. "Pot umetnosti na Japonskem je zelo dolga," je dejala asistentka Oddelka azijskih in afriških študij na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani, doc. dr. Nagisi Moritoki Škof, ki je pripomogla h gostovanju te japonske skupine pri nas v okviru Evropske konference o japonskih študijah/EJA. Organizirali so še tridnevni kulturni program o japonski tradicionalni umetnosti, in sicer predavanje prof. Hirama v Mestni knjižnici 29.8, nato je naslednji dan sledila še delavnica Študijsko potovanje po japonski glasbi in plesu v Dvorani Marjana Kozine, Slovenska filharmonija Ljubljana in zvečer istega dne še koncert na festivalskem programu Noči v Stari Ljubljani. K realizaciji tako obširnega umetniškega uvida v japonsko kulturno tradicijo pa je poleg SNG Drama podpora prišla še s strani IMAGO Slovenija in japonskega veleposlaništva. …
Na Velikem odru Drame so igrale, pele in plesale gospe zrelih let. Tako je Tasae Mochizuki igrala na bobnih. Je prava mojstrica in izvira iz družine, ki iz roda v rod prenaša tradicionalna znanja o tolkalih in izročilih igranja na teh instrumentih. Na bobnih se v njenem rodu neprekinjeno igra že 250 let, je tudi doktorirala na tolkalih, ker pa je ženska, po stari japonski tradiciji ne sme nastopati v kabuki gledališču. Gledališče kabuki izvira iz 17.stoletja, ženska Izimo no Okuni iz Kiota je bila začetnica plesa kabuki. Vendar zaradi naraščanja prostitucije v gledališčih tistih davnih dni so ženskam kmalu prepovedali sodelovati v tem japonskem hramu umetnosti. Tako so ženske vloge prevzeli moški, ki so se posebej specializirali za igro ženskih vlog, v japonščini jih imenujejo ona-gata. Ona-gata s posebno držo telesa oblikuje mehko in skrivnostno gibanje Japonke v kimonu; on ni podoben ženski, jo samo ponazarja. Tako je kabuki postal, in je še danes, domena moških, kjer glavne vloge igrajo nadarjeni sinovi vplivnih družin. Zgodi se lahko, da družina nadarjenega igralca posvoji tujega otroka in mu podari družinsko ime, otrok potem odrašča v krogu družinske tradicije in pridobi osnovne informacije o plesu in igri kabuki, prav kmalu pa začne s študijem glasbe in plesa. Nadarjeni plesalci se učijo pri priznanih umetnikih, velikih mojstrih, v času učenja postanejo tudi njihovi pomočniki pri izvajanjih na odru. …
Program skupine Global Culture Nasu je bil na Velikem odru SNG Drama predstavljen v petih glasbeno-plesnih točkah in v petih skicah. Prva glasbena kompozicija se začne za zavesami, medtem ko se na odru postavlja scena za postavitev glasbenikov in izvajanje skladbe: Tridelen( Trije sloji/ Trije deli), Tok slapu. Glasbena kompozicija Tok slapu je sestavni del Kandžinča, predstave gledališča kabuki iz 19.stoletja, ob spremljavi ansambla šamisenov, ki ga sestavljajo instrumenti podobni bendžu s tremi strunami, kjer se za igranje uporablja tudi posebna trzalica bači, ob spremljavi manjših bobnov ter flavt. Glasba pripoveduje zgodbo iz 12. stoletja o Minamoto no Jošicune, ki izgubi boj za oblast od starejšega brata Joritomo, ki potem zasede prestol. Glasba se zliva kot tok slapa, pospešuje ritem in ponazarja napetosti bojev, vse dokler moč glasu ne preseka starega in se začne novo. …
