Baletni ansambel Hrvaškega narodnega gledališča v Zagrebu, ki že vrsto let sodi med vidnejše baletne kolektive v regiji, je na odru SNG Opera in balet Ljubljana gostoval z večerom dveh koreografij priznanega italijanskega ustvarjalca Maura Bigonzettija, Kazimir’s Colours in Rossini Cards.
Predstavi, ki sta zagrebško premiero doživeli 2. oktobra 2026, pomenita tudi prvo repertoarno predstavitev novega umetniškega vodje baleta Denisa Matvienka, nekdanjega gostujočega prvaka ljubljanskega baleta.
Na zagrebški baletni ansambel me vežejo prav posebni spomini. Kot njegova redna članica sem v Hrvaškem narodnem gledališču v Zagrebu preplesala šest sezon, ki se jih še danes spominjam z ljubeznijo in nostalgijo, saj predstavljajo eno najlepših obdobij moje aktivne baletne kariere. Zagrebški baletni ansambel je bil že v času nekdanje Jugoslavije eden najuglednejših in najštevilčnejših v državi, z bogatim in raznovrstnim repertoarjem. V šestih sezonah sem imela priložnost odplesati velik del klasičnega baletnega repertoarja, kar je po mojem prepričanju skoraj nepogrešljiva popotnica vsakega profesionalnega baletnega plesalca. V primerjavi z rodno Ljubljano je Zagreb ponujal tudi več priložnosti za sodelovanje z gostujočimi pedagogi, koreografi in umetniki ter številna gostovanja v tujini. Prav te možnosti umetniškega razvoja so bile eden glavnih razlogov za mojo odločitev, da svojo plesno pot nadaljujem v Zagrebu. To obdobje mi je v marsičem razširilo baletna obzorja, prineslo dragocene izkušnje in pomembno zaznamovalo mojo nadaljnjo umetniško pot. Tudi po vrnitvi v Ljubljano se je moja poklicna pot uspešno nadaljevala ter se postopoma razširila na druga področja baletne umetnosti, predvsem pedagogiko, koreografsko delo in pozneje tudi baletno kritiko. Zagrebški baletni ansambel ostaja pomemben del mojega umetniškega življenja. Njegovo delo še vedno z zanimanjem spremljam, saj ohranja visoko umetniško raven, zato se vsakega ponovnega srečanja z njegovimi plesalci in predstavami iskreno razveselim.
Julija 2026 je vodenje zagrebškega baleta prevzel Denis Matvienko, ukrajinski baletni umetnik in eden najvidnejših baletnih plesalcev svoje generacije. V svoji bogati mednarodni karieri je bil med drugim prvak slovitega Mariinskega gledališča v Sankt Peterburgu, kot gostujoči solist pa je nastopal na številnih najuglednejših svetovnih baletnih odrih. Med letoma 2022 in 2024 je kot gostujoči prvak deloval tudi v SNG Opera in balet Ljubljana, kjer je leta 2024 kot koreograf postavil balet Don Kihot, o katerem sem pisala v svoji recenziji na portalu, ki ga pravkar berete https://www.paradaplesa.si/na-spici/denis-matvienko-hvala-za-cudovito-predstavo-don-kihot/
Ta dvojni večer je bil tudi Matvienkova prva premiera na čelu zagrebškega baleta. Z izborom teh dveh sodobnih koreografskih del je Matvienko začrtal novo poglavje umetniškega delovanja ansambla, pri čemer njegova repertoarna usmeritev predvideva povezovanje klasične baletne tradicije s sodobnimi koreografskimi pristopi. To potrjuje tudi naslednja napovedana premiera, Bajadera Ludwiga Minkusa v znameniti koreografski različici Natalije Makarove, ki velja za eno najpomembnejših del klasičnega baletnega repertoarja. Zagrebška premiera Bigonzettijevega večera je naletela na navdušen odziv občinstva in odmevala tudi v pozitivnih ocenah hrvaške umetnostne kritike.
