Intervju s koreografinjo, plesalko, mentorico in šefico Plesnega kluba Remix s Ptuja, Rebeko Ostroško.
Draga Rebeka, lep poletni pozdrav. Sem te ujela na kakšnem ležalniku z mislimi na nič ali ravno obratno?
Pozdravljena, Barbara! Redko me boste ujeli na kakšnem ležalniku z mislimi na off, saj sem oseba, ki preveč rada dela, haha. Ujeli ste me v največji gneči sezone. Naš klub je namreč s 1. julijem že začel novo plesno sezono 2025/2026 — izvajamo poletne treninge in druge aktivnosti, da ostanejo naši plesalci v gibanju tudi v tem času. Ker pa imam sedaj manj rednih treningov kot čez leto, sedaj načrtujem celotno sezono. Prav te dni oblikujem obe predstavi za starše za prihodnjo sezono. Temi in rdečo nit obeh predstav že imam izbrane, trenutno sem v ustvarjanju besedila, mixov in novih koreografij, hkrati pa še skrbim za vso administracijo in organizacijo.
Torej v teh dneh gledaš nazaj na minulo sezono in črtaš smernice nove. Kakšna je bila sezona in kaj bo fokus nove?
Sezona 2024/25 je bila na kratko povedano res čudovita. Bila je lepa, pestra, naporna, a polna lepih spominov, dogodivščin in izletov. Najbolj sem ponosna na vse projekte, tako tiste stare kot nove, ki so v tem letu še bolj zaživeli in dobili svojo pravo energijo. Veseli me tudi, da smo dosegli odlične rezultate na različnih festivalih in tekmovanjih, kar je za naš klub, ki deluje šele dve leti in pol, še toliko večji dosežek. Fokus nove sezone je, da ta ritem ohranim, ga nadgradim in se še bolj razvijam kot koreografinja, plesalka in mentorica. Želim si, da pridobimo še več plesalcev, obenem pa ohranjamo pristno in srčno energijo, s katero v naši dvorani in na plesnih odrih širimo ljubezen do plesa. Veselim se vsega, kar prihaja.
Na kaj pa si najbolj ponosna, da si realizirala in kaj je mogoče manjkalo v mozaiku uspešnosti?
Najbolj sem ponosna na to, da nam je v tej sezoni uspelo izpeljati dve čudoviti dobrodelni akciji: eno za živali, s podporo Društvu proti mučenju živali Ptuj, in drugo za gospoda, ki je bil udeležen v prometni nesreči in v tej žal igubil obe nogi. Vsi člani Remix družine so pri tem pokazali izjemno srčnost, povezanost in dobrodelnost, kar zame predstavlja največji uspeh in dokaz, da ljubezen in pozitivno energijo širimo tudi izven plesnega odra. Seveda sem neizmerno ponosna tudi na to, da smo imeli priložnost nastopiti na velikih odrih, kot sta Tabor Maribor v silvestrski oddaji in Stožice na Aktualovem rojstnem dnevu skupaj s Firbci. Ob tem pa ne smem pozabiti še na naš čudovit nastop na veselici skupaj z ansamblom Stil, kjer smo s plesom dodatno popestrile prijeten večer. Zelo sem hvaležna tudi za vsa sodelovanja v glasbenih videospotih in za odlične rezultate, ki smo jih dosegli na domačih in mednarodnih festivalih ter tekmovanjih. Vse to so trenutki, ki jih bom za vedno nosila v srcu, in ki me motivirajo, da s svojo ekipo Remix še naprej ustvarjam, rastem in širim plesno energijo.
Začeli sva kar zdaj, zato predlagam, da pogledava vseeno malo nazaj, da bralci spoznajo Rebeko in njen plesni klub Remix. Se spomniš svojega prvega plesnega dneva? Kako je ples prišel v tvoje življenje, je bil usoden kakšen dogodek?
