74. Ljubljana Festival je gostil Simfonični orkester Avditorija Alicante ADDA z Ayako Tanako, koncertno mojstrico: 24. in 25. avgusta (ogled 24.8.), ki ga je vodil njihov glasbeni direktor in dirigent Josep Vincent, v sklopu koncertne uprizoritve baleta Romeo in Julija, skladatelja Sergeja Prokofjeva (1891-1953).
Ob tej priliki je ADDA Simfonični orkester Alicante, na odru Gallusove dvorane CD, spremljal plesno inačico Romeo in Julija, plesnega ansambla OtraDanza v koreografiji Asun Noales in asistentke koreografije Rosanne Freda. Naslovni vlogi sta odplesala: Salvador Rochel – Romeo in Rosana Fredo – Julija, ob plesnem ansamblu Otradanza v sestavi: David Barrera, Diana Grytsallo, Iván Merino, Alice Pieri, Laura Martin, Joel Mesa, Theo Vanpoperinghe, Jennifer Wallen, Samuel Olariaga, Araitz Lasa.
Predstava se je začela z glasbenim uvodom baleta Romeo in Julija, pod taktirko temperamentnega dirigenta Josepa Vincenta, ko se je predstavil mogočni orkestralni ansambel, ki je muziciral v živo v glasbeni luknji Gallusove dvorane; in so velika tolkala našla prostor ob zatemnjeni sceni odra na desni, na levi pa se predstavili harfa, klavir in čelesta. Ob zaključku uvodne glasbene impresije se je v delovni svetlobi osvetlil oder s postavljeno sceno (Joaquín Hernández – oblikovalec luči, Luis Crespo – scenograf). Na sredi odra je stala večja pravokotna kulisa v obliki zidu, obdana z množico zelenih listov ali zelenja. Desno in levo so bili vidno postavljeni prostori, iz katerih so na eni strani izhajali člani ene družine, na drugi pa druga družina, v ozadju sta bila še dva odprta pokončna zaboja in je tla odra prekrival plesni podij. Tako scena, kot luč se praktično nista spreminjala od zatečene začetne pozicije.
V gledališki knjižici je bila predstavljena znana vsebina baleta Romeo in Julija v štirih dejanjih, ki sloni na glasbenem in baletnem libretu po istoimenski tragediji Williama Shakespeara, nastali v letih 1935-1936. Skladateljeva partitura daje orkestru moč enakovrednega pripovedovalca, ki sledi literarni podlagi, tudi se izkaže kot enakovredna glasbena lirika literarne pripovedi, prepolna čustvenih globin, kjer se prepletajo notranji konflikti in oblikujejo junaki zgodbe 14. stoletja v Veroni, ob dveh sprtih veronskih družinah Montegov in Copuletov.
Takoj po osvetlitvi odra, se na zidnem zelenilu pojavijo trije veseli obrazi, tudi izstopijo trije mladci: Romeo in njegova prijatelja, ki se mladostno preigravajo in se priključijo skupini na deseni strani odra (družina Capuletov). Nato se nenadno pojavi druga številnejša skupina z leve strani odra (družina Montenegov); vloge nastopajočih niso posebej označene v predstavitvi plesnega ansambla, kar pa je bilo razvidno iz omenjene vsebine v gledališki knjižici. Kot bi trenil se je začel pretepaški spopad, ki je po kostumih (Ana Esteban – kostumografija) in akrobatskih dvigih ter talnih padcih spominjal na dve poulični tolpi, ki se spopadata nekje na obrobju zapuščenih skladišč, sodeč po sceni. V tem boju je nekdo obležal, in je prispel še veronski knez ter z gestami zagrozil, če se bi borba še nadaljevala. Tistega, ki je obležal, pa so pospravili v stilu ekranskih kriminalk, pač odvlekli z odra.
V tej sceni imata različna kostuma: veronski knez, nekako v stilu tistih veronskih dni, in Romeo, ki tokrat nosi bleščeč plesni kostum, ki spominja na nekdanje tekmovalne drese drsalcev. V tej prvi sceni je koreografija sledila glasbenim impulzom, nato pa je plesni tok ubiral svojo pot, kjer je sledilo nizanje, tudi repetiranje hitrih gibkih in borilnih sekvenc. Vtis ni popravil niti znani, tudi dobro uigrani dvoboj med Romeom in članom skupine, ki se v libretu oznanja z imenom Tybalt, na odru pa z napisom 3. runda v roki plesalke. Kar nikakor ne priliči niti vsebini Romea in Julija, tudi ne uličnim spopadom. Nastopil je praktično neprijeten razkorak med glasbo in plesom, vse do skladateljevega poigravanja z veronsko družbo na balu, kjer starši predstavijo svojo najstnico, Julijo. Družinski bal se je najprej oblikoval v zamrznitvah gostov, ujetih statičnih trenutkov druženja, nekoliko v zasenčeni svetlobi, kjer se srečata Romeo in Julija, ko lovita svoje skupne trenutke med nastopajočo srenjo. Nato se v nekoliko močnejši osvetlitvi zaveje še skupinski ples, novodobno zaokrožen veronski bal. In je že sledila scena zaljubljencev, Romea in Julije, na podiju pred zelenim zidom, oziroma na vrtu Julijine hiše, ko si nestrpno padeta v objem, se poljubljata, tudi Julija zagrize v sočno jabolko, vendar ga ne poje – verjetno prispodoba Evinega (prepovedanega) jabolka. Julija se v tej koreografiji predstavi kot zrela mladenka in to v kostumu, ki bolj priliči orientalski plesalki (ohlapni nedrček, orientalsko ukrojeni spodnji del). Ob svojih objemih in poljubih, se ljubimca odločita in pokličeta duhovnika, ki ju skrivoma poroči. Romeo, Salvador Rocher se tudi v tem duetu izkaže kot sodobni plesalec, ki s svojo plesno dinamiko pristno oblikuje skupni ljubezenski duet, ki se vsako toliko začne in končna s poljubom, seveda tudi na koncu, ko Romeo zapusti prizorišče in se z 20 minutnim odmorom zaključi prvi del predstave.