Koreograf obeh baletov Mauro Bigonzetti, rojen leta 1960 v Rimu, je eden pomembnejših predstavnikov sodobne italijanske koreografije. Plesno izobrazbo je pridobil na baletni šoli rimske Opere, kjer je tudi začel poklicno kariero. Pozneje je plesal v ansamblu Aterballetto in se leta 1990 začel posvečati koreografiji. Med letoma 1997 in 2007 je bil umetniški vodja Aterballetta, leta 2016 pa je vodil baletni ansambel milanske Scale. Ustvarjal je za številne ugledne svetovne ansamble, med drugim New York City Ballet, Stuttgart Ballet, English National Ballet in Bolšoj teater. Za njegov koreografski jezik so značilni izrazita muzikalnost, dinamičnost, fizična zahtevnost, nenavadne telesne povezave in preplet sodobnega giba s klasično baletno tehniko.
Prvi del večera je pripadel baletu Kazimir’s Colours (Kazimirjeve barve), ki ga je Mauro Bigonzetti leta 1996 ustvaril za sloviti Stuttgart Ballet. Delo, praizvedeno 5. decembra istega leta, je pomenilo pomembno prelomnico v koreografovi ustvarjalni poti in mu prineslo širšo mednarodno prepoznavnost. Navdih za koreografijo je Bigonzetti našel v ustvarjalnosti ruskega avantgardnega slikarja Kazimirja Maleviča, utemeljitelja suprematizma, umetniške smeri, ki temelji na abstraktnih geometrijskih oblikah in izrazitih barvnih ploskvah. Njegovo likovno govorico je koreograf prenesel v svet giba, kjer se geometrija teles, linij in prostorskih formacij prepleta z barvitostjo kostumov Lucie Socci ter premišljeno svetlobno podobo Carla Cerrija. Petindvajsetminutna koreografija je nastala na glasbo Koncerta št. 1 za klavir, trobento in godala Dmitrija Šostakoviča, katerega izraziti ritmični kontrasti, igrivost in lirični odseki ponujajo raznovrstna izhodišča za koreografsko interpretacijo. Bigonzetti v svojem prepoznavnem gibalnem jeziku prepleta prvine klasične baletne tehnike s sodobnimi plesnimi pristopi, pri čemer pomembno vlogo namenja dinamiki skupinskih prizorov in medsebojnim odnosom plesalcev.
Predstava se začne v tišini, ko na oder stopita priznana zagrebška solista Iva Vitić Gameiro in Guilherme Gameiro Alves. Že v uvodnih trenutkih očarata z izjemno telesno pripravljenostjo in izklesanimi linijami, s katerimi prefinjeno oblikujeta Bigonzettijev prepoznavni koreografski jezik. Ko zazveni Šostakovičev koncert, se jima na odru pridruži še osem plesnih parov. Čudovit preplet glasbe, kostumov in scenske podobe, ki jo dopolnjujejo barviti svetlobni snopi, se postopoma stopnjuje in razkriva zagrebški baletni ansambel v vsej njegovi profesionalni odličnosti. Plesalci navdušujejo s tehnično dovršenostjo, natančno usklajenostjo skupinskih prizorov in izrazito odrsko prezenco.
Med njimi posebej izstopa solist Solomon Osayi Osazuva, ki smo ga lahko v preteklosti občudovali tudi kot člana ljubljanskega baletnega ansambla, svojo umetniško pot pa je pozneje nadaljeval v Zagrebu, kjer očitno uspešno razvija svoj prepoznavni plesni potencial.
Posebno umetniško doživetje predstavlja daljši duet osrednjih protagonistov, ki ob prepoznavni Šostakovičevi glasbi mine skoraj neopazno. Njuna izjemna tehnična kontrola, prefinjena izraznost in predvsem pristna medsebojna čustvena povezanost ustvarjajo tisto redko odrsko čarobnost, ko ples preseže zgolj tehnično dovršenost in preraste v celovito umetniško izkušnjo. Bigonzettijev koreografski jezik v njuni interpretaciji zaživi v vsej svoji izrazni razsežnosti ter gledalca za trenutek popelje onkraj vsakdanjega, v svet, kjer gib postane neposreden izraz čustev.
