Premiera sodobnega baleta Venezuela izraelskega koreografa Ohada Naharina v petek zvečer osvojila reško publiko.
Na Reko sem se, priznam, po dolgem času odpravila s pričakovanji, kar sicer ne počnem ravno pogosto. A tokrat se je okoli napovedane predstave izraelskega koreografa Ohada Naharina pletla takšna medijska gonja, da se ni bilo moč izogniti vprašanju Le kaj nam prinaša tokratna kreacija svetovnega koreografa kot je Ohad Naharin? Venezuela, ki je zagledala v svojem originalu luč sveta leta 2017 na odru Suzannne Dellal centra v Tel Avivu je bila tokrat prvič izvedena s tujo baletno skupino saj Ohad večino svojih del kreira za Batsheva Dance Company. V intervjuju za prilogo Obzor Večernega lista 31. oktobra letos, torej slab mesec in pol pred premiero na Reki, je Ohad povedal, da je reška direkcija sama izbrala predstavo z razlogom, da jim je bila koreografija všeč. Dogovor z menedžerjem je bil zato zelo hiter, čeprav res tega komada še nikoli ni izvedla nobena druga skupina.
Ohada na premieri ni bilo (v Tel Aviv se je vrnil na dan premiere zaradi osebnih razlogov), bil pa je dan prej na srečanju s publiko, kjer je pojasnil tudi zakaj naslov Venezuela: ‘Naslov nima nikakršne zveze z državo Venezuelo. Kot vedno se rad igram z besedami in tudi tokrat sem se. V hebrejščini, ko izgovorite besedo napisano ve pomeni črko v, ki pa jo izgovorite kot i. Tako se ta dvojnost tudi pojavi v sami predstavi, ko sem razdelil predstavo na dva dela oz. se koreografija duplicira.’
Predstava je neverjetno energična, nabita z živalsko energijo, ki je seveda značilna tako za Naharina kot za sam izraelski ples. Presenečena sem bila kako je osemnajst plesalcev baleta HNK Ivan. pl. Zajc zapopadlo in osvojilo njegov gib. Velika zasluga gre seveda asistentki koreografa Hani Sirkis, ki je iz plesalcev izvlekla maksimum in z njimi delala tudi gaga vokabular oz. metodiko. Skupina je stilsko zelo različna, od klasično natreniranih plesalcev do modernistov, a v Venezueli so bili vsi enako temperamentni oziroma melanholični.
Ansambel sestavljajo večinoma tuji plesalci in Sephora Ferrillo, Yurika Kimura, Ksenija Krutova, Sonja Milovanov, Laura Orlić, Tea Rušin, Alessia Tacchini, Isabelle Zabot, Marta Kanazir, Jody Bet, Leonard Cela, Giovanni Liverani, Giorgio Otranto, Federico Rubisse, Ali Tabbouch, Samuele Taccone, Alessio Alfonsi in Simon Boley so bili zvezde petkovega večera.
Prvi del, ko glasbena podlaga temelji izključno na gregorijanskih koralih, se v nas vzbudi pesimizem, otožnost, na nek način tudi rahla depresija. Plesalci so oblečeni v črne kostume, vsak ima svojo kreacijo (kostumografija: Eri Nakamura, sicer partnerica Ohada Naharina). Sama oblačila spominjajo na žalovanje. Koreografija je postavljena preko solo izvedb do duetov do prepletov celotne skupine plesalcev.
Nekatere scene so dolge, gib skoraj zamre, da se lahko že v naslednjem kadru plesalci razplešejo do zadnje kaplje znoja. Predstava traja osemdeset minut. Vsak del je dolg štirideset minut. Konec prvega dela napove tema, ki se premakne v svetlobo in na sceno pride nova ekipa plesalcev v nekoliko spremenjeni kostumografiji oziroma frizurah. Plesalke imajo tokrat spete lase v kitke. Vloge se zamenjajo, menja se tudi glasba. Drugi del je vesel, temperamenten k čemur pripomore glasba, ki jo uporabil Naharin. Od bollywooda do arabskih basov, ki parajo tudi telesa občinstva. Naracija se stopnjuje, čeprav ista koreografija, isti plesalci v drugi vlogi, drugačna glasba in se vse zlije v celoto. Venezuela je na odru HNK na Reki zmagala. Občinstvo je ekipo nagradilo z burnim aplavzom in ovacijami.
