Teja Žižmond je slovenska plesalka orientalskega plesa, ki živi in pretežno dela v Italiji. Je dolgoletna plesalka skupine Bellysimo Oriental Dance Company, ki ga že vrsto let uspešno vodi Italijanka Simona Minisini. Je tudi večkratna slovenska in italijanska prvakinja.
Teja, lep pozdrav na Paradinem portalu. Za uvod nam pa nam napiši kdaj si začela plesat in kako si spoznala orientalski ples?
Prvič se začela plesati prav z orientalskim plesom, ko sem imela 13 let. V
orientalski ples sem se zaljubila preko posnetkov na Youtube, zelo všeč mi je bila
predvsem glasba. Takrat je blizu mene v Šempetru pri Novi Gorici učila Simona
Minisini in začela sem obiskovati njen tečaj. Ko je kasneje nehala učiti v Sloveniji sem ji sledila v Italijo in od takrat naprej še vedno plešem pri njej. Skupaj z mano so v Italijjo nato hodile tudi dvojčici Aneja in Nastja Črnigoj in Neža Vodopivec.
Poleg učenja pri Simoni pa vsa ta leta obiskujem tudi številne delavnice drugih
učiteljev doma in v tujini. Sem mnenja, da te vsak učitelj lahko nekaj novega nauči,
naj si bo v tehničnem ali kulturnem smislu.Sem pa pri petnajstih letih začela plesati tudi karibske plese – salsa, afro-kubano, rumbo itd, ki me zanimajo tudi še danes. Plesala sem bolj za hobi in ne za tekmovanje, saj ples, ki ga treniraš za te kmovanje zahteva celega človeka. Karibski plesi so me zanimali ker imajo bogato kulturo, folkloro, zgodovino, tako kot egipčanski ples.
Kateri so bili poleg Simone tvoji najljubši učitelji, kje si se še učila?
Večinoma smo hodile na festivale po Italiji, pa tudi na slovenski Nawar festival smo
večkrat šle. Na festivalih smo spoznavale različne zvrsti orientalskega plesa in folklor
in mene je od vseh najbolj navdušil shaabi, še danes me navdušuje, zelo pa mi je
všeč tudi libanonski plesni stil. Od vseh učiteljev so me najbolj prevzeli Egipčani, recimo Randa Kamel in Tito s svojo karizmo. Prav egipčanski učitelji so mi z svojim drugačnim načinom poučevanja, kot smo ga vajeni na zahodu, dali drugačen pogled na ples. Z njimi sem se namesto na štetja korakov bolj osredotočila na melodijo, na
besedilo, na čustva. Sem mnenja, da je potrebno poznati oboje, imeti tehnično znanje in poznati kulturno ozadje.
Si tudi stalna članica skupine Bellysimo. Kdo vse je v skupini in kako je
ta skupina nastala, kakšna je vaša zgodba?
Moja učiteljica Simona je ustanovila svojo blagovno znamko – ki se imenuje
Bellysimo. Poigrala se je z italijansko besedo ‘bellissimo’ in angleško besedo ‘belly
dance‘, Simo pa je okrajšava za ‘Simona’. Pod blagovno znamko Bellysimo je več stvari, tudi poseben sistem izobraževanja za učiteljice, vsakoletni plesni festival Bellysimo Oscars ki se odvija v Palmanovi in tudi naša plesna skupina. V tej plesni skupino Bellysimo Company smo trenutno jaz, Aneja in Nastja Črnigoj ter naša kolegica iz Italije Alessandra Crasnich. Ta skupina sicer obstaja že več kot deset let in se je spreminjala, punce so prihajale in odhajale, ampak trenutno smo v skupini samo me štiri.
Ali v Bellysimo Company plešete izključno Simonine koreografije ali tudi
koreografije drugih učiteljev, oz. vaše lastne?
Simona je zelo odprta in vedno nas spodbuja, da se izobražujemo drugod in tudi, da
same ustvarjamo koreografije v kolikor to želimo. Simono cenimo in spoštujemo in tudi ona spoštuje nas. To se mi zdi zelo pomembno. Če bi mi želele plesati koreografijo kakšne druge učiteljice, sem prepričana, da bi nas podprla. Njej je pomembno, da tudi mi rastemo in tako lahko rastemo skupaj. Simona se konstantno izobražuje in raste, zato tudi toliko let (19 let op.p.) vztrajam pri njej. Tudi jaz učim svoje skupine že vrsto let in se izobražujem naprej, rastem, da lahko svojim skupinam dam vedno nekaj novega.
Ti si tudi veliko tekmovala. Kako razmišljaš o plesnih tekmah?