V nadaljevanju se vrstijo raznolike plesne sekvence, ki kljub abstraktni zasnovi ne delujejo kot nepovezani prizori. Koreograf jih spretno povezuje z drobnimi, a pomenljivimi dramaturškimi poudarki, ki posamezne koreografske zamisli postopoma razvijajo in nadgrajujejo ter jih združujejo v vsebinsko in umetniško zaokroženo celoto.
Posebno pohvalo si zaslužijo prav vsi sodelujoči plesalci in plesalke, saj v izjemno usklajenem ansamblu preprosto ni šibkega člena. Zahtevno baletno tehniko izvajajo z občudovanja vredno lahkotnostjo, svežino in izraznostjo, mestoma igrivo, drugič s kančkom humorja, a vselej z izjemno natančnostjo in občutkom za koreografski izraz. Na odru se prepletajo dueti, solistične sekvence in manjše skupinske točke, ki se postopoma razvijajo v vse bolj dinamično dogajanje.
V sklepnem prizoru se vsi nastopajoči ponovno združijo v energičnem finalu, v katerem kljub zahtevnosti že odplesane koreografije ni zaznati niti sledu utrujenosti. Nasprotno, njihova odrska energija se še stopnjuje in z nezmanjšano intenzivnostjo vztraja vse do zadnje glasbene note. Ob tem velja posebej pohvaliti tudi Béatrice Mille in Roberta Zamorana, ki sta Bigonzettijevo koreografijo prenesla na zagrebški ansambel, ter baletno pedagoginjo Pavlo Pećušak in baletnega pedagoga Andreja Barbanova. Njihovo odlično in predano delo se jasno odraža v tehnični pripravljenosti plesalcev, natančnosti skupinskih prizorov in izjemni usklajenosti celotnega ansambla.
Drugi del večera je pripadel baletu Rossini Cards (Rossinijeve karte), ki ga je Mauro Bigonzetti leta 2004 ustvaril za italijanski ansambel Aterballetto. Delo je bilo prvič uprizorjeno 27. januarja v Teatru Comunale v Modeni in predstavlja povsem drugačen koreografski svet kot Kazimir’s Colours. Približno petdesetminutni balet je zasnovan kot niz samostojnih prizorov, ki jih povezuje glasba znamenitega italijanskega skladatelja Gioachina Rossinija. Koreograf se odpoveduje linearni pripovedi in namesto nje ustvarja svojevrsten mozaik človeških odnosov, razpoloženj in življenjskih situacij, v katerih se prepletajo komičnost, absurd, igrivost, pa tudi nežnost in melanholija. Navdih črpa iz Rossinijevih opernih del, klavirskih skladb in njegovega značilnega glasbenega temperamenta, pri čemer ne manjka niti namigov na skladateljevo znamenito ljubezen do gastronomije.
Bigonzetti s prepoznavno koreografsko domišljijo združuje tehnično zahteven ples z izrazito gledališkostjo. Plesalci se znajdejo v nenehno spreminjajočih se odrskih situacijah, ki od njih poleg plesne virtuoznosti zahtevajo tudi igralsko spretnost, smisel za humor in sposobnost hitrega prehajanja med različnimi izraznimi razpoloženji. Posamezni prizori se kot svojevrstne razglednice iz življenja nizajo drug za drugim in ustvarjajo razgibano odrsko celoto.
Pred začetkom predstave se iz orkestrske jame dvigne koncertni klavir, za katerim sedi pianist Viktor Čižić. Ta skozi celotno predstavo z izvajanjem Rossinijeve glasbe v živo ne nastopa zgolj kot odličen glasbeni interpret, temveč postane tudi pomemben soustvarjalec njenega dramaturškega loka. S svojo tehnično dovršeno, predvsem pa izjemno občuteno interpretacijo nas popelje skozi raznolika glasbena razpoloženja. Še posebej prepričljiv je v liričnih, otožnejših odlomkih, ko s pretanjeno muzikalnostjo ustvarja melanholično vzdušje, ki poglablja čustveno izraznost plesalcev in nas približa njihovim odrskim zgodbam. Ob tem velja omeniti, da je bila preostala glasbena spremljava obeh baletov predvajana s posnetka, zato je neposredna prisotnost pianista na odru predstavljala še posebej dragoceno glasbeno in umetniško razsežnost večera.
