ImPulsTanz v siju prvih uprizoritev

Znan mednarodni koreograf in režiser Belgijec Alain Platel je s svojo najnovejšo koreografijo Tauberbach svečano odprl vrata dunajskemu mednarodnemu festivalu ImPulsTanz, festivalu performansa, sodobnih plesnih trendov in kot prvič tudi mladim plesalcem 7. Mednarodnega tekmovanja v klasičnem baletu in sodobnem plesu.

Koreograf Alain Platel je svojo umetniško pot začel graditi v starosti enajstih let, najprej na gledaliških deskah v njegovem rojstnem Gentu, zatem pa se napotil v baletno šolo in že leta 1980 postavil svojo prvo koreografijo v kateri je združil elemente gledališča s plesom in glasbo, kar je še danes značilno za njegova dela. Štiri leta pozneje pa ustanovil svojo plesno skupino Les Ballets C de la B. Koreografija Tauberbach je mednarodno premiero ugledala maja na letošnjem berlinskem festivalu Theatertreffen, na dunajskem ImPulsTanz pa je 17. julija zgodila avstrijska premiera na odru narodnega gledališča Volkstheater, ki sta ji sledili še dve ponovitvi 19. in 20. julija. Seveda so bile vse tri predstave razprodane. 

Predstava Tauberbach nima zaokrožene vsebine, pa vendar izlušči lažno upanje v iskanju boljšega jutri na robu civilizacijskih norm. Platela je inspiriral dokumentarec Estamira iz leta 2004 v režiji Marcosa Pradosa o shizofreni ženski  Estamiri, ki živi na smetišču Ria de Janiera in se pogovarja z  brnečim glasom, ki odzvanja v njeni glavi, s svojim bogom. Sliko smetišča (na odru je gora naloženih oblačil), koreograf poveže z Bachovo kantato namenjeno naglušnim in gluhim v glasbeni priredbi Poljaka Arturja Zmijewskisa. Tauber Bach (gluhi Bach) se predstavi kot gluhonemi zbor v izvedbi plesalcev, v nemški enobesedni sestavljenki tauberbach, v prevodu pa izzveni kot  neslišni potok. Predstava nikakor ni nema, polni jo hreščeči glas Estamire, ki jo upodablja znana belgijska igralka Elsie Brauw, tudi doni moč glasbe in tišino razbija bučno pleme smetišča. Zgodbe ni, je skupina petih plesalcev, pleme človeških duš, ki živi na robu življenjskih norm. Ko igralka na začetku sproži besedni plaz jeze in borbe proti pijančevanju ter bernčaču v glavi, pa izpod gomile oblačil vznikne njena humorno opolzka tovarišija , grobo naravnana, nenavadnih manir, željna topline, ljubezni in telesnih dotikov, ki pa se žal prevečkrat pretopijo v fizično borbo. Plesni segmenti izpostavijo in obarvajo življenjska stanja na smetišču povezane združbe, so na novo postavljeni gibalni okvirji vreščečih disonanc, pretiravanja, dvomljivih gest, napetosti in borb v predstavi trušča, zabave in plesa in v poldrugi uri izvedbe petih  plesalcev skupine C de La B ter v produkciji Münchner Kammerspiele. Večina  gledalcev je predstavo navdušeno pozdravila, razen kar nekaj generacijsko opredeljenih Dunajčanov,  ki so predčasno zapuščali prizorišče, tudi zavoljo nerazumevanja tujega-angleškega jezika in nelagodnih poslikav življenjskega miljeja, predvsem pa zavoljo nenavadnega obnašanja na depoju civilizacije, kar se je dalo zaslediti v sprotnih  komentarjih.

