Daniel Petković

Ples me zanima z vseh zornih kotov. Fascinira me, kako vpliva na ljudi.

Bi se na začetku intervjuja lahko našim bralkam in bralcem predstavil v nekaj stavkih. Kot plesalec in kot oseba. Kdo si, Daniel Petković?
Sem 24-letni plesalec sodobnega plesa, performer, igralec, moderator. Živim v Ljubljani na Starem trgu z Urbanom, ki je moj sopotnik že štiri leta, spremljajo naju tudi podganji samec Max Alojzij Ferdinand - Lojze, mačja lepotica Mica-Cica-Cuška, grška želva Želva. Imamo najboljše sosede in življenje tu je lepo, samo še kakšna dodatna sobica nam manjka. Sicer pa imam stalno bivališče še vedno v Tržiču, kjer sem živel 18 let. Sem družinski, družaben človek, rak po horoskopu, ki mu krog najbližjih ogromno pomeni. Rad imam ljudi, vedno se trudim biti prijazen, med neznanci sem ponavadi malce zadržan, ko pa se enkrat sprostim in jih spoznam, ni več poti nazaj. Rad berem, poslušam glasbo, pogledam kakšen film ali serijo in obožujem živali in rastline. Rad posedam po atriju z živalmi, ki jih imam, zalivam svoja zelišča, gledam ptiče in si včasih zaželim, da bi imel še eno vrano.
... (foto: Nada Žgank)
... (foto: Nada Žgank)

Mogoče se bo zdelo nenavadno, da te sprašujem o začetkih, saj si še zelo mlad in perspektiven, a kljub temu nam zaupaj, kako je ples vstopil v tvoje življenje, kdo te je navdušil zanj?
Plesni talent sem podedoval po mami. Skupaj s teto in sosedami so formirale skupino, plesale so …, mislim, da jazz. Eden mojih prvih spominov je, ko sem jih gledal plesati na območni reviji s točko Black cats. Naslov pove dovolj in mislim, da je že od takrat nekaj mačjega plesa ostalo tudi v meni.
... Rock n roll začetki ...
... Rock n roll začetki ...

Povej nam, katere plesne šole si obiskoval, katere plesne delavnice in s katerimi pedagogi si pridobil največ znanja?
V obdobju rokenrola sem bil v dveh plesnih šolah, v Plesnem mestu in pozneje v PK Briljantina, ko sem to zvrst opustil, se nisem več vpisoval. Delavnic in učiteljev je bilo veliko, in zagotovo sem od vsake vaje mnogo pridobil, tudi od desetih let rokenrola, od dramskih krožkov na osnovni šoli, šolske impro lige in klasične šole solo petja. Sicer pa sem zelo hvaležen za znanje, ki sem ga dobil kot dijak umetniške gimnazije za sodobni ples na Srednji vzgojiteljski šoli in gimnaziji Ljubljana (SVŠGL). Po zaključeni gimnaziji in premoru sem začel obiskovati delavnice performansa na festivalu Mesto žensk, kjer sem veliko odnesel od mednarodnega kolektiva La Pocha Nostra z mehičanom Gullermom Gomez-Peña na čelu. Na festivalu so bili dvakrat in obakrat sem bil tam, tudi delavnica burleske z Ursulo Martinez je bila super, pa razične delavnice na Fronti. Zadnje leto sem obiskoval tudi Praktikum na SVŠGL-ju, kjer je skozi šolsko leto učilo veliko dobrih  plesalcev/koreografov iz Slovenije in tujine (Kejžar, Tomášik, Vohar, Osojnik, Ferlin, Cacialano …), program je podoben akademiji. Sicer sem se pa ogromno naučil skozi procese v gledaliških in plesnih projektih, v katerih sem sodeloval, za znanje sem hvaležen tudi Matjažu Fariču, Ivani Djilas in ekipi Slovenskega mladinskega gledališča.
...
...