Čižićevi prsti začnejo ubirati svojo tenkočutno pot po klavirskih tipkah in odrski zastor se počasi dviguje. V ospredju odra nepremično stojijo plesalke in plesalci, bosi, oblečeni v črne hlače in odpete suknjiče. Njihovi obrazi odražajo otožnost, pogledi pa so uprti v pianista. Eden izmed plesalcev začne počasi slačiti suknjič, nato še hlače, dokler ne ostane zgolj v kožnih spodnjicah. Postopoma se približuje robu odra, medtem ko se občutek tesnobe in otožnosti vse bolj stopnjuje. Nato se nenadoma požene v globino, kot bi se želel dokončno osvoboditi bremena zemeljskega življenja. Prizor nas gledalce pretrese in za trenutek pusti v osuplosti. Preostali plesalci počasi izginejo v temo odrskega ozadja. Osvetljen ostane le še koncertni klavir s pianistom, ki s svojo glasbo vztraja kot nekakšen osamljen spomenik, nema priča pretresljivega dogodka, ki smo mu pravkar prisostvovali.
V naslednjem prizoru se plesalke in plesalci znajdejo za ogromno, slovesno pogrnjeno mizo, navidez goli, odeti zgolj v kožno spodnje perilo. V počasnem, usklajenem gibanju, ki je osredotočeno predvsem na zgornji del telesa, z izrazito govorico rok ponazarjajo uživanje hrane in pijače ter medsebojno komunikacijo gostov za mizo. Njihovi gibi so sprva umirjeni, skoraj obredni, nato pa se postopoma stopnjujejo v vse bolj dinamične in ritmično poudarjene sekvence, ki sledijo impulzom Rossinijeve operne glasbe. Ko se odrska podoba nenadoma pogrezne v temo, v ozkih svetlobnih snopih ostanejo vidne le še vitke roke plesalcev, ki nadaljujejo svoj gibalni dialog. Prizor se zaključi s spuščanjem zavese. Tik preden ta doseže tla, pa se izpod nje nepričakovano skotalita plesalec in plesalka ter nas popeljeta v novo odrsko dogajanje.
Znova se oglasijo nežni zvoki klavirja. Duet, ki sledi, me je osebno popolnoma prevzel. Ob Rossinijevih melodijah se plesalca Leda Savin in Thomas Boddington v počasnem, prefinjenem gibanju prepletata in ovijata drug okoli drugega na najbolj nenavadne, a hkrati neverjetno senzibilne načine. Plesalka z nogama objame partnerjevo glavo, stopata drug drugemu po stopalih, plesalec se dvigne s plesalko, ovito okoli njegovega vratu, nato se njuni telesi znova spojita s tlemi. Vlogi se zamenjata in plesalka nežno drži partnerja v naročju ter ga ziblje ob svojih prsih, kot bi želela zaustaviti čas. Koreografsko gre nedvomno za enega najbolj nenavadnih duetov, kar sem jih kdaj videla. Kljub na videz neobičajnim, mestoma skoraj nemogočim telesnim položajem in zapletenemu prepletanju njunih teles iz vsakega giba vejejo izjemna tenkočutnost, nežnost in ljubezen, ki ne pozna meja ne prostora. Bigonzetti z navidezno preprostostjo in hkrati osupljivo koreografsko domišljijo ustvari prizor, v katerem telesi ne delujeta več kot dve ločeni celoti, temveč kot eno samo bitje, ki diha in se giblje v popolni medsebojni povezanosti. Duet nosi naslov Ouf! Les Petits Pois. Ko izzveni zadnji ton klavirja in se izteče še zadnji gib, dvorano prvič v večeru napolni gromek aplavz.