A seveda ne morem mimo dejstva, da so se pred in med predstavo dogajale aktivnosti, kar sta direkcija HNK in tudi obiskovalci pričakovali. Pred gledališčem se je zbrala skupina demonstrantov, ki je z megafonom, napisi in žvižgi želela onemogočiti izvedbo predstave. Delili so tudi letake s katerimi so pozivali k bojkotu premiere in reprize predstave Venezuela. Na letakih smo lahko prebrali kaj vse očitajo organizatorjem, kaj Ohadu Naharinu, kaj zahtevajo etc. Po prebranem gre za precej nebulozen tekst, ki ne pije vode oziroma je skregan z dejstvi. Trop ‘freepalestine’ mladeničev in mladenk očita v.d. direktorju baleta Leonardu Jakovini in intendantki Dubravki Vrgoč ‘kolaboracijo z režimom, ki se mu sodi za vojne zločine, očitajo Naharinu, da nikoli ni odbil financiranje s strani države, da nikoli ni obsodil politike Netenyaha‘ in še mnogo alinej na katere preprosto ne moreš replicirati, ker so plod enostranskega razmišljanja levičarske struje. Intervju v katerem Naharin pojasnjuje svoja stališča si lahko preberete tukaj https://www.vecernji.hr/kultura/tuzno-je-kad-me-zele-bojkotirati-ljudi-koji-misle-kao-ja-kakva-lijenost-gubitak-vremena-i-volja-za-rusenjem-1904226 Ekipa ‘freepalestine’ je vztrajala pred, med in po predstavi pred gledališčem. Eni od udeleženk se je uspelo prebiti do lože in je tam razprostrla napis ‘U Rijeci gaga, u Gazi grobnice’ in začela žvižgati tik pred predstavo in nekaj minut po začetku predstave. Reška policija je bila pripravljena na možne intervencije in ženska je bila po nekaj minutah žvižgalne akcije tudi odstranjena s strani dveh policajev v civilu. Mladeniče in mladenke sem po koncu intervencij videla na reškem Korzu s pivom in ‘travo’ v roki. Demokracija pač izčrpa človeka. Predvidevam, da bo tako vsak večer ob ponovitvah Venezuele, ki se bodo odvijale še prihajajoče dni.
Na sprejemu po predstavi sem minglala med premierno publiko in večina mi je zatrdila, da se demonstrantov ne bojijo in, da je reška publika zvesta gledališču. ‘Prišli smo danes in bomo tudi jutri,’ mi je rekla gospa, ki je redna obiskovalka gledališča, ‘ne bojim se nikogar’. Na vprašanje kako so začutili predstavo pa je tudi večina odgovorila z naklonjenostjo – izjemna predstava, ponosni smo na reški balet, ki je od nekdanjega direktorja baleta Staše Zurovca preko Maše Kolar in sedaj do Leonarda Jakovine postal kakovosten baletni ansambel. Seveda je bilo tudi nekaj takšnih, ki so mi rekli, da to ni balet, da si želijo nazaj Labodje jezero. No, takšna razmišljanja so tudi pri nas, ko se na ogled postavi predstava, ki štrli izven programa klasičnega baleta.
Leonard Jakovina, ki je trenutno v.d. direktorja baleta in ni prepričan, da bo kandidiral za direktorja. ‘Imam nekaj osebnih projektov in ne vem, če lahko uskladim vse skupaj‘, mi je zaupal po predstavi. Leonard je pravkar asistiral koreografinji Valentini Turcu, ki je postavljala balet Carmen v Salzburgu. Klobuk dol, da ni podlegel medijski vojni in pripeljal Venezuelo do premiere. Vsekakor izzivalni čas za vse kreativne ljudi, ne glede na zemljepisno širino ustvarjanja.
Srečno Venezuela, zaslužite si mnogo občinstva.