Lana Tivadar se trenutno nahaja v Barceloni, kjer nabira nova plesna znanja. A njena plesna pot, ki se je začela v Murski Soboti je že zelo pestra.
Draga Lana, pozdravljena na mojem portalu. Se spomniš kdo je tebi zaželel prvo dobrodošlico v svet plesa?
Pozdravljeni, hvala za povabilo! Moja plesna pot se je začela, ko sem bila stara dve leti. Bila sem zelo radoveden otrok, ki je imel ogromno energije, zato so me starši peljali na prvo plesno uro v takratno plesno šolo Urška v Murski Soboti. In takrat se je vse skupaj začelo. Od drugega do šestega leta sem plesala v otroški skupini, pri sedmih letih pa sem začela tudi tekmovati disco dance.
Tvoja plesna pot se je začela zelo zgodaj in preplesala si skoraj vse plesna zvrsti od disco dancea, jazza, šova do sodobnega plesa. Zaupaj nam kako si iz Murske Sobote prišla v Ljubljano in nato na Švedsko in zdaj Dunaj?
Moja plesna pot se je, kot sem že omenila, začela pri dveh letih in čisto iskreno sem se v ples zaljubila že takrat. Pri sedmih letih sem začela tekmovati v disco danceu, saj je bilo to takrat v Murski Soboti praktično edino, kar je bilo na voljo in kar smo poznali. Meni pa je bilo čisto vseeno, kaj plešem, dokler plešem. Disco dance sem tekmovala kar devet let – kot solistka, v duetih, skupinah in formacijah. V tem času sem dosegla kar nekaj lepih rezultatov, med drugim postala državna prvakinja in posegala po vrhu tudi na mednarodnih tekmovanjih. (Ali se spomnite, da ste enkrat po državnem tekmovnju že z mano naredili kratek intervju?) Čeprav sem v disco danceu uživala, sem si želela poskusiti še kaj drugega. Obiskovala sem balet v Glasbeni šoli Murska Sobota, začela plesati jazz in modern ter ugotovila, da me ta svet zelo privlači. Veliko pa mi je pomenil tudi festival sodobnega plesa Front@, ki sem ga z mamo obiskovala vse od malega naprej. Vsako leto znova sem gledala predstave in odhajala domov navdušena. Že takrat sem si predstavljala in si želela, da bi nekoč tudi sama lahko tako plesala. Pri štirinajstih letih sem se prav zaradi tega preselila v Ljubljano in začela obiskovati umetniško gimnazijo, smer sodobni ples, na SVŠGUGL. Tam sem imela pravzaprav prvi resen fizični stik s sodobnim plesom in počasi začela odkrivati, da se v njem počutim veliko bolj doma. Imela sem priložnost delati s profesorji, ki jih še danes zelo občudujem kot plesalce in umetnike ter za katere sem zelo hvaležna, da jih imamo v slovenskem plesnem prostoru. V času srednje šole sem se pridružila tudi plesni šoli Bolero, kjer sem še naprej tekmovala v modernu. Tudi tam smo dosegali zelo dobre rezultate – bili smo državni, evropski in svetovni prvaki. Po tako uspešni sezoni pa sem začutila, da je prišel čas, da tekmovalno življenje pustim za sabo, saj sem si želela več svobode, raziskovanja in ustvarjanja. To je bil zame precej pomemben trenutek. Po eni strani je bilo tekmovanje vse, kar sem do takrat poznala, po drugi strani pa nikoli nisem plesala zaradi rezultatov. Seveda je lepo zmagati in biti ponosen na to, kar si dosegel, vendar mi medalja ali pokal nista dala tistega umetniškega užitka, ki sem ga iskala. Želela sem si nekaj več. Želela sem ugotoviti, kdo sem jaz kot plesalka in umetnica, hkrati pa začela razumevati, da je ples lahko veliko več kot tekmovanje. Tako sem v četrtem letniku srednje šole začela opravljati avdicije za plesne akademije in se pri osemnajstih letih preselila na sever Švedske, na program NEFCD – New Education for Contemporary Dance, pod vodstvom Danielle Dietz. Tam sem ostala dve leti in to je bilo zame zelo