Sledi Godalni trio z Lucijo Radić Pálinkó v osrednji vlogi. Razmršena, v raztrganih oblačilih, spominja na brezdomko, na osebo, ki ji je življenje obrnilo hrbet in se zdaj nemočno bori za svoj obstoj v svetu, v katerem ne najde svojega mesta. Njeni gibi so izkrivljeni, mestoma krčeviti, koreograf pa znova posebno izrazno moč namenja rokam, predvsem dlanem, ki se zvijajo v bolečih krčih. Odrski prostor preplavita občutka tragične nemoči in vdanosti v žalostno usodo. Nenadoma se glasba prevesi v vedrejše, živahnejše tone in na oder priplešeta Samuele Berbenni in Mario Diligente, polna mladostne energije in življenjske razigranosti. Dvigneta utrujeno Lucijo in jo vključita v dinamičen trio, v katerem se vrstijo domiselni, zračni dvigi in hitre menjave položajev. Njeno dotlej težko, skoraj onemoglo telo se zdaj prepušča njuni energiji in lahkotnemu preigravanju koreografskih zamisli. A živahnost ne traja dolgo. Plesalca se odpravita novim dogodivščinam naproti, Lucija pa ostane sama, izčrpana in zapuščena; kot izpraznjena lutka obleži na odru. Za trenutek se zazdi, da je bil ves ta vrtinec razigranosti le bežno srečanje z življenjem, ki se je zanjo znova umaknilo v samoto.
Natalia Kosovac, oblečena v črn korzet in kratke hlačke ter obuta v baletne špice, začne naslednjo točko, Prélude Fugassé. Na sredini odra se prikaže v nenavadni pozi, ki spominja na velikega ptiča, čepečega na veji, zagrnjenega v temna krila. Ker glasba ne zazveni, z roko pomenljivo zamahne in odide z odra. Trenutek pričakovanja koreograf tako spretno razbije z duhovitim poudarkom. Ob prvih zvokih klavirja se plesalka ponovno pojavi na odru in ponovi izhodiščno pozo. Njena variacija temelji na klasični baletni tehniki, ki pa jo Bigonzetti domiselno začini z nenavadnimi gibalnimi elementi, od poudarjenega udarjanja s konicami baletnih copat ob tla do ostrih dvigov in spustov rok ter nepričakovanih premorov, med katerimi plesalka za trenutek obmiruje, medtem ko se glasba nezadržno razvija v hitrem tempu, skoraj kot virtuozna etuda, ki pianistu ne dopušča predaha. Prav v teh kontrastih se razkriva izjemna povezanost glasbe in giba, ki jo lahko ustvari le koreograf z izrednim občutkom za muzikalnost. In prav ta dar Mauro Bigonzetti izkazuje v sleherni koreografski točki. Natalia Kosovac svojo tehnično zahtevno in izrazno prepričljivo variacijo zaključi tako, kot jo je začela – v podobi velikega, skrivnostnega črnega ptiča.
Sledi Maccheroni alla Rossini, vedra, duhovita točka, ki nas popelje v povsem drugačen svet, prežet s kulinaričnimi užitki in veseljem do življenja. V njej nas ponovno navduši Lucija Radić Pálinkó, tokrat v izrazito igralski vlogi. Oblečena v elegantno črno obleko, kakršne so nosili v Rossinijevem času, nam z velikim žarom predstavlja recepte za različne kulinarične specialitete. Lucija pri tem dokaže, da poleg nespornega baletnega talenta premore tudi izjemen igralski dar. V odlični italijanščini, ki jo duhovito začini s posameznimi slovenskimi besedami, nas s svojo sproščenostjo, prepričljivostjo in nalezljivim humorjem vedno znova spravlja v smeh. Njena predanost vsakemu opisu sestavin in priprave jedi je tako pristna, da se nam zazdi, kot bi lahko okusili kulinarične dobrote, ki jih pred našimi očmi zgolj navidezno pripravlja. S svojo neposrednostjo in izjemnim občutkom za komični izraz si povsem podredi odrski prostor in občinstvo. Bravo, Lucija!
Duet Duetto Inoffensivo v izvedbi Agnese Stancanelli in Helene Troha prinese novo Bigonzettijevo koreografsko mojstrovino. Plesalki, kot jin in jang, ena v črnem kostumu in z dolgimi svetlimi lasmi, druga v belem kostumu in s črnimi lasmi, se s trpečima izrazoma v tišini približata robu odra. Prav tistemu mestu, s katerega se je v uvodnem prizoru v globino pognal plesalec. Ob prvih zvokih klavirja se dvigneta na polprste in začneta svoj bosonogi duet, prežet z globoko čustvenostjo, nenavadnimi dotiki in prepletanjem teles v neobičajnih, mestoma skoraj izkrivljenih položajih. Bigonzetti nam znova dokaže, da je včasih manj več. V koreografijo vpleta daljše premore, trenutke popolne negibnosti, ki pa so v svoji izrazni moči zgovornejši od tisočerih plesnih korakov.