Tretji starec je najstarejši ples na japonskem med plesi sambaso, ki teče ob pesmi nagauta (dolga pesem), ki izvira iz zgodnjega obdobja Edo (18.stoletje), neznanega avtorja, temelji pa na ritualnem plesu okina, veselju ob začetku bogate žetve. Podest, na katerem sedijo glasbeniki, se iz horizontalnega ospredja postavi v rahlo diagonalno stranico in odpre prostor plesalcu, tokrat starejši izkušeni plesalki. Odeta v kmečki kimono s svojimi gestami pripoveduje zgodbo, in tudi če ni razpoznavno, kaj opeva glasba, se vsebina dojame iz njenih delavnih vzgibov. Ples se dogaja na manjšem osvetljenem krogu, kjer noge stopicajo in se obračajo, plesalka pa s prefinjenimi rokami in skoraj nevidnim nasmeškom ali premikom ustnic deluje neverjetno sugestivno pripovedno, oči pa skrivnostno osvajajo, vabijo. Glasba in pevski duet opeva zgodbo o Devici Mariji in akrobatu, ko se po legendi iz 19 st. pred kipom Marije spreobrnjeni akrobat v podobo meniha prične razkazovati v svojih akrobatskih vragolijah, ljudje ga grajajo, Devica Marija pa mu obriše pot. Druga kompozicija pripoveduje o Levu iz Ečiga, ples pa oriše podobo pouličnega umetnika. Skladba Deževni štirje letni časi prepleta podobe pokrajine ob mestu Edo, in zavibrira v sugestijah štirih značilnosti, štirih letnih časov. Obdobje Edo je bilo na Japonskem obdobje miru in umetniške rasti, trajalo pa je od 17. do sredine 19 stoletja, in se oznanja kot tradicionalna japonska kultura. …
Ples se še dvakrat predstavi, ko menih odloži svojo obleko in zapleše ženska v kimonu svoj ples, s pahljačo v rokah ali drži značilni sončnik – dežnik. Pripomočki imajo poseben pomen, pomočnica v temnem kimonu pa skoraj neopazno vstopa in izstopa na sceno ter prinaša in odnaša pripomočke, in se ravno pravi čas tudi umesti v plesalkin gib da pomaga pri slačenju odvečne obleke, kimona, ko plesalka z vsako preobleko pridobi svoj novi obraz in značaj. Mladostno dekle z masko in drugače oblikovano pričesko, kar se ob pomočnici tudi zgodi v trenutku, veselo in nagajivo poskakuje s stopali navznoter, kar je značilnost za poslikavo ženske, stopala navzven pa za moškega. Dežnik iz bambusa je je narejen iz enega kosa, ko se dovolj dolg vrh stebla razkosa na številne tenke špice, ki se s pomočjo svilene tkanine in tenke svilene niti značilno povezujejo, tako da se lahko dežnik zloži ali razpre. … (Foto: Culture Nasu)
Zadnji ples v prelepi belini, ki spominja na zimo in sneg, predstavi plesalko zaobjeto v belo ogrinjalo s kapuco, ki s špico na vrhu rahlo spominja na ptičji kljun, ko dekle spusti kapuco pa zasije lepota ženske beline in skrivnostnega pogleda, in se ples izliva v prefinjenosti plesnih rok ob rahlih krivuljah stranskih nagibov, in ko v hitrosti drsečih korakov plesalka zajema celoten prostor. Dekle čaplja iz 18. stoletja je bila zadnja skladba tega večera, opeva pa ptico čapljo, ki se v liku ženske prikaže ob robu zamrznjenega jezera, svoje ptičje narave pa ne more zakriti in dekle se na koncu povrne v svojo ptičjo podobo.
Povsem na koncu in ob zaključku predstave je sledil še poduk tauči, namenjen gledalcem, ko se v gledališču kabuki s ploskanjem pozdravi zaključek predstave. Medtem ko je avditorij ta večer nastopajoče nagradil z obilnim aplavzom po vsaki spremembi scene. Nastopajoči umetniki pa so se urejeno priklonili šele ob koncu predstave, gledalce pa za srečo in v zahvalo zasuli še s trikotnimi blazinicami/zavojčki, v male trikotnike zavite poslikane bombažne trakove – šale.