pomembno, hkrati pa tudi precej zahtevno obdobje. Imela sem priložnost sodelovati z različnimi priznanimi koreografi, se učiti od profesorjev z vsega sveta in predvsem dobiti prostor, v katerem sem lahko začela resneje raziskovati, kdo sem kot umetnica in plesalka. Tudi Švedska mi je zelo prirasla k srcu. Živela sem precej na severu, zato sem prvič zares izkusila pravo zimo, temperature do minus dvajset stopinj in videla severni sij. To so stvari, ki si jih bom za vedno zapomnila. V drugem letu študija na Švedskem sem spoznala koreografa in plesalca Hectorja Palaciosa ter Stello Blanc. Za naš razred sta ustvarila koreografijo, po končanem procesu pa sta me povabila, da bi z njima sodelovala tudi profesionalno in nastopila v njuni predstavi v okviru njune kompanije Trak Dance Ensemble. Tako sem imela že leto vnaprej načrtovan svoj prvi profesionalni projekt, kar mi je dalo še dodatno motivacijo za nadaljevanje poti. V zadnjem letu na Švedskem sem začela opravljati avdicije za dodiplomski študij. Sprejeta sem bila na več akademij, na koncu pa sem se odločila za MUK na Dunaju. Na avdiciji sem se tam zelo dobro počutila, pomembno pa mi je bilo tudi, da mi študij omogoča sodelovanje pri profesionalnih projektih že med izobraževanjem. Tako sem sec preselila na Dunaj, kjer sem še danes. Na MUK-u študiram program Sodobni ples in balet, ki mi daje močno tehnično osnovo, hkrati pa veliko prostora za ustvarjalne procese in raziskovanje. Imamo tudi veliko različnih projektov in možnosti za profesionalizacijo, za kar sem zelo hvaležna, prav tako kot za profesorje in mentorje, s katerimi lahko delam. In moja pot se še naprej premika, saj letos odhajam na Erasmus izmenjavo v Barcelono, kjer bom en semester študirala. Tako pri meni res nikoli ni dolgčas in vedno znova najdem nove izzive.
Zakaj ti je sodobni ples najbolj pisano na tvoje telo in karakter?
Skozi leta plesanja sem izkusila res veliko plesnih stilov, vse od disco dancea, jazza, moderna, baleta, street dancea, hiphopa, komercialnega plesa do sodobnega plesa. Vedno znova odkrivam, da ni vse črno in belo. Ne gre za to, da zdaj plešem samo en stil, drugič pa samo drugega. Menim, da je vse ples, gibanje in da več kot izkusiš, bolj spoznavaš svoje telo v različnih situacijah. Zame je ravno to lepota sodobnega plesa. Rada gledam nanj kot na medij, skozi katerega lahko izrazim sebe. Hkrati menim, da nikoli ne moreš zares izbrisati svojega prejšnjega znanja. To znanje se samo nadgrajuje, spreminja in raste, ne pa izbriše. Vse, kar sem skozi leta nabrala z različnimi plesnimi stili, mi zato omogoča, da počasi najdem svoj način gibanja in svoj izraz, ki na koncu soustvarjata mene kot Lano, plesalko, ki sem. Ta raziskava se seveda nikoli ne konča. Še danes se mi vedno znova pojavi vprašanje, kaj sploh sodobni ples je. In vedno bolj menim, da ni treba vsemu vedno dati definicije. Lahko si dovolimo tudi samo uživati in se prepustiti, da nas ples popelje nekam, kamor sami morda sploh nismo pričakovali. In ravno v tem vidim lepoto sodobnega plesa – da je odprt, da se vedno znova razvija in da se lahko vsak po svoje najde v njem. Prav zato se mi zdi najbolj pisan na moje telo in karakter. V njem se počutim najbolj doma in lahko izrazim sebe. Karkoli čutim in doživljam, je skozi ples lahko najbolj iskreno.
Zdaj študiraš na Dunaju na fakulteti MUK in udeležila si se seveda tudi poletnega festival ImPulsTanz, ki je, vsaj jaz sem takšnega mnenja, ‘a must’ za vse, ki se ukvarjate s plesom. Kaj tebi ponuja ta festival in zakaj se ga udeležuješ?
