Devetnajstletna Sofia Sedovnik Colnjar in sedemnajstletni Martin Marušič sta lirična Štajerca, ki v plesu neizmerno uživata.
Kako bi se našim bralcem in bralkam, ki bodo prvič prebrali o vama, predstavila kot osebi in kot plesalca? Kdo si Sofia Sedovnik Coljnar? Kdo si Martin Marušič? In kam sta namenjena?
Sofia: Stara sem 19 let in prihajam iz okolice Maribora. Sem vztrajna, ambiciozna oseba, hkrati tudi zelo čustvena, kar je lahko včasih moja šibkost. Rada se ukvarjam z risanjem, oblikovanjem in glasbo. Brez plesa si življenja ne znam predstavljati, saj je ples zame način izražanja, pomeni svobodo in v njem neizmerno uživam. Zagotovo sem namenjena proti kakšnim stopničkam, morda tudi smeri poučevanja plesa in v svet, ki je povezan z oblikovanjem in modo.
Martin: Prihajam iz Hoč pri Mariboru. Star sem 17 let in sem dijak 2. letnika Prve gimnazije Maribor. Najtežje je predstaviti samega sebe, zato bi bilo mogoče bolje, da bi to storil nekdo drug, mogoče starši, starejši brat ali Sofia. Odličen dijak, karseda preprost in nezahteven, zraven plesa še ljubitelj ribarjenja in igranja kitare. Standardne in latinskoameriške plese treniram že od 3. razreda osnovne šole, najprej kot član plesnega kluba Salsero, od leta 2023 dalje pa kot član Plesnega studia Martine Plohl s soplesalko Sofio. Namero imam dokončati gimnazijo, vpisati študij gradbeništa, ob tem pa še naprej uživati s Sofio ter trenerjema Martino in Davorjem.
Zakaj sta se odločila za treniranje športnega plesa? Ali je to sploh bila odločitev ali splet naključij ali kaj tretjega?
Sofia: Že od nekdaj sem rada plesala, a sem kot mala bila zelo sramežljiva. Starša sta se odločila, da me vpišeta v ples, saj bi tako pridobila samozavest in v tem tudi uživala. Plesno kariero sem pričela z modernim plesom, a se v tem nisem videla. Mama me je nato predstavila plesu v paru in sem seveda bila takoj navdušena. Ni minilo dolgo časa in že sem pričela s svojimi prvimi koraki latinskoameriških in standardnih plesov, brez katerih si sedaj svojega življenja ne znam predstavljati.
Martin: V 1. razredu osnovne šole sem tako kot številni sošolci tudi jaz pričel obiskovati ure hip-hopa. Na zaključni prireditvi ob koncu 2. razreda je svoje znanje standardnih plesov predstavila Gordana Grandošek s svojim soplesalcem in ljubezen do standardnih in latinskoameriških plesov je bila rojena. Ker se v naši družini nihče do takrat ni ukvarjal s čim podobnim, sta starša seveda ostala odprtih ust. Kljub temu je oče naslednji dan poklical prijatelja iz otroštva, ta nam je dal napotke in kontaktne podatke takratnih trenerjev. Temu je sledilo 8 let garanja, veselja, užitkov, in uspehov.
Nekaj zgodovine sta že povedala. Kdo pa so bili še ostali trenerji do sedaj?
Sofia: Latinskoameriške in standardne plese sem začela trenirati leta 2014 v Plesni šoli Samba, pod vodstvom Natalije Banovič. Moja prva leta plesa so potekala s soplesalcem Nikom Francijem Visnovičem. Leta 2016 so se najine poti razšle in pričela sem plesati z Lanom Lubejem. Ta se je leta 2018 odločil, da bo prenehal plesati in sem za njim eno leto plesala solo. V tem času sem zamenjala klube in se vpisala v Plesni studio Plohl, kjer pod vodstvom Martine Plohl in Davorjem Stojakovićem treniram že 6 let. Od leta 2019 sem plesala z Žigo Varlom, a je po dveh letih prenehal plesati zaradi poškodbe. Za tem sem več časa plesala sama in medtem iskala plesalca. Med letoma 2022 in 2023 pa sem plesala, sprva v trojici in nato v dvojici, z Izajo Potočnik Smogavec in Aniko Nagode, pod plesno zvezo UPZS. Za kratek čas sem leta 2023 trenirala tudi v Avstriji s plesalcem Dennyjem, a se žal zaradi distance in šole ni izšlo. V poletju 2023 pa sem le začela plesati z Martinom Marušičem.
Martin: Kot že povedano, najprej dve leti hip-hopa, nato članstvo v Plesnem klubu Salsero, kjer sva s takratno soplesalko Victorio Sengl iz Avstrije trenirala pod trenerskim vodstvom Alenke in Branka Bohaka ter njune hčere Tare. Leta 2023 je bil čas za korenito spremembo, zamenjava soplesalke, trenerjev in kluba. Ta odločitev se je izkazala za zadetek v polno. Lahko rečem, da so Sofia ter glavna trenerja Martina Plohl in Davor Stojaković najboljše, kar se mi je lahko zgodilo tega prelomnega leta 2023, za kar se jim vsem iskreno zahvaljujem.
Kako sta se spoznala, kako sta postala plesni par saj vajino partnerstvo ne traja dolgo?
Spoznala sta naju zdajšnja trenerja Martina Plohl in Davor Stojaković. Pod njunim budnim očesom sva izvedla nekaj skupnih plesov in ob tem takoj začutila, da lahko najino plesno zgodbo nadaljujeva kot plesni par. Na vprašanje trenerjev, če se s tem strinjava, sva se na kratko spogledala in v en glas odločno odgovorila ‘ja’. Na treningih garamo od prve do zadnje minute, vendar je trening predvsem en velik užitek, ki se ga zares zmeraj veselim. Smo zares dobra ekipa, ki se podpira v dobrem in slabem.
Sofia, kaj te tisto najboljše pri Martinu tako na plesnem kot karakternem področju in kaj tiso kar ti mogoče pa ni tako povšeči?
Martin je zelo vztrajen plesalec, dobra oseba in še boljši prijatelj. Vedno se lahko zanesem na njega, pa če je to v plesu ali v privatnem življenju. Je zelo prijazen in iskren in vedno da vse od sebe. Težko bi našla nekaj, kar mi na Martinu ni všeč, saj ima toliko pozitivnih lastnosti.
In enako vprašanje zate, Martin. Kaj je dobrega na Sofii in mogoče kaj je tisto česar ne maraš ali bi si želel spremeniti?
Je zelo dobra oseba in krasna plesalka, s katero se ujemava tako plesno kot zasebno. Iskrena prijateljica, na katero se zmeraj lahko zanesem in zares sem vesel, da sem jo spoznal. Sofiina slabost je v resnici njena srčnost, saj mnogokrat nesebično pomaga ljudem okrog sebe, pri tem pa vse prepogosto pozabi na sebe.
Tekmujeta med člani, v najstarejši kategoriji torej in v največji konkurenci. Kakšne so vajine ambicije in kaj je vama daje motivacijo?
V članski kategoriji želiva nabirati prepotrebne izkušnje, saj sva z letošnjim letom šele prestopila v člansko kategorijo. Meniva, da lahko s svojim znanjem in pojavo opozoriva nase že v letošnjem letu, v prihodnjih leti pa načrtujeva naskok na najvišja mesta na stopničkah. Motivacijo nama daje napredek, ki ga zaznavava na vsakem treningu in na vsakem tekmovanju ter zavedanje, da v tem nisi sam ampak da je od tebe odvisen tudi partner, s katerim plešeš.
Kaj vse sta pripravljena narediti, da bo vajin ples zaznan tudi na mednarodnem plesnem parketu?
Redno se udeležujeva mednarodnih tekem v tujini, predvsem v Italiji, na Hrvaškem ter Bosni in Hercegovini. Ne gre zgolj za to da se tekmovanj udeleživa, vedno naju namreč preseneti nivo organizacije ter številčnost udeležencev na teh tekmovanjih. Prav to dejstvo naju še dodatno vzpodbudi, da dajeva na tekmovanjih od sebe vse in še več. Ogromno nama pri tem pomeni prisotnost najinih trenerjev, ki se tekmovanj udeležita ne glede na oddaljenost prizorišča tekmovanja.
Kdo pa je vajina trenerska ekipa in kako se dopolnjujete na polju latina in standarda?
Latinskoameriške plese trenirava pot taktirko glavne trenerke Martine Plohl, medtem ko naju standardne plese trenira Davor Stojaković. Občasno trenirava še z Zoranom Plohlom, Alexeyem Galchunom in Tatsiano Lahvinovich Galchun. Na pripravah v tujini trenirava še z nekaterimi drugimi uveljavljenimi trenerji. Sofii so ljubši latinskoameriški plesi, medtem ko so Martinu ljubši standardni plesi. Ne glede na to razliko, pa se zmeraj oba trudiva dati vse od sebe v obeh zvrsteh plesa.
Na kaj sta v vajini dosedanji karieri najbolj ponosna?
Sofia: Najbolj sem ponosna na to, da sem ne glede na veliko let plesanja solo še vedno vztrajala v plesu in iskala plesalca ter na napredek, ki je viden po vsaki tekmi in treningih.
Martin: Ponosen sem na številne odlične rezultate, na znanje ki ga bom lahko užival in uporabljal celo življenje in na dejstvo, da me je ples oblikoval kot osebo, ki se zaveda, da samo trdo delo, trud, garanje, spoštovanje ter zvestoba partnerju in trenerjem vodi v uspeh, ki ti ga na koncu ne more odvzeti nihče.
Kaj vaju pri plesu najbolj osrečuje in kaj, če kaj, najbolj žalosti?
Sofia: V plesu me najbolj osrečujejo trenutki, ko se prepustim glasbi, plešem in čisto pozabim na vse ostale skrbi, trenutki ko sem na treningu in tekmah obdana z ostalimi plesalci, enimi izmed mojih najbližjih prijateljov. Žalosti me kako malo ljudi, predvsem v Sloveniji, se ukvarja s tem športom, saj za mene je to eden najlepših športov na svetu. Žalosti me tudi to kako veliko je solistk, oz. kako malo fantov se želi ukvarjati s plesom.
Martin: Osrečujejo me trenutki, ki jih vsakodnevno preživljam na treningih v družbi tistih, ki jih imam rad in mi pomenijo zares ogromno. Žalosti me predvsem spoznanje, da se mednarodnih tekem udeležuje po nekaj tisoč plesnih parov, medtem