Z orientalskim plesom sem začela kot s športnim plesom, torej kot tekmovalno
disciplino. Takoj na začetku mi je bilo razloženo in pokazano, da brez vložka in brez truda ni rezultata in to predajam naprej mojim učenkam. Tekmovala sem tako v skupini, v duetu, kot tudi solo in to še vedno počnemo. Tekme so mi pomenile rast in razvoj, napredovanje v plesu. Vsaka tekma na moji plesni poti je bila kot postaja, do katere sem morala napredovati, se izboljšati. To mi je pomagalo tako pri osebnem, kot pri plesnem razvoju. Ples je res ena taka čudovita stvar kjer se srečajo šport, umetnost in kultura. Zelo zanimiva stvar na tekmovanjih, drzavnih, mednarodnih in svetovnih prvenstvih v Rusiji in v Atenah je ta, da moramo tekmovalke v solo orient kategoriji, preden lahko odplešemo svoj solo, najprej odplesat improvizacijo na podlagi katere potem pridemo v naslednji korg, naj si bo polfinale, finale ali četrtfinale. Ta improvizacija je lahko na posneto glasbo ali pa na glasbo z bobnarjem – tablo v živo. To je bilo zame prvič, ko sem se srečala s tem, kar precej šokantno. Ko sem bila prvič v Rusiji, na tekmi za svoj klasični solo, sem tako, še preden sem sploh prišla do tega, da bi lahko svojo solo odplesala, po petnajstih
sekundah te obvezne improvizacije izpadla in sem lahko šla domov. Pozneje, ko je šel ta prvi šok mimo in sem začela v improvizacijah uživati, sem pa lahko šla lahko
naprej in dejansko tekmovala s koreografijo. Najhujši del tekmovanj je to, da si ves dan v dvorani in, da moraš plesati ogromno različnih stilov večkrat v dnevu. Ves čas si na nogah in veliko čakaš. V Rusiji in sploh na vseh tekmah IDO (International Dance Organization) večinoma to zgleda tako, da je v dvorani dvesto tekmovalk in čakaš, da se vse zvrstijo – improvizacija se izvede po skupinah, saj ni časa da
bi vsaka plesala sama improvizacijo. In to zgleda tako, da se skupaj gnetemo na
plesišču, komaj plešemo, se zaletavamo med sabo. Potem vmes, ko čakaš, da boš na
vrsti, si najprej ogret, potem se splet ohladiš, pa zopet ogreješ in tako dalje. Bi rekla, da je to najbolj naporen del.
Si tekmovala solo ali skupinsko in kakšni pa so bili tvoji uspehi na
tekmovanjih?
Vedno sem uživala v tem. Sicer pa jaz rada plešem in tekmujem tako skupinsko, kot duo in solo. Kar mi je najbolj ostalo v spominu je bilo četrto mesto v kategoriji Oriental Folk solo na svetovnem prvenstvu v Rusiji in dvakratni naslov svetovnih prvakinj v kategoriji show oriental dance v Rusiji in v Atenah. Prav tako so tu vsi nazivi državne prvakinje v različnih kategorijah tako solo kot skupinsko.
Seveda tudi poučuješ. Kdaj si začela, kje učiš?
Naredila sem certifikat za učiteljico orientalskega plesa pri Simoni Minisini. Zavedam se, da samo to ni dovolj, zato se vedno izobražujem in nadgrajujem svoje znanje, da lahko tudi svojim učenkam dam vedno kaj novega, da ohranjam njihovo in mojo strast do plesa. Prvič začela učiti pred približno osmimi leti in sicer skupino Nefes, tukaj v Novi Gorici. Zdaj pa učim tudi v Italiji, v mestu Farra d’ Isonzo v plesni šoli Ads Just Dance & Fit, kjer imam začetno in nadaljevalno skupino. Imam mešane skupine od najstnic do šestdesetletnic. Vse skupaj druži ljubezen do plesa in do nastopanja.
Še vedno treniraš redno vsak teden tudi sama?
Dvakrat tedensko imam treninge v Palmanovi pri Simoni, zase pa si vzamem
minimalno enkrat na teden dve uri. Če pa se obeta kakšna tekma pa vadim vsak dan
ali pa vsaj vsak drugi dan. To vzame kar nekaj časa in popoldnevi se hitro zapolnijo, ker tudi poučujem.
Kje naročaš kostume zase in kje za svoje plesalke?
Mojo šivilijo Lorello imam v Trstu in je ne bi zamenjala za nič na svetu. Ponavadi
sama narišem kostum, kupim blago, čipke, kristale in potem nesem Lorelli. Ona pozna moje telo, ve, kaj mi paše in res naredi kostume, ki so mi pisani na kožo. Za moje plesalke pa je drugače. Za te kostume moramo gledati na ceno. Včasih naročimo kaj preko spleta, včasih nam kaj zašijeta kolegici Aneja in Nastja Černigoj.
Si si kdaj želela plesat v Egiptu?
Seveda od nekdaj, ampak v tem trenutku se mi zdi da sem ta trenutek zamudila. To
se mi zdi da je možno ko imaš dvajset let, ko nimaš toliko obveznosti, zdaj pa ne več. Tega torej nisem doživela, sem pa doživela druge stvari tukaj, ki jih verjetno ne bi če bi šla v Egipt. Če bi še odločila in šla tja bi verjetno dobila druge izkušnje in drugačen pogled na ples in življenje kot ga imam danes.
V plesu si se veliko izobraževala. Kaj pa formalno izobraževanje, kaj si študirala?
Sem diplomirana dizajnerka, študirala sem vizualne komunikacije. Grafično oblikovanje, za lažje razumevanje. Na splošno lahko rečem, da se v mojem življenju prepleta umetnost na različnih področjih.
Ples je še vedno tvoj hobi, čez teden pa hodiš tudi v službo. Kakšen poklic opravljaš?
Delam v podjetju Evitas (trgovina za malčke in mamice) in sicer v marketingu in vsebinah za italijanski trg. Imam zelo kreativno delo, kar mi zelo ustreza.
Kaj počneš kadar ne plešeš. Kaj imaš rada, s čim se še ukvarjaš?
Lahko rečem, da ko ne plešem prav tako plešem, ker ko ne učim in ne treniram se zelo rada udeležim kakšnega izobraževanja ali plesnega večera v karibskih plesih. Zelo me navdušuje potovati, drugače pa je moj prosti čas velikokrat namenjen tudi počitku.
Tvoje želje za prihodnost pa so?
Moja velika želja je, da bi šla v kratkem v katero izmed arabskih držav, ampak mi to še ni uspelo zaradi drugih obveznosti. Sicer pa si želim, da bom lahko še naprej plesala, da bom lahko plesala vse življenje. Ples me je zgradil in spremljal od najstniških let naprej in želim, da ostane še naprej.