Ja, se strinjam, ImPulsTanz je res super festival, ki na eno mesto, na Dunaj, pripelje različne svetovne plesalce, kompanije in koreografe. Super je imeti priložnost ogledati si takšne predstave v živo, spoznati umetnike, ki jih morda še nisi poznal in se povezati z novimi plesalci. Menim, da festival resnično veliko ponuja, poleg tega pa traja skoraj en mesec, tako da se v tem času res najde veliko različnih stvari. Meni je pri festivalu predvsem všeč, da lahko v tako kratkem času prideš v stik z zelo različnimi pogledi na ples. Vsak umetnik ima svoj način dela, svoje telo, svojo estetiko in svoj način razmišljanja in mislim, da te lahko takšno okolje kot plesalca zelo obogati. Letos sem se festivala udeležila tudi sama kot nastopajoča, saj me je koreograf in plesalec Valentin Alfery povabil k sodelovanju na zaključni prireditvi. Tega sem bila zelo vesela, saj mi je njegovo delo zelo všeč, hkrati pa mi je bilo zanimivo doživeti festival tudi iz druge perspektive.
Si pa tudi že kar profesionalno aktivna. Lani si sodelovala v nekaj projektih, kajne?
Res je, počasi se mi odpirajo marsikatera vrata, za kar sem neizmerno hvaležna. Lansko leto je bilo resnično ‘noro‘, saj sem imela veliko različnih projektov in sodelovanj. Veliko sem potovala in sodelovala tudi z glasbeniki tako doma kot v tujini, kar mi je bilo še posebej zanimivo. Kot sem že omenila, se je moja profesionalna pot začela s Hectorjem in Stello in sicer z njunim delom Dandelion Club. Z njim smo dva večera razprodali predstavo v Salzburgu in upam, da jo bomo imeli še kdaj priložnost predstaviti. Za tem sem sodelovala z različnimi koreografi na Dunaju, večkrat nastopala v Konzerthausu tudi s simfoničnim orkestrom, sodelovala s Tanzquartierjem in nastopala v različnih gledališčih po Avstriji, na Švedskem in v Sloveniji. Vsak projekt mi je prinesel nekaj novega. Včasih je bil to nov način dela, drugič nov način razmišljanja ali pa preprosto nova izkušnja na odru. Predvsem pa sem imela srečo spoznati res dobre in srčne ljudi, s katerimi je užitek delati. Zaradi vseh teh priložnosti se mi zdi, da počasi vedno bolj odkrivam tudi, kakšna plesalka želim biti in v kakšnem okolju želim delati.
Si tudi avtorica sola Stuckfeet-Freestuck, ki govori o ujetosti in svobodi. Česa se kot 23 letna mlada plesalka najbolj bojiš, da bi te ujelo?
Stuckfeet-Freestuck je solo, ki sem ga ustvarila v svojem zadnjem letu na Švedskem in je bil kasneje povabljen tudi na daCi konferenco v Ljubljani. Za tem sem lansko leto ustvarila solo Welcomein-Inwelcome, letos pa še predstavo za trio plesalk z naslovom Človek ne jezi se – Human, Don’t Get Mad. To so le nekateri primeri mojega ustvarjanja, ki mogoče že skozi same naslove pokažejo, kako rada razmišljam in ustvarjam. Rada se sprašujem o stvareh, jih obračam z različnih perspektiv in pustim, da za vsako trditvijo pride nov argument. Zanima me prostor med tem da nekaj je in hkrati mogoče tudi ni. Rada imam, ko pustimo plesu dihati in se igrati ter nanj gledamo skoraj tako, kot da je otrok na igrišču – naj raziskuje, naj bo radoveden, nagajiv, včasih resen in čustven, predvsem pa naj bo človeški. Zato se mi zdi vprašanje, česa se kot plesalka najbolj bojim, zelo zanimivo. Kot plesalci smo zelo pogosto osredotočeni na to, kaj še manjka, kaj bi lahko naredili bolje in kaj moramo še doseči. Zelo pomembno se mi zdi, da znamo biti do sebe tudi prijazni in si dovolimo, da nismo vedno popolni. Seveda je vsakega plesalca strah tudi poškodb. Naše telo je naš instrument in zato se mi zdi zelo pomembno, da ga poslušamo, skrbimo zanj in si vzamemo čas za počitek, kadar ga potrebujemo. Hkrati pa se mi zdi pomembno, da se kot plesalci med sabo podpiramo in spoštujemo. Na koncu smo vsi v istem procesu iskanja, učenja, rasti in mislim, da lahko drug drugemu pri tem zelo pomagamo.