Počasni dvigi nog, nežni dotiki in nenavadne telesne povezave se prepletajo z glasbo, ki se postopoma stopnjuje in skoraj zahteva vse intenzivnejšo plesno akcijo. Toda plesalki ostajata zadržani v svojem minimalističnem izrazu. Včasih se zgolj počasi dvigneta na polprste in se znova spustita na cela stopala, kot bi se njuni telesi upirali silovitosti glasbenega toka. Prav v tem nasprotju med glasbeno intenzivnostjo in zadržanostjo giba se razkriva izjemna moč Bigonzettijeve koreografske domišljije. Ob tem koreograf v duet premišljeno vpleta prepoznavne gibalne motive iz predhodnih prizorov, ki se v novih povezavah in drugačnem čustvenem kontekstu znova pojavijo pred našimi očmi. Kar je sprva delovalo kot niz samostojnih koreografskih zgodb, se tako postopoma poveže v smiselno dramaturško celoto. Vse se začne vračati k izhodišču, kot bi se življenje z vsemi svojimi radostmi, bolečinami, srečanji in slovesi nenehno vrtelo v krogu. Njuna pot ju postopoma znova pripelje do roba odra. Sledi zadnji medsebojni pogled, ki me je spomnil na znameniti sklepni prizor filma Thelma in Louise. Trenutek tihega razumevanja, skupna odločitev in nato – skok v globino. Genialno!
V zaključnem prizoru se na odru ponovno pojavijo vsi plesalci, odeti v začetna črna oblačila. Zberejo se v središču odra, kjer se njihova telesa prepletajo in polegajo drugo na drugo, dokler ne nastane velika, skoraj nepregledna gmota. Iz nje se posamezniki prestrašeno dvigujejo in drug za drugim bežijo z odra. Vzdušje se nenadoma spremeni. Ob zvokih nove, poskočne in prepoznavne Rossinijeve melodije na oder priplešeta dva plesna para, ki se jima kmalu pridružijo še preostali plesalci in plesalke. Razgibana koreografija tokrat ponuja več partnerskega plesa, ki ga Bigonzetti znova začini z nenavadnimi dvigi, prepleti teles in domiselnimi koreografskimi povezavami. Tehnično zahtevni elementi v izvedbi zagrebških plesalcev delujejo neverjetno lahkotno in igrivo, kot bi njihova telesa izgubila težo in zanje zakoni gravitacije preprosto ne bi obstajali.
Toda tudi tokrat se razigranost postopoma umakne nemiru. Plesalci začnejo nenadoma tekati z odra in se vračati nanj, kot bi se jim nekam mudilo, kot bi se bali, da bodo nekaj zamudili. V zatemnjeni sceni se izoblikuje osvetljena diagonala, ki vodi proti že znanemu robu odra, v navidezni prepad, ki smo ga v predstavi že večkrat spoznali. ‘Pa vendar ne bodo vsi skočili,’ se mi utrne misel, ko se plesalci, skoraj kot vile iz baleta Giselle, drug za drugim pomikajo po diagonali proti usodni točki. A zgodi se prav to. Drug za drugim se poženejo v globino, kot bi sledili prijateljem, ki so svojo odločitev sprejeli že pred njimi. Tragičnost prizora se stopnjuje in vse kaže, da se bo predstava zaključila s pretresljivo podobo skupinskega samomora, v globoki, neizprosni črnini.