Moja plesna pot se je začela že v otroških letih, ko sem komaj znala hoditi. Moja mami vedno reče, da sem prej začela plesati kot hoditi. V tistem času je bila na vrhuncu priljubljenosti oddaj Popstars, ki je v mojem otroštvu pustila velik pečat. Prav oni so ‘krivi’, da sem stala pred televizijo, prepevala ob njihovih CD-jih, plesala in si predstavljala, da bom nekoč slavna, haha. Od takrat dalje si življenja brez plesa res ne znam predstavljati. Ples me je oblikoval, mi dal samozavest, prave ljudi ob sebi in nešteto lepih izkušenj, ki jih še danes nosim s sebo.
Nam zaupaš nekaj tvojih začetkov in plesno šolanje?
Pri treh letih sta me starša vpisala v plesno šolo-takrat tudi edino na Ptuju. Tam sem kot zvesta plesalka ostala kar 21 let. Ples je postal moj način življenja, moj vsakdan in prostor, kjer sem rasla, se razvijala in stkala številna prijateljstva. Tam se je rodila tudi ljubezen do učenja otrok in mladostnikov. Svojo plesno pot sem nadgradila tudi formalno in preko Plesne zveze Slovenije uspešno opravila licenco ter pridobila naziv Strokovni delavec 1- športno treniranje, moderni tekmovalni plesi.
Na tej poti pa se je rodil Remix. S kakšnim razlogom oz. namenom si se podala na samostojno pot?
Že v najstniških letih sem vedela, da bo moj sanjski poklic povezan s plesom. Čeprav so bile moje želje takrat drugačne, si žal nisem mogla privoščiti boljšega, večjega plesnega kluba, kjer bi se lahko še bolj razvijala, hodila na tekmovanja in izkusila tisto, kar sem si kot mlada plesalka najbolj želela. Tukaj v ozadju so bili še drugi razlogi, ki jih za zdaj ohranjam zase. Vedno pa pravim, da se vse v življenju zgodi z razlogom, in tudi to me je pripeljalo do točke, kjer sem danes. Želja po svojem klubu je v meni rasla iz leta v leto. Klub, kjer sem takrat učila, mi žal ni mogel ponuditi redne zaposlitve ali možnosti, da uresničim svoje sanje. Vedno sem namreč sanjala o več. Na trenutke me je jezilo, da v Sloveniji poznamo večinoma plesalce iz Ljubljane in kasneje Maribora, medtem ko manjša mesta, kot je Ptuj, ostajajo v ozadju. Moja največja želja je bila, da bi višji plesni nivo in priložnosti, ki jih sama kot plesalka nisem imela, prenesla na Ptuj in jih ponudila našim otrokom. Želim dokazati, da tudi iz majhnega mesta lahko zrastejo veliki talenti, če imajo le nekoga, ki verjame v njih, jih vodi in spodbuja.
Za kakšen plesni stil pa gre pri vas, da vas vseeno damo v nek ‘plesni predal’ ali tega niti ne maraš preveč?
Ne maram, da bi svoj plesni stil preveč predalčkala, saj iz te raznolikosti in svobode izhaja tudi ime mojega kluba-Remix. Moja največja plesna ljubezen bo vedno pripadala hip hopu, predvsem tistemu pravemu, staremu old school hip hopu, ki me je začaral že v otroštvu. V svojem klubu pa namenoma ponujam mešane stile, saj želim plesalcem dati širino, možnost raziskovanja in prepletanja različnih zvrsti. Trenutno pri nas izvajamo: street dance – hip hop, open jazz, show – commercial, animacijski ples za najmlajše, heels open, rekreacijo in telovadbo. Upam pa, da mi v prihodnosti uspe ponudbo še razširiti in v Remix pripeljati tudi breakdance ter plese v paru, saj verjamem, da bi to dodatno obogatilo našo plesno skupnost in odprlo nova vrata za mlade plesalce s Ptuja in okolice.
