Premiera obnove baleta Grk Zorba (12.aprila) je skoraj že v štartu objave napolnila veliko dvorano SNG Maribor Ondina Otta Klasinc, kot vse reprize, tako, da so morali najti dodaten termin uprizoritve, šteli pa kar osem ponovitev.
Tako kot je navdušila nova/stara obnova Grka Zorbe v drugem delu letošnje gledališke sezone, je predstava navdušenje žela tudi na slovenski premieri pred dvajsetimi leti (17. aprila 2004), tudi kraljevala na njihovem baletnem programu vse do leta 2017. Torej baleta Grk Zorba ni bilo na njihovem repertoarju le sedem baletnih let, očitno predolgo, da so ga znova nestrpno pričakovali tako v lastni hiši, kot izven nje, kar se pokazalo za odlično in uspešno programsko potezo; tudi v kolikšni meri si občinstvo novega mileniuma želi lahkotnih zabavnih predstav.
Praizvedba baleta Grk Zorba (6.8.1988) je navdušila italijansko prizorišče Arena di Verona , nato pa na veliko osvajala svetovne baletne odre. Tako, da je balet Grk Zorba postal kar najuspešnejši balet dvajsetega stoletja, nastal pa 24 let po istoimenskem filmu na glasbo skladatelja Mikisa Theodorakisa in v koreografiji Lorca Massina. Filmska uspešnica Grk Zorba je očitno navdušila koreografa Massina, ali pač roman znanega grškega literata Nikosa Kazantzakisa (1883-1957) Življenje in nravi Aleksisa Zorbe, katerem je sledil film, in se snovala baletna različica, ki deloma sledi filmski verziji. Tudi baletna glasba ni povsem povzetek filmske glasbene uspešnice Theodorakisa, je njegova avtorska sestavljenka, ki se zaključi tako kot v filmu s plesno verzijo t.im. plesom sirtaki, simpatično izpeljanko iz tradicionalnih grških plesov, ki je obnorela svet. Ples sirtaki je nastal ob neljubi poškodbi glavnega filmskega junaka Anthonyja Quinna, oziroma, tisto kar mu je pač uspelo odplesati ob tej poškodbi, da bi se film lahko zaključil v zadanem terminu.
Predstava baleta Grk Zorba se prične z zborom in uverturo v prijetnem uvodu ter pričakovanju scenskega dogajanja pod taktirko dirigenta Simona Robinsona, ki je vodil Simfonični orkester SNG Maribor, in zbora Opere SNG Maribor po vodstvom zborovodkinje Zsuzse Budavari Novak. Po dvigu velikega zastora se ob osvetlitvi, ki opomni na sončno Grčijo (oblikovalec svetlobe Tomaž Premzl), uzre novo scensko simboliko (scenograf Matic Kašnik) grške sončne pokrajine in ravnega platoja, ki opomni na mejnike morskih pristanišč, tudi na bele zidove, grška prizorišča in umetnine, v ozadju scene pa izpostavljene starogrške skulpture, izkaže pa za odprti prostor razigrani baletni koreografiji Lorca Massina, tudi v odličnosti izvedbe Baletnega ansambla in solistov SNG Maribor (asistentka koreografije Elisa Arnone in baletna mojstra: Alenka Ribič, Anton Bogov), ki ga vodi umetniški direktor in koreograf Edward Clug.
Ob odprtju osvetlenega odra prizorišče zapolni moški del ansambla: Sytze Jan Luske, Tomaž Viktor Abram Golub, Lucio Mautone, Christopher Thompson, Maro Vranaričić, Aleksandar Trenevski, Alexandru Pilca, Mircea Golescu, Elia Davolio, Angelo Menolascina in Vasilij Kuzkin, z mladim Yorgosom na čelu: Matteo Magalotti / v alternaciji: Davide Buffone, Tomaž Viktor Abram Golub/.
Ko se razigrana fantovščina zabava ter veselo poskakuje, saj Yorgos pričakuje svojo izvoljenko Marino, Matteo Magalotti pa se predstavi kot solist visokih skokov in izostrene baletne tehnike. Že ob prvi sceni moškega baletnega ansambla sem bila nekam zbegana, kajti spomini na prvo izvedbo so bili še kar živi, ko je ravno moški ansambel poustvaril takratno folklorno vzdušje tudi energetski naboj moči, ki ga v teh krajih in še posebej tistih pisateljevih dneh ni manjkalo (kot sem tistikrat zapisala o predstavi kritiko za časnik Večer (21.4. 2004): Sirtaki – odrešenik čustvenih spon). Časi se spreminjajo, ko sedanjiku vladajo hitrost ter virtuoznost letečih izvedb in akrobacij, kar navdušuje in osvaja baletni umetniški svet, in se Balet SNG Maribor v tem času že ovenčal z mednarodno reputacijo.