Toda Bigonzetti nas še zadnjič preseneti. Za zadnjim plesalcem, ki je izginil v globini, se na oder vrne mladenič, odet zgolj v kožne spodnjice, ki je v prepad skočil prvi. Priteče do roba odra, za trenutek obstane, kot bi premišljeval, ali naj tudi sam sledi drugim. Nato pa preprosto zamahne z roko, se nasmehne in odide z odra. Duhovita, skoraj lahkotna gesta, ki smo jo že spoznali v variaciji Natalie Kosovac, v trenutku razbije nakopičeno tragičnost in celotnemu prizoru podeli povsem drugačen pomen.
In kaj naj si gledalec ob tem misli? Je bilo vse skupaj le igra? Se je zadnji plesalec vrnil kot izgubljena duša, ki je spoznala nesmiselnost svoje odločitve? Ali pa nam koreograf preprosto zastavlja vprašanje, kateri svet je resničnejši – tisti temni, prežet s trpljenjem in brezupom, ali svetli, ki ponuja veselje do življenja in novo upanje? Morda je odgovor prav v njunem sobivanju. V našem resničnem življenju sta namreč neločljivo prisotna oba, saj brez enega ne bi mogli v polnosti razumeti drugega. In tako se ponovno vrnemo k dvojnosti, ki se nenehno dopolnjuje. K jinu in jangu, svetlobi in temi, belemu in črnemu labodu, Odetti in Odili. K nasprotjem, ki oblikujejo celoto našega bivanja.
Bigonzetti nas s ponavljanjem prepoznavnih gibalnih motivov, vračanjem k že videnim odrskim podobam in presenetljivimi dramaturškimi obrati pripelje nazaj na začetek. Toda tokrat na dogajanje gledamo z drugačnimi očmi, obogateni z vsemi čustvenimi izkušnjami, doživetimi na tej nenavadni plesni poti. Krog se sklene. Življenje pa teče naprej, v večnem prepletanju radosti in bolečine, upanja in obupa, svetlobe in teme – v krogu, iz katerega ni mogoče izstopiti, saj je prav ta nenehna dvojnost bistvo našega obstoja.
Posebno pohvalo si zaslužijo tudi kostumografinja Helena de Medeiros, ki je z domiselnimi kostumskimi rešitvami poudarila raznolikost posameznih prizorov, ter scenograf in oblikovalec svetlobe Carlo Cerri, čigar premišljena odrska in svetlobna podoba je pomembno prispevala k izrazni moči predstave. Vse priznanje gre tudi baletnima pedagoginjama Mihaeli Devald Roksandić in Ivi Višak, katerih odlično delo se odraža v izjemni tehnični pripravljenosti, natančnosti in izrazni prepričljivosti celotnega ansambla. Iskrene čestitke seveda zasluži tudi novi umetniški vodja zagrebškega baleta Denis Matvienko, ki je z izborom dveh izjemnih Bigonzettijevih koreografij svojo prvo premiero na čelu ansambla zaznamoval z odločno in umetniško prepričljivo potezo. S tem ni le ponudil dragocenega umetniškega doživetja občinstvu, temveč tudi svojim plesalcem omogočil, da v vsej širini pokažejo svojo tehnično virtuoznost, izrazno raznolikost in umetniško zrelost.
Kako strniti misli ob zaključku tega zapisa? Težko. Le redkokatera predstava se me je dotaknila s tolikšno močjo in v meni prebudila toliko različnih občutij. Kazimir’s Colours / Rossini Cards je umetniško doživetje, ki ga preprosto morate videti. V njem se združujejo izjemna koreografska domišljija, globoka muzikalnost, tehnična virtuoznost in čustvena izraznost, ki presega meje običajnega odrskega doživetja. Vse to izhaja iz izjemnega ustvarjalnega talenta Maura Bigonzettija, katerega koreografske zamisli so v interpretaciji zagrebških plesalcev zaživele v vsej svoji umetniški razsežnosti. Skupaj so ustvarili nekaj redkega in dragocenega – trenutek popolnosti v nepopolnosti. Popolnosti umetniškega izraza, ki se rojeva prav iz človeške krhkosti, nasprotij in nepopolnosti življenja.
Predstava, ki ni nagovorila le mojih oči in razuma, temveč se je zapisala v vsako celico mojega telesa. Predstava, ki je ne bom pozabila. Hvala, Mauro Bigonzetti, za to nepozabno umetniško doživetje.