Kdo ste Remixovci? Kako bi vas opisala, kakšna ekipa ste in kam ste namenjeni?Nas Remixovce bi opisala takole: različni karakterji, različne želje, različna mnenja in okusi – a ena skupna strast: ples. Za nekoga je to sprostitev, za drugega izziv ali želja, da nekoč poseže po zvezdah. Ne glede na to, zakaj pridejo k meni na trening, mi je pomembno, da jih naučim nekaj več kot le korakov. Moj glavni cilj je, da ob plesu razvijajo predanost, disciplino in predvsem medsebojno spoštovanje. Ker verjamem, da prav te vrednote ustvarijo pravo plesno družino in energijo. Iskreno upam, da smo namenjeni nadaljevati po tej poti. Poti, kjer ples ni le gibanje, ampak način življenja, kjer rastemo kot plesalci in kot ljudje. Pot, kjer ohranjamo srčnost, predanost in spoštovanje ter skupaj pišemo zgodbe, ki jih bomo nosili s sabo vse življenje.
Si plesalka, koreografinja, pedagoginja. V tem vrstnem redu ali gre običajno drugače in kako, v kateri funkciji si najbolj prava Rebeka?
V plesnem svetu bi rekla, da sem najprej pedagoginja. V tej vlogi se najbolj najdem in tukaj sem najbolj prava jaz. Plesalci so mi nadeli ljubkovalno ime ‘plesna mamica’, na kar sem neizmerno ponosna. Vem, da nisem ena tistih top plesalk in koreografov v Sloveniji, za katero bi si vsi želeli, da bi z njo trenirali ali nastopali. Sem pa oseba, ki se resnično trudi, da se vsak otrok v moji dvorani počuti sprejetega, slišanega in videnega. Moj cilj je, da koreografije niso le tehnično dobre, ampak, da so tudi raznolike, prilagojene plesalcem, zabavne in vsako sezono boljše od prejšnjih. Bolj kot medalje mi pomeni, da otroci radi pridejo na trening, se ob tem nekaj naučijo in odidejo domov z nasmehom. To sem jaz. Pedvsem človek, ki pleše s srcem.
Kako lahko prepoznamo tvoj plesni in kako koreografski stil? Kaj je značilno pri tvojem gibanju ali pa mogoče pri kostumografiji ali izvedbi?
Moj plesni in koreografski stil, kot sem že omenila, nerada predalčkam, saj sem v plesu izjemno svobodna. Rada raziskujem, kombiniram različne zvrsti in energijo vedno prilagodim skupini, trenutku in sporočilu. Prav iz te svobode in mešanja različnih plesnih izrazov izhaja tudi ime mojega kluba-Remix. Če pa bi vseeno morala izpostaviti nekaj značilnosti, bi rekla, da moje koreografije vedno nosijo sporočilo. Raje ustvarjam točke, ki pripovedujejo zgodbo in pustijo vtis, kot pa koreografije brez vsebine, zato tudi vedno gradim predstave, ki temeljijo na zgodbi in se točke z njo lepo povezujejo. Kar se tiče gibanja, me najbolj zaznamuje kombinacija hip hop energije, mehkobe jazza, čutnega in seksi plesa na petkah in trenutkov, kjer pustim telesu popolnoma prosto pot, da izrazi občutke brez zadržkov. Pri kostumografiji mi je pomembno, da najprej podpira zgodbo in energijo koreografije, obenem pa je udobna, praktična in primerna starosti plesalcev. Nikoli ne izbiram kostumov zgolj zaradi videza-vedno želim, da se plesalci v njih počutijo dobro in samozavestno. Na koncu mi je najpomembneje, da vsak plesalec na odru zasije v svoji energiji, da ohrani svojo avtentičnost in ni le kopija nekoga drugega. To je tisto, kar želim skozi svoje delo in koreografije doseči.