Prvi del je tekel brez posebnega navdušenja ljubljanske publike, ki je znana po tem, da z uspešnimi izvajalci na odprti sceni velikodušno deli svoje navdušenje. Končno so prisotni zaploskali na začetku drugega dela, in to Romeu, ki je na odru simpatično izlil svojo razigrano radost, saj se je za vedno združil z ljubljeno Julijo, tudi svoje veselje prisrčno delil s prijateljem. Nato je sledil tisti mučni trenutek, ko oče zahteva da se Julija poroči z družinskim izvoljencem, ko noče uslišati hčerkine želje, kar se tokrat izlije v enakovreden fizični boj hčerke z očetom. Oče je seveda zmagovalec njunega dvoboja, oba pa sta si za svoj dobro uigran in zasnovan dvoboj tudi prislužila aplavz na odprti sceni.
Juliji se sledi, ko zaprosi duhovnika za pomoč, tudi dobi znani napoj, ki jo uspava, da kot mrtva obleži na podiju. Ko je Romeo dobil sporočilo, da je Julija umrla, prileti in jo uzre nepremično na tleh misleč, da je mrtva. Nato sledijo trenutki žalosti, bolečine, obupani poskusi obujanja Julije, ki se ponavljajo in vlečejo, sicer ob dobro uigranem plesu Romea z mrtvo izvoljenko, vse dokler ne uvidi, da je mrtva in si vzame življenje. Tudi Julija se kmalu prebudi, enako skuša obuditi svojega Romea vendar, ko se končno zave, da je mrtev, steče do zelenega zidu, do svoje hiše ter skoči z vrha (svoje sobe), publika pa zasliši le rahel glas. Ob smrti Julije se zaključi tudi uro in pol trajajoči glasbeni koncert. V tem plesnem prikazu tragedije veronskih ljubimcev, je na koncu umanjkal skupni pogreb obeh družin, ki si šele po tragični izgubi svojih edincev in v skupni žalosti, končno mirno sežejo v roke.
Ob poklonu plesalcev je sledil bolj skromen aplavz polnega avditorija, ki je nekoliko bolj zaživel ob prihodu dirigenta, ki se je povsem sprostil, ko je ta predstavljal svoj orkester, ki se je dvigal iz jame, da so tudi glasbeniki lahko bili vidni, nekje iz ozadja se slišali še vzkliki, in to ko se že korakalo proti izhodu. Simfonični orkester Avditorija Alicante ADDA je mednarodno priznan orkester, ki je že gostoval na LF, in je še enkrat nastopil 27.8. s simfonično pesnitvijo Richarda Straussa Don Kihot. Enako bi se lahko predstavil s koncertom S. Prokofjeva Romeo in Julija, ki ga koreografi večkrat prilagajajo svoji baletni viziji. Med odmorom so mi nekateri moji znanci razlagali, da so kar zaprli oči in poslušali koncertno izvedbo, kajti plesa ni bilo za gledati. Gallusova dvorana je bila povsem zasedena, saj se je napovedovala baletna atrakcija saj vemo, da baletne izvedbe, tako klasične, kot moderne ali sodobne, v izvedbi odličnih plesalcev, polnijo velike in male odre, ob klasični, moderni ali sodobni glasbi. Priznana mednarodna koreografinja, Mariborčanka Valentina Turcu je s svojo moderno baletno inačico Romeo in Julija (2012) , skladatelja S. Prokofjeva, osvojila tako mariborsko publiko, kot tisto na številnih uprizoritvah v tujini, vendar njene predstave Romeo in Julija na Ljubljana Festivalu še ni bilo moč videti.
Španska koreografinja Asun Noales žal ni bila kos koncertni baletni izvedbi veronske tragedije Romeo in Julija. Svoje delo je predstavljala kot lastno vizijo znane tragedije, kjer naj bi plesni ansambel imel predvsem možnost plesati; kar bi bilo vsekakor dobrodošlo, če bi bilo. Vsako gledališk, baletno ali sodobno plesno delo, zahteva dobrega režiserja, koreografa ali pač oboje, poleg dramaturga in dobro uigranih izvajalcev, kar je tej plesni predstavi Romeo in Julija, koreografinje Asune Noales, umanjkalo na celi uprizoritveni črti. Ansambel OtraDanza je bil uigran, vendar ne kot sodobni plesni ansambel, predstavil se je bolj kot skupina gibalcev, ki se urijo v gibkih akrobatskih oblikah in še to ne povsem izurjenih. Kot izjema vsekakor izpostavljam Salvadorja Rocherja kot Romea.
In se sprašujem, kako je ansambel OtraDanza sploh lahko nastopil na 74. LF glede na prikazano stopnjo uprizoritvenega nivoja?