Si pa tudi del domačega festival Front@ v Murski Soboti, ki je letos štela 21. edicijo. Kako tvoji someščani doživljajo sodobnih ples?
Kot sem že omenila, na festival Front@ hodim, odkar pomnim. To je bil tudi moj prvi stik s sodobnim plesom. Plesalci in umetniki, ki so skozi leta prihajali na festival, so mi bili in so mi še danes velik navdih. Zdaj, leta kasneje, pa tudi sama na festivalu delam in sodelujem. Menim, da je vredno velikega občudovanja to, kar že toliko let ustvarja Matjaž Farič in kako pomembno je, da sodobni ples ni prisoten samo v večjih mestih, ampak se razvija tudi izven njih. Prav decentralizacija sodobnega plesa se mi zdi zelo pomembna, saj lahko tako do plesa pridejo tudi ljudje, ki se z njim sicer morda ne bi srečali. Someščani, ki festival obiskujejo, ga po mojem mnenju doživljajo z velikim občudovanjem, saj se podobna publika vsako leto vrača. Si pa želim, da bi si več ljudi upalo priti in pogledati nekaj novega in drugačnega. Program je vsako leto zelo raznolik in skrbno izbran, zato se mi zdi škoda, da bi se kdo sodobnega plesa ustrašil samo zato, ker ga še ne pozna.
Kdo pa je najbolj zaslužen za tvoje plesno udejstvovanje in mogoče tudi za plesno izraznost, ki jo nedvomno izžarevaš na odru?
Hmm, dobro vprašanje. Čez leta sem delala in se učila od mnogih plesalcev, profesorjev in koreografov in vsak je zagotovo pustil nekaj pri meni. Seveda pa so nekateri ljudje in njihove besede, načini dela ali pogledi na ples tisti, ki ostanejo s tabo nekoliko dlje. Med prvimi, ki sem ju že omenila, sta zagotovo Stella in Hector. Veliko sta vplivala na moje razumevanje ustvarjanja in na to, kako danes gledam na proces dela. Na univerzi je name zelo vplivala tudi Esther Balfe, plesalka, koreografinja in profesorica, ki je med drugim delala z Williamom Forsythom in svoje znanje danes predaja nam. Pri njej mi je zelo zanimiv način razmišljanja o telesu, gibanju in prostoru. Valentin Alfery je bil eden prvih, ki mi je pokazal, kako lahko združiš različne ulične plesne stile s sodobnim plesom, kar mi je zelo blizu in v čemer tudi sama zelo uživam. Steffi Wieser je koreografinja, s katero sem imela priložnost sodelovati že v prvih mesecih na Dunaju in sicer na Silvesterski gala prireditvi v Konzerthausu, kjer smo plesali s simfoničnim orkestrom. To je bil res poseben način vstopa v novo leto – na odru, s plesom in glasbo v živo. In seveda je tukaj še ogromno drugih profesorjev iz srednje šole, iz Švedske in tudi iz tekmovalnega sveta, ki so vsak na svoj način pustili svoj pečat. Zelo pomembno pa se mi zdi omeniti tudi svoje soplesalce. Velikokrat se največ naučiš prav od ljudi, ki so okoli tebe in s katerimi lahko greš v studio ter samo raziskuješ – brez pritiska, z radovednostjo in željo po odkrivanju. Mislim, da tudi takšni odnosi in izkušnje zelo močno soustvarjajo plesalca, kakršen na koncu postaneš.
Sodobni ples od plesalca zahteva, da ni samo izvajalec ampak tudi mislec in avtor oz. soavtor. Se danes na odru počutiš kot plesalka ali umetnica? Zakaj eno ali drugo?