Na čem gradiš koreografijo, kaj je vedno prva inspiracija?
Iskreno, prva inspiracija pri koreografiji je zame vedno občutek. Tisti trenutek, ko slišim glasbo in me nekaj v njej premakne. Včasih je to določen del melodije, včasih besedilo, včasih pa zgolj energija skladbe, ki mi sproži neko idejo, zgodbo ali sliko v glavi. Velikokrat si najprej zamislim sporočilo ali čustvo, ki ga želim prenesti na plesalce in občinstvo. Rada ustvarjam koreografije, ki govorijo zgodbo, nosijo pomen ali pustijo vtis. Seveda pa včasih navdih pride tudi iz vsakdanjih stvari-iz kakšnega filma, knjige, pogovora z otroki na treningu … Življenje samo je zame največji vir inspiracije in prav zaradi tega so tudi moje koreografije tako raznolike in nepredalčkane,ker sledim občutku, trenutku in skupini, za katero ustvarjam.
Kateri so tisti naslovi s katerimi se najbolj pohvališ oz. si na njih najbolj ponosna, da ste jih dosegli? Kaj ti tekmovanja in naslovi pomenijo, če sploh kaj?
Če me vprašate, na katere naslove sem najbolj ponosna, bi brez dvoma rekla, da je to že dejstvo, da Plesni klub Remix v samo dveh letih in pol šteje kar 93 članov in to v majhnem mestu kot je Ptuj, kjer je konkurenca plesnih klubov precej močna. To je zame največji dosežek, da me je toliko ljudi začutilo, prepoznalo mojo energijo in danes diha ples z mano. V tem kratkem času smo zbrali že lepo število medalj, pokalov in priznanj, saj smo se udeleževali različnih festivalov in tekmovanj, kjer smo večkrat posegali tudi po najvišjih mestih. Skupno imamo že 54 pokalov. Definitivno pa mi za zdaj najbolj ostajata v spominu: 1. mesto na gali v Varaždinu s točko Trgatev, 3. mesto na gali na Ptuju s točko Denovo. Poleg tega smo ponosni tudi na naziv državnih prvakov v zvezi UPZS ter svetovnih prvakov v zvezah WAD in WADF. Seveda vem, da nekateri pravijo, da to niso ‘prava tekmovanja’, ker niso pod okriljem Plesne zveze Slovenije, ampak iskreno, glede na konkurenco, organizacijo in energijo teh dogodkov sem vesela, da smo lahko bili del te zgodbe in da smo tako uspešno predstavljali naš klub in Slovenijo.Tekmovanj pod PZS-jem sicer ne izključujem v prihodnosti, saj je Remix še mlad klub in za vse pride čas.
Kje pa nabiraš nova plesna znanja, nove inspiracije…?
Že od nekdaj sem v plesu bolj kot ne samouk. Včasih me je bilo zaradi tega celo malo sram priznati, danes pa sem na to ponosna, ker vem, koliko truda in srčnosti sem vložila v svojo plesno pot. Nova znanja in inspiracije nabiram prek različnih delavnic in online classov, ki si jih sama plačujem. Redno spremljam tuje plesne pedagoge, koreografe in aktualne trende, saj želim biti vedno v stiku z novimi smernicami, a hkrati ostati zvesta sebi in svojemu stilu. V veliko inspiracijo so mi tudi moji plesalci in življenje samo-pogosto dobim idejo za novo koreografijo ali tematiko kar med pogovorom z njimi, na kakšnem dogodku, ali pa ob poslušanju glasbe, ki me preprosto premakne.
Kakšen je pogled na slovensko plesno sceno? Kako jo dojemaš? Kaj so plusi in kaj minusi?