Baletna zgodba Grk Zorba se dogaja v neki vasi na Kreti, kamor prispe Anglež John/ vlogo odpleše Yuya Omaki (alternacija Ionut Dinita), ki ga vaška skupnost kot tujca ne sprejema, le Zorba/ Davide Buffone( Sergiu Moga) ga sprejme odprtih rok, zaljubi pa se v vdovo Marino/ Tijuana Križman Hudernik (Catarina de Meneses, Asami Nakashima), ki je obljubljena Yorgosu, mladeniču iz vasi. V sceni, ki sledi moškem ansamblu se prikaže tudi Marina, ki ni posebno navdušena nad dvorjenjem Yorgosa, ob njegovi daritvi pa končno le potrdi njuno zvezo. Baletna solistka Tijuana Križman Hudernik zapleše mlado žensko, zadržano vdovo, ki očitno ve kaj jo čaka v novi zakonski zvezi, mogoče jo tudi zato privlači John, tujec lepega in nenasilnega vedenja. Nato sledi prvo srečanje Marine in Johna, ko kar vzletijo Amorjeve puščice, Grk Zorba pa prosi Johna, da se ne spusti v zvezo z Grkinjo, ki je že obljubljena sovaščanu.
Baletni solist Yuya Omaki v vlogi Johna se predstavi kot vzhičen ljubimec, ki tudi brez kril leti po zraku, tako kot vseskozi navdušuje v svojih lebdečih variacijah, ko mu tudi nič manj vzhičeno sledi Tijuana Kižman Hudernik v svojem plesnem zanosu in izvrstnosti baletne izvedbe v vlogi Marine.
V tej sceni zapleše tudi ženski ansambel, Marinine mlade sovaščanke: Branka Popovici, Evgenija Koškina, Monja Obrul, Tea Bajc, Mina Radaković, Beatrice Bartolomei, Nuša Urnaut, Ema Perić, Mirjana Šrot, Metka Masten, Olesja Hartmann Marin, Hristina Stojčeva, Ines Uroševič, Satomi Netsu, Lana Druškovič, Adriana Cioata, Mihaela Matis, Klavdija Stanišić in Cleopatra Purice; in je ženski plesni zbor lahkotno oblikovan v stilnih linijah poudarjene baletne estetike, z določenimi karakternimi oblikami n.pr. v plesu rok. Tako kot mladostno plešejo, tudi vihrajo njihovi lahkotni oranžni kostumi, za razliko od kostuma terakota barve, ki ga nosi vdova Marina.
Moški del ansambla je odet v belo-črno klasiko moških srajc in hlač, ki spominjajo na sodobnejše folklorne oblike mladih vaščanov, metem ko je John oblečen v poletno turistično belino, Grk Zorba pa nosi belo srajco, črtaste moške hlače z obvezno ruto okoli vratu, glavo pa pokriva zaščitna kapa. Kostumografija Lea Kulaša ostaja v okvirih prve izvedbe, tako kot tudi koreografija ženskega ansambla. Baletni solist Davide Buffone se je sila dobro izkazal v vlogi karizmatičnega Zorbe, ko simpatično oblikuje prepoznavno življenjsko držo mož, kot njihov plesni stil sončne grške pokrajine.
Grk Zorba se Johnu predstavi kot svojeglavi Krečan srednjih let, in mu odkriva svojo življenjsko filozofijo, ki sloni na užitkih v vsakem danem trenutku. Je uživač, ki se znajde med turškimi plesalkami: Branka Popovici, Monja Obrul, Tea Bajc, Mina Radaković, Beatrice Bartolomei, Nuša Urnaut, Mirjana Šrot, in veselo zabava ob Madame Hortense/ Marina Krasnova, (Evgenija Koškina, Branka Popovici), starejši baletni umetnici in ljubici.
Baletna solistka Marina Krasnova je v tej vlogi zaplesala ter navdušila tudi v prvi mariborski izvedbi, ko živo in prepričljivo oblikuje svojo vlogo krhke tujke, ki živi zato, da daje in sprejema ljubezen v svoji navidezni ženski nemoči, tudi ves čas idealizira sanjsko fikcijo preteklih dni, v kostumski opravi pa kar opomni na slikovite ženske motive slikarskega mojstra Toulouse Lautreca. V prvi izvedbi baleta so poleg Krasnove zaplesali in blesteli še nepozabni baletni solisti, tudi junaki velikih baletnih vlog: Sergiu Mogu/ Grk Zorba; Anton Bogov/John, Edward Clug/ Yorgos , Alenka Ribič/ Marina, kot tudi operna solistka Dada Kladenik v pevskem solu, ki obogati glasbeno-plesno sceno.