Menim, da je plesalec umetnik, saj ustvarja in njegovo telo je medij, skozi katerega se lahko izraža. Tudi ko ustvarjam in delam kot koreografinja, sem še vedno plesalka, saj od tam izvirajo moje znanje, izkušnje in način razmišljanja. In ko plešem v različnih koreografijah in projektih, vanje še vedno dam nekaj svojega. Zato tudi takrat nisem samo ‘plesalka’. Zdi se mi, da smo na koncu vsi umetniki, le da uporabljamo različne medije. Slikar uporablja platno in barve, kipar prostor in material, glasbenik zvok, plesalec pa svoje telo in gib. Zato se tudi sama danes na odru ne bi želela opredeliti samo kot plesalka ali samo kot umetnica – zame je plesalka umetnica.
Kaj prinaša torej ples v tvoje življenje?
Srečo, veselje, radovednost, igrivost … Ples je zame način, skozi katerega se lahko najbolj izrazim in delim, kdo sem. Je način, kako lahko predelam stvari, ki jih doživljam in nekaj, kar lahko počnem ne glede na to, ali sem vesela, žalostna, jezna ali srečna. Kakršnakoli že sem, je ples vedno tam. Ples me tudi ves čas uči o meni sami. Uči me poslušati svoje telo, biti prisotna in sprejemati stvari, ki jih mogoče ne morem vedno nadzorovati. Ker zelo rada delam z improvizacijo, se mi zdi, da prav ta velikokrat pokaže tistega pravega tebe. Nekaterih stvari preprosto ne moreš zaigrati. V improvizaciji se mi zdi, da je prej ples tisti, ki razkaže tebe, kot pa ti njega. In ravno zato se mi zdi tako zanimiv in iskren. Na koncu mi ples daje tudi prostor, kjer mi ni treba vedno vedeti, kam grem. Lahko samo raziskujem, poskušam, naredim napako in grem naprej. Mislim, da je prav ta občutek svobode in možnosti raziskovanja nekaj, v čemer res uživam.
Kakšno pa je življenje plesalca danes? S kakšnimi izzivi se soočaš, kaj je tisto najbolj vznemirljivo in kaj tisto, da bi/če bi včasih rekla ‘ne grem se več‘? Pride tudi to takšnih trenutkov?
Življenje plesalca danes je zelo pestro. V današnjem svetu je veliko dobrih plesalcev, veliko šol in programov, ne pa tudi toliko služb. Zato so lahko avdicije včasih res ogromne, saj se predvsem za plesne kompanije prijavi tudi na stotine plesalcev. To je zagotovo eden večjih izzivov tega poklica. Hkrati pa je lahko ravno to tudi vznemirljivo, saj lahko na tak način spoznaš ogromno plesalcev, ki jih drugače morda ne bi in z njimi začneš sodelovati ter se povezovati. Mislim, da je pomembno gledati pozitivno na prihodnost, saj bo ta takšna, kot si jo bomo naredili sami. Velikokrat si s sošolci in prijatelji priložnosti ustvarimo sami. Prijavljamo se na različne rezidence in nastope, sami ustvarjamo predstave in preizkušamo različne vloge. Tako se lahko preizkusimo tudi v koreografiji in ustvarjanju. Zdi se mi, da je ravno zdaj, ko smo še študenti, pravi čas za to, saj imamo na voljo prostore, mentorje in ljudi, ki nas lahko usmerjajo in nam pomagajo razvijati naše ideje.
Kaj nam pa lahko zaupaš iz privatnega življenja, kaj Lana počne, ko ne pleše? Ima najljubšo hrano, knjigo, film, je vraževerna ali mogoče modna navdušenka ali aktivna na družbenih omrežjih?