Znana ameriška koreografinja in plesalka, ki deluje v Belgiji Meg Stuart, je na Dunaj prispela z novo predstavo svojega življenjskega opusa Damaged Goods, že leta 1994 preroško zasnovane prve  uprizoritve  o škodljivosti dobrega, o niču današnje civilizacije, ki  slepi in uničuje življenjske temelje. V vseh teh letih je ustvarila 30 produkcijskih različic. V Hali G Museums Quartier je bila 23. julija uprizorjena avstrijska krstna predstava  Meg Stuart/ Damaged Goods, Sketches/Notebook, nepovezanih skic, ki zapolnijo veliki prostor dvorane, obdane na treh stranskih  obodih s sedišči gledalcev. Mednarodno priznana koreografinja performansa in vizualnih projektov je s svojo ekipo performarjev, med katerimi je tudi sama opazna kot centralna oseba dogajanja: Jorge Rodolfo De Hoyos, Antonija Livingstone, Leyla Postalcioglu, Maria F. Scaroni, Julian Weber. Ob bučni glasbi Brendana Doughertya ter deloma v tišini dvorane je postavila močno razčlenjeno  in odprto strukturo, nekakšno odrsko zmedo, oblikovno nedefinirano stanje nametanega in nepotrebnega, ki zasvaja potrošniško morbidnost časa.

Na delu scene se izpostavlja preobtežena manekenka v navlaki kostumske iztirjenosti časa (kostumi Claudia Hill) ali pa se na drugem delu in na nagnjeni ploskvi gleda kako v dinamiki sile teže počasi, eden za drugim, drsijo  otopela telesa, medtem ko tam na sredi nekdo razgraja ali drugi čisti, in se moški vneto osredotoča na umetne odpadke tik pod nogam gledalcev, ko čez prostor steče še na pol gola nevesta z nekakšnim belim  turbanom na glavi v dolgem belem krilu obtežena s skalo, ki jo nosi na svojih ramenih … Ko so akterji utrujeni in gledalci nasičeni se ekipa poigra še s pisanimi steklenimi  "frnikulami" različnih velikosti in skuša animirati prisotne še z aktiviranjem okončin ter poskakovanjem po dvorani. Takrat, ko se gruča strnjeno objetih osebkov obdanih z odpadnim materialom nikakor ne more rešiti iz zavozlanega objem in, ko tečeta že več kot dve uri uprizoritve, pa se le napove kratka pavza za tiste  ki niso že prej odšli. Za možne preostale pa po pavzi steče še enourni zaključek. Tu in tam se na sceni zazna še skupinsko vrtenje, ali kak odsev korakov in oblik sodobnega plesnega gibanja, sicer se nastopajoči  sproščeno sprehajajo, pogovarjajo, se derejo, pojejo …

Tako se sledi predstavi vsemogoče sproščene zmede, zbirki neproduktivnega in neaktivnega življenja, ki izgublja svoje civilizacijske temelje, predvsem pa kot taka ruši ustaljene  gledališke in koreografske norme. Je nekakšna novodobna anti-koreografija instaliranih in prostorsko nametanih pouličnih stanj urbanih prebivališč. Tri in pol ure dolga gledališka vlečka življenjskega niča je le predolga za današnjo gledalčevo kondicijo, še posebej ko mu brez vsebine zrcali njegov karikirani vsakdan v siju odrskega realizma in v obliki improvizirane instalacije. A vseeno je Meg Stuart doživela še tri ponovitve.

Dunajčani zelo radi obiskujejo kulturna dogajanje svojega mesta, informacije o njih pa so dnevno dostopne v rubrikah mestnega tiska, ki ga največkrat pobirajo na točno določenih mestih svojih prevoznih  postajališč. Kulturni dogodki pa si kar sledijo in so večkrat zelo ugodno dostopni  ali celo brezplačni. Eden takih in izrednih novodobnih dogodkov je bil koncert elektronske glasbe, in eksperimentalnega zvoka v izvedbi legendarnega pionirja  te zvrsti  Berlinčana in rokerja Hansa-Joachima  Roedeljusa ter gostujočega skladatelja in interpreta elektronskih zvokov, sicer pianista Christofera Jamesa Chaplina, najmlajšega sina velikega Charlesa (Charlie) Chaplina in O´One O´Neil ob vizualnih senzacijah Luma Launischa. Njihov koncert Live Performance, ki je obšel že mednarodne tehno klube, operne hiše in koncertne dvorane, je 25. julija  zazvenel tudi v lepo urejenem mestnem parku ob moderni galeriji Thyssen-Bornemisza Art Contemporary- Augarten, in privabil kar lepo število poslušalcev. V  okrilju zelenila parka  pa glasbeni eksperiment  zazvenel meditativno idilično v odmev  okolju,  ki ga obkroža.                                                                      

View Gallery 7 Photos