V drugem dejanju Baleta Grk Zorba se zgodi zlovešča vaška drama, ko vaščani po starodavnih običajih žensko, ki prelomi svojo obljubo, ali je nezvesta svojemu možu kamenjajo do smrti. In so vaščani v tem dejanju do smrti kamenjali tudi vdovo Marino, kar se menda dogaja še dan danes, in ne le v Grčiji; ko sicer manj drastično odseva tudi novih dni v odnosih do priseljencev, še posebej do beguncev. V izvedbi celotnega baletnega ansambla se dramatični čin izpoje v vrtincu krožnic, ki se vijejo ter zgoščajo okoli nesrečnice, dokler ta ne obleži na tleh. Ni je mogel rešiti niti njen John, ki bi skoraj še sam bil deležen enake usode, če ne bi Zorba še pravočasno prišel in ga rešil. V tem dejanju se zavrti tudi navidezna poroka Madame Hortensia z Zorbo, ki v beli obleki ter pajčolanu neskončnih trakov odigra svojo poroko, vendar od silne žalosti, ker ji Zorba ni izpolnil te njene velike želje, tudi umre. V trenutku umirajoče tujke priletijo kot vešče ženske pokrite s črnimi pajčolani ter odnašajo uporabne stvari; je le kratek plesni izhod, ki oživi spomin na izvrstni filmski kader o ljudskih običajih ter neljubih dejanjih ob umirajočem.
Ob nesrečnem zaključku ljubezenske zgodbe Johna in žalosti Zorbe, ki ni izpolnil želje Madame Hortense, se prijatelja zazrete usodi v oči, in zaplešeta odrešilni sirtaki, in se plesu pridružijo še vaščani. To ni bil le en zaključek predstave v plesu sirataki, ampak se v silovitem navdušenju gledalcev, ki so se vzdignili s svojih sedišč tudi burno ploskali ter vzklikali, zvrstilo se je kar sedem ponovitev te zaključne baletne scene. Zdi se, kot ni glasno navdušenje avditorija dalo nastopajočim neverjetno energijo, saj so s polnim žarom plesali in plesali vse dokler se ni zastor spustil; vse skupaj pa bilo tudi enkratno doživetje. Tisti ki si predstave baleta Grk Zorba niso mogli tokrat ogledati, bo predstava gostovala 27.6. na Ljubljana Festivalu v ljubljanskih Križankah, tudi 12. 7. v portoroškem Avditoriju, in se septembra 20. in 21. že vrača na domači oder.
Balet Grk Zorba koreografa Lorca Massina predstavlja vešči preplet dinamičnih plesnih kompozicij, krožnih ter polkrožnih oblik v smislu kola, ki se čutno zlivajo z glasbo ter napevi, vse dokler se plesi dokončno ne zlijejo v kultni sirtaki. Lorca Massine se s skladateljem Theodorakisom srečal že prej, tesneje pa sodeloval ob ustvarjanju koreografije Grk Zorba, rojen je bil v New Yorku, in je sin slavnega baletnika ter koreografa Leonida Massina. Pri osemnajstih je postal član baletne skupine Maurica Bejarta, kasneje pa se je v New Yorku pridružil ansamblu Georga Balanchina. Vodil je tudi rimsko Opero, leta 91. pa ustanovil lastno skupino Ballet Theatre de l˙Est in postal vodja Varšavskega narodnega baleta. V svoji bogati koreografski karieri je ustvaril preko petdeset baletnih koreografij, ki so jih izvajali v najuglednejših svetovnih opernih in baletnih hišah.
Glasbeniku Mikisu Theodorakisu (1925-2021) se je obetala uspešna kariera simfoničnega skladatelja, ko se je v 60-tih nenadoma odločil in zapustil Pariz ter odšel v Grčijo, v domovino svojih prednikov, in je od tistega časa naprej v svoje kompozicije vpletal ljudski melos te dežele, zavoljo njegove raznolike ustvarjalne pestrosti, ko je poleg pesmi pisal komorno, baletno in operno glasbo, zato ga imajo za glasbenega kozmopolita. Slaven je postal s skladanjem filmske glasbe, še posebej z glasbo za film Grk Zorba; ob njegovem obsežnem filmskem opusu se zasledi tudi glasba, ki jo je napisal za legendarni jugoslovanski film Sutjeska (1973). Poleg glasbene slave je v svojem burnem življenju je bil neutrudni borec za svobodo ter varstvo človekovih pravic, zato je leta 2000 postal eden izmed kandidatov za Nobelovo nagrado za mir.