Bi lahko poimenoval stil, s katerim se ukvarjaš? Bi bilo preveč široko, če napišem, da gre za sodobni ples?
Od umetniških stilov so mi blizu sodobni ples, nekatere oblike performansa, drama, poezija, petje. Mogoče me pa kdaj zanese v body art, cirkus ali pa borilne veščine. Pri svojih letih sem še dovzeten za vse, še raziskujem, nisem se še dokončno opredelil. Radoveden um raste in se razvija skozi celo življenje.
...
...

Je bilo vznemirljivo zamenjati Gorenjsko za Ljubljano? Je bila to tvoja želja?
Že od 10. ali 11. leta sem treniral večinoma v Ljubljani, v srednji šoli sem bil v dijaškem domu, zato mi je bila Ljubljana vedno znana. Selitev je bila logičen naslednji korak v mojem življenju.
... (foto: Nada Žgank)
... (foto: Nada Žgank)

Skreiral si avtorski prvenec, ki si ga poimenoval Terra umbilicus, in dodal, da gre za avdiovizualni prvenec. Kaj si mislil s tem?
Že v sami zasnovi projekta sem se odločil za daljši produkcijski format, želel sem namreč vključiti tudi digitalna generativna video okolja, mapiranje videa in poudarjeno uporabo atmosferske glasbe, to nekako najbolje opredeli uporabljeni izraz. Terra umbilicus ali popek sveta je izraz, ki so ga v starih kulturah uporabljali za kraj, kjer naj bi bil za njih center sveta. V sodobnem svetu si tega koncepta pravzaprav sploh ne moremo več dobro predstavljati, zato ljudje danes postavljajo središče vase, sicer tega nisem zožil na dojemanje človeka kot svetišča, zato sem k srži pomena te besedne zveze pristopil z osebne perspektive in v proces vključil iskanje lastnega središča, saj veš, takrat imaš tisti občutek, da zmoreš vse in da ti ni treba z nikomer tekmovati, to je jedro, to je pristen življenjski duh. Temo sem delno obdelal tudi s prebiranjem raznovrstne strokovne literature s področja psihologije, sociologije, antropologije, pa tudi nekaj teorije sodobnega plesa sem predelal, sledilo je daljše obdobje rednih treningov z improvizacijami. Šele po nekaj mesecih se je začela izoblikovati dejanska podoba, dejansko niti zdaj ne bi rad zaključil raziskovanja, saj se mi je odprlo toliko zanimivih vpogledov, veliko materiala še imam, ki ga nismo uporabili, bo očitno kmalu treba pripraviti še kak nov projekt …
... (foto: Nada Žgank)
... (foto: Nada Žgank)

Sprevračal boš norme, raziskoval spremenjena stanja zavesti in deviantne oblike obstoja. Nam lahko malo bolj laično razložiš te ideje predstave?
Predstava govori o iskanju lastnega središča, v njej z besedo, gibom, vizualno in zvočno podobo gradim utelešenja robnih stanj. Kaj se, na primer, zgodi s človekom, ki izkusi kolaps, ki gre čez mejo, ki prekrši neko družbeno zapoved? Kaj se zgodi s človekom, ki se odreče svoji identiteti? Zdi se mi, da bi se ljudje morali počutiti predvsem kot Zemljani. Že pri starih Grkih so bili Delfi, njihov popek sveta, prostor spraševanja. Ljudje so tja prihajali iskat odgovore. Kot performer pristopam predvsem skozi različna stanja, gre za stanja, ki niso vsakdanja, ki jih pogosto zadušiš, jih poskusiš izriniti iz zavesti. Človek težko najde središče, tako da se pri vsakem predanem procesu vzpostavljajo kompleksna stanja, ki so del življenja. Zanimivo je, kako lahko položaj telesa zbudi neko spremembo razpoloženja in kako hkrati psihično in mentalno stanje vpliva na držo, kakovost gibanja, ljudje smo tokokrog, celota. Kot pripadnik marginalizirane družbene skupine sem nedvomno devianten z vsakim dihom. Moje razmišljanje in izkušnje niso heteronormativne, a ne raziskujem zgolj radikalnih stanj, večjo težo ima beseda spremenjena, ne zanima me nasilna provokacija za vsako ceno.
... (foto: Nada Žgank)
... (foto: Nada Žgank)