Slovensko plesno sceno dojemam zelo raznoliko. Imamo ogromno izjemno talentiranih plesalcev in odličnih klubov, kar me vedno znova navduši. Plus vidim v tem, da je ples v Sloveniji tako zelo razvit, dostopen, prepoznaven in cenjen tudi med širšo javnostjo. Minus pa je po mojem mnenju še vedno precejšnje rivalstvo med klubi. Preveč je delitev, primerjanja. Ples bi moral povezovati, ne deliti, še posebej v manjših krajih, kjer bi si morali klubi bolj stati ob strani, ne pa si postavljati meje. Pogrešam več odprtosti do novih klubov, mladih koreografov in alternativnih zvrsti, saj se zdi, da so priznanja in priložnosti velikokrat rezervirane le za določene klube ali posameznike, medtem ko ostali zelo težko pridejo do ‘besede’, čeprav imajo znanje in kvaliteto. Ampak kot vedno pravim,vsak gradi svojo zgodbo. Jaz sem svojo zastavila tako, da mi je pomembno predvsem to, kako se počutijo moji plesalci, kako rastemo kot ekipa in kaj pustimo na odru, ne pa kdo sedi v komisiji, kdo največkrat zmaguje in podobno.
Kaj bi želela, da se spremeni, če sploh kaj?
Če bi si želela, da se na slovenski plesni sceni kaj spremeni, bi si najbolj želela, da bi se ljudje bolj brigali zase in furali svojo pot. Da bi vsak dal fokus na svojo ekipo, svoj razvoj, svoj klub in svoje plesalce-ne pa toliko na to, kaj počne kdo drug. Preveč je obremenjevanja s konkurenco, opravljanja, primerjanja in postavljanja mej. Ples je umetnost, gib, čustvo,nekaj, kar bi moralo povezovati, ne razdvajati. Želim si več zdrave konkurence, več podpore med klubi in manj nepotrebnih ‘kuhinj v ozadju’. Da se končno začne ceniti kvaliteto dela in energijo, ki jo posamezni pedagogi in koreografi vlagamo v svoje ekipe, ne glede na to, iz katerega mesta ali kluba prihajamo. Vsak ima svojo zgodbo, svoj način dela in svoj krog ljudi. In če bi vsi furali svojo pot in se manj ukvarjali z drugimi, bi plesna scena pri nas lahko res postala bolj povezana in močna.
Imaš iskrene prijatelje v plesu?
Zaradi plesa sem spoznala ogromno ljudi. Tako dobrih kot slabih. Predvsem pa sem po odprtju svojega kluba šele zares videla, koliko neiskrenih prijateljev sem imela okoli sebe in koliko neprivoščljivosti zna prinesti uspeh. Sama sem odprta in čustvena oseba, ki rada verjame v dobro v ljudeh. A ravno izkušnje, ki mi jih je prineslo vodenje kluba in odprtje s.p.-ja, so mi pokazale tudi grobo realnost, da niso vsi iskreni in da vsi ne privoščijo, ko ti nekaj uspe. Danes sem bolj trdna oseba. Ne zaupam več vsakomur, kar pa ne pomeni, da sem zaprta. Še vedno verjamem v iskrene ljudi, a sem bolj previdna, komu odprem srce in prostor v svojem krogu.
Rada rečem: ples me je naučil veliko najlepših trenutkov in najtežjih lekcij hkrati. In za oboje sem hvaležna.
Kaj te pri plesu najbolj osrečuje?
Pri plesu me najbolj osrečujejo momentni na odru, tisti občutki, ko si pred ljudmi, ki jih imaš rad, s plesalci, s katerimi skupaj gradiš zgodbo, in ko začutiš, da dihamo kot ena ekipa. Osrečujejo me tudi iskreni nasmehi po nastopu, objemi, solze veselja in trenutki, ko veš, da si nekomu pomagal premagati strahove ali doseči nekaj, kar si pred časom niti ni upal sanjati. Pa tisti trenutki na treningih, ko ekipa spontano plane v smeh, v objem, ko začutiš tisto pravo energijo, ki te spomni, zakaj počneš to, kar počneš. In seveda me osrečujejo spomini, ki jih ustvarjamo skupaj-nastopi, izleti, dolgi večeri v dvorani in tisti drobni, neprecenljivi trenutki, ki jih razumeš samo, če živiš za ples.
Ne vem ali je ples edina opcija v tvojem življenju ali imaš plan B v življenju oziroma ali lahko živiš samo od plesa?
Trenutno živim samo od plesa. To je moja strast, moj poklic in način življenja, ki me spremlja že od otroštva. Iskreno imam tudi plan B, ker sem skozi leta izkusila tudi poškodbe in trenutke, ko se zaveš, da ti življenje lahko v hipu obrne načrte. In prav je, da imaš nek načrt za primer, če bi bilo kdaj treba stopiti na drugo pot. A kljub vsemu z vsem srcem diham za ples. To je tisto, kar me osrečuje, polni in mi daje smisel. Upam in verjamem, da bom lahko še dolga leta poučevala, ustvarjala in predajala svojo energijo naprej. Ker, če sem iskrena, tudi če bi kdaj morala početi kaj drugega, bo ples vedno del mene.
Kaj počneš kadar ne plešeš, ne koreografiraš in ne poučuješ? Zaupaj nam nekaj podrobnosti tvojega privatnega življenja.
O svojem zasebnem življenju ne govorim veliko in ga tudi namenoma preveč ne izpostavljam na družbenih omrežjih. Res cenim svoj mir in trenutke s tistimi, ki jih imam najraje. Ko si vzamem čas zase, najraje preberem kakšno dobro knjigo (moji plesalci že dobro vedo, da sem velika oboževalka Harryja Potterja). Rada si ogledam kakšen dober film ali serijo s pico v roki, obožujem morje, ki mi predstavlja pravi odklop in pomiritev misli. Največ pa mi pomeni čas z najbližjimi-družabne igre, smeh, dobra hrana in pijača ter iskreni pogovori. Ko imam to, je Rebeka zadovoljna in napolnjena z energijo.
Kaj te vodi v življenju? Imaš morda kakšen moto ali pa vzornika, ki mu slediš?
V življenju grem s tokom. Ne obremenjujem se preveč s tem, kaj bo čez deset let, ker želim živeti tukaj in zdaj, v trenutku. Zavedam se, kako hitro je vse lahko drugače, kako minljivi smo, in ravno zato mi je pomembno, da vsak dan preživim čim bolj pozitivno in da počnem stvari, ki me osrečujejo. Veliko dam tudi na duhovnost in verjamem, da sem točno tam, kjer mi je namenjeno biti. Vsaka stvar v življenju ima svoj razlog in smisel, tudi tiste težje preizkušnje, ki nas naučijo največ.
Nimam vzornika v klasičnem smislu, bolj kot to me navdihujejo ljudje, ki ostajajo iskreni, pristni, srčni in sledijo sebi, kljub vsem oviram. Moto: ‘Vse se zgodi z razlogom in edina oseba, ki lahko spremeni moje življenje, sem jaz.’
Kaj prinaša ples v tvoje življenje?
Kot ste lahko razbrali iz celotnega pogovora je ples zame način življenja. Je moje veliko veselje, moj drugi dom in prostor, kamor se zatečem v vsakem trenutku.
Ko sem vesela, srečna, jezna, žalostna ali razočarana je ples tisti, ki me pomiri, napolni in spet postavi na noge. Zame je to najlepša terapija, največja strast in neprecenljiv del mene, brez katerega si življenja ne znam predstavljati. Ples me uči potrpežljivosti, discipline, predanosti in hkrati svobode. Je prostor, kjer sem lahko točno to, kar sem.
Zakaj pravzaprav sploh plesati?
Pleši, če želiš biti resnično svoboden.
Hvala in lepo poletje želim.