Ko Lana ne pleše, razmišlja o naslednjem izzivu v plesu, haha. Zelo rada rešujem sudoku in različne miselne igre, rada pa tudi berem vice, po možnosti vsako jutro, da se že zjutraj nasmejim. Zelo rada potujem, predvsem v obmorske kraje. Poleg tega tudi učim ples, kar mi je zelo všeč, saj lahko svoje znanje in izkušnje predajam naprej, hkrati pa se tudi sama veliko naučim od svojih učencev. Občasno delam tudi kakšne komercialne projekte. V zadnjih letih sem sodelovala z znamko Lacoste, ki me je ob svoji 90. obletnici povabila, da sem zanje ustvarila kratek plesni video. Sodelovala sem tudi z različnimi glasbeniki pri promociji njihove glasbe, predvsem skozi kratke videe, med drugim tudi s Tomom Walkerjem in številnimi drugimi. Zelo rada ustvarjam tudi z jazz glasbeniki, ki sem jih spoznala na Dunaju. Pogosto organiziramo jam sessione, kjer se zbere skupina jazz glasbenikov, eden ali dva plesalca ter slikar. Vsak skozi svoj medij prispeva k skupnemu ustvarjanju, pri čemer se glasba, gib in slika skozi improvizacijo ves čas prepletajo ter odzivajo drug na drugega. Projekt počasi prenašamo tudi v javni prostor, saj se pri teh srečanjih pogosto zgodi nekaj zares posebnega – tista prava čarovnija, ki jo je težko načrtovati, lahko pa jo samo ustvariš in doživiš. Tako da se tudi takrat, ko ne plešem, vedno najde kakšen nov izziv, ideja ali projekt.
Imaš kakšno misel, ki te vodi skozi življenje?
Živi svoje sanje, verjemi vase, delaj in samo pojdi. Zelo sem hvaležna, da imam podporo svojih staršev, ki so me že od malega spodbujali pri plesu in mi, tako rekoč, dali krila. Vedno so mi rekli: ‘Pojdi, živi svoje sanje. Vedno pa se lahko vrneš domov.’ In tako je še danes. Mislim, da je zelo pomembno, da drug drugega spodbujamo in podpiramo, saj zna biti svet včasih zelo krut in smo skupaj veliko močnejši. Še posebej ples, ki ni običajen poklic in ga marsikdo ne ceni, je zame eden najlepših poklicev in mi prinaša ogromno užitka. Tako da ja – upaj si, zagrabi življenje s polno žlico in se podaj na svojo pot.
Če bi morala izbrati – velika plesna kariera ali popolna umetniška svoboda? Zakaj?
Velika plesna kariera lahko prinese tudi popolno umetniško svobodo in obratno. Zame ti dve stvari nista nujno nasprotni. Menim, da se ni treba zavestno odločiti samo za eno. Mislim, da je veliko bolj pomembno, da slediš svoji poti in poslušaš sebe, ne glede na to, kam te ta pot pripelje. Morda si na začetku predstavljaš eno stvar, potem pa te življenje in različne priložnosti odpeljejo nekam popolnoma drugam. In mislim, da je tudi to del življenja plesalke – da si odprt za nepričakovano. Če delaš, raziskuješ, vztrajaš in si upaš ustvarjati svoje priložnosti, verjamem, da se bodo prave stvari sčasoma pokazale. Morda velika plesna kariera zame ne bo izgledala enako kot za nekoga drugega in tudi umetniška svoboda lahko za vsakega pomeni nekaj drugega. Zato bi danes izbrala kar svojo pot. Dokler lahko pogledam nazaj in sem ponosna na odločitve, ki sem jih sprejela, se mi zdi, da sem na pravi poti. Kam me bo ta pripeljala, pa bom še videla.
Tradicionalno Paradino vprašanje za konec pa je: Zakaj plesati?
Zakaj plesati? Ker nikoli ne veš, kam te bo ples pripeljal. Mene je ples iz Murske Sobote pripeljal v Ljubljano, na Švedsko, na Dunaj in zdaj v Barcelono. Pripeljal me je do ljudi, ki jih danes ne bi želela izgubiti, do različnih odrov, umetnikov, glasbenikov, koreografov in do številnih izkušenj, za katere si nikoli ne bi predstavljala, da jih bom doživela. Ampak mislim, da ni pomembno samo, kam te ples pripelje, ampak tudi to, kaj skozi njega postaneš. Mene še vedno uči, da sem radovedna, da raziskujem in da si upam poskusiti nekaj novega. Tako da – zakaj plesati? Ker lahko. In mogoče je ravno to najlepši del.