Napisal si, da je Terra umbilicus prostor radikalne svobode in drznosti, je točka kolapsa, je prodor. Torej lahko pričakujemo res nekaj prodornega, posebnega na naši plesni sceni?
Tega ne gre jemati tako dobesedno, osrednje izhodišče mojega projekta je, da se ukvarjam z vprašanji iskanja identitete. Človek, ki izgubi identiteto, doživi kolaps, ko pa se znova "sestavi", sledi prodor v novo življenjsko obdobje. Ne zanima me tekmovalna nastrojenost, ne želim izstopati za vsako ceno, precej več razmišljam o sodelovanju, vsem priporočam, da preberejo knjigo Alfija Kohna z naslovom No Contest: The Case Against Competition. Tekmovalnost sodi v drug svet, ustvarjalnost in sodelovanje sta najboljša prijatelja.
Kaj nam želiš sporočiti s predstavo?
Da ima vsak človek svoj svet, da se vsi izgubljamo in iščemo, da nikoli zares ne prispemo na cilj, predvsem pa, da je način, s katerim lahko človek pride do svojega bistva, do srži, lahko zelo različen za vsakega posameznika. Ne želim podajati odgovorov, to ni naloga umetnosti, ker se še iščem, sem črpal iz lastne izkušnje. Življenje je širno, če najdeš pogum, notranjo moč, se lahko zgodi marsikaj nepričakovanega. Tu ni prostora za nihilizem in svetobolje, čeprav nas lahko hitro povlečeta k sebi, še posebno mlade, nujno ju je treba preseči.
... (foto: Nada Žgank)
... (foto: Nada Žgank)

Pri predstavi sodeluješ s svojim življenjskim sopotnikom Urbanom Belino, ki je prispeval scenarij, vizualno podobo ... Kako je bilo sodelovati z nekom, ki ni samo soustvarjalec predstave? Kje sta začrtala mejo profesionalnega in zasebnega? 
Urban je entuziast in res sem mu hvaležen za vso podporo. Dejansko sem skozi proces spoznal še eno plat njegove osebnosti, ki jo občudujem. Ima jekleno voljo in vedno je poln zanimivih idej. Proces je dejansko pogoltnil najino zasebno življenje, na neodvisni sceni morajo člani male ekipe sami poskrbeti za vse, vračala sva se utrujena, in energije je bilo samo še za spanje. Mislim, da je soustvarjanje z njim najino zvezo samo poglobilo. Mislim, da sem zrasel tudi v njegovih očeh. Ni bilo vedno lahko, ampak nič na tem svetu ni lahkega.
Premiera se je zgodila prav na tvoj rojstni dan, 8. julija, na svoj štiriindvajseti rojstni dan. Gre za naključje ali je bila to tvoja želja?
Ne gre ravno za stvar naključja. Premiero in ponovitvi bi tako ali tako izvedli v tem tednu, nekako sem vseeno predlagal osmi julij in si tako podaril lepo darilo, za katerega sem skupaj s čudovito ekipo delal kar nekaj časa. Vsi so se strinjali, sicer bolj iz organizacijskih razlogov kot pa zaradi umetnikove kaprice.
...
...

Če se prav spomnim najinega intervjuja za oddajo Parada plesa, si si želel priti na igralsko akademijo, a ti nekako ni uspelo. Zakaj želja po igri in zakaj ne samo ples?
Želja po igri je fantomsko sledila želji po plesu. Želja po petju je sledila želji po igri. In vse so se vrtele ena okoli druge, kot se Luna vrti okoli Zemlje in se Zemlja vrti okoli Sonca. 
... (foto: Nada Žgank)
... (foto: Nada Žgank)

Boš še poskušal ali si zadovoljen s študijem na filozofski fakulteti?
Nisem več študent. Od avgusta bom plesalec, ministrstvo mi je pravkar odobrilo status samozaposlenega v kulturi.
Po moje si tudi nekakšen zaščitni znak festivala Front@ pa tekmovanja Opus in festivala Živa. Kaj ti dajejo ti mladi plesalci s svojimi energijami?
Po končani srednji šoli sem začel z moderiranjem prireditev. Državno in mednarodno tekmovanje Opus 1 in festival Živa vodim že kar nekaj let. Na Fronti pa sem eno leto nastopal v Dornerjevem projektu, drugo leto pa sem bil prostovoljec, ki je včasih prijel tudi za mikrofon. Zaščitni znak Fronte sicer še nisem, je pa to res dober plesni festival v lepem Prekmurju, kamor nas nekatere iz drugod premalokrat zanese.
... (foto: Peter Uhan)
... (foto: Peter Uhan)

Zdi se mi, da si zelo radoveden ustvarjalec. Imam prav? Kaj vse te fascinira pri plesu? K čemu stremiš?
Ustvarjalec je sam po sebi radoveden. To mu mora biti lastno. Ples me zanima z vseh zornih kotov, rad ga gledam, tudi če gre za živalski ples, in rad o njem berem. Fascinira me, kako vpliva na splošno stanje ljudi, kako nas razbremeni, kaj naredi telesu, kaj vse nam lahko sporoča, kako vpliva na dojemanje, kako nas zbližuje, kako nas osredini v zdajšnjosti. Rad gledam intervjuje ostarelih plesalcev in poslušam njihove zgodbe. Rad jih vidim plesati ..., toliko let in takšna energija. Poglejte si kratek filmček na spletu: Deborah Hay, not as Deborah Hay. Upam, da bom tudi sam tak čez štirideset ali petdeset let.
...
...

Kakšen je tvoj pogled na slovensko in mednarodno plesno sceno v plesnem ter koreografskem smislu? Kje smo mi v primerjavi s svetom?
Mislim, da sem še premlad, da bi lahko objektivno sodil. Pri nas imamo veliko zelo dobrih plesalcev in koreografov, nekateri od njih se v veliki meri zgledujejo po svetovnih trendih, drugi pa iščejo nek svoj svet, avtentičnost. Produkcije pri nas je veliko in je nemogoče imeti pregled nad vsem.
Kaj te pri plesu najbolj osrečuje in kaj najbolj žalosti?
Ples mi sam po sebi sproža občutke, večinoma pozitivne, včasih tudi negativne, nikoli pa ne moreš biti otopel. Ples lahko zdravi (v širšem smislu) in to me osrečuje, mogoče se kdaj preizkusim v gibalno-plesni terapiji. Žalosti me pa takrat, ko potrtost ali tesnoba premagata željo po plesu, to sem že izkusil in nočem nikoli več.
Kaj bi Daniel najraje počel v življenju?
To, kar počnem že zdaj. Predvsem ustvarjal in ljubil vso stvarstvo.
Ime*
Vaš komentar*:
Prepišite kodo:
captcha
Komentarji
Preberi članek
Preberi članek
Miloš Isailović. Na oder Cankarjevega doma prihajam miren in spokojen
Pogovor s plesalcem naslovne vloge v baletu Edwarda Cluga Peer Gynt
Katja Dance Company. Najdražji plesni čeveljci za Martino Smodiš!
V izredno čast nam je, da smo se ustvarjalci in plesalci, zbrani pod okriljem Katja Dance ...
Preberi članek
Preberi članek
Ujemi korak
Preberi članek
Januar 2019
1
2
3
4
5
6
7
8
9
10
11
12
13
14
15
16
17
18
19
20
21
22
23
24
25
26
27
28
29
30
31
Preberi članek
Preberi članek
Preberi članek
Preberi članek
Feet Up. Lahkih nog naokrog tudi pozimi
Z Oriflamovimi izdelki bodo vaše noge lahkotnejše in privlačnejše
Vroča veganska čokolada
Enostavna vroča pijača brez sladkorja za mrzle dni
Preberi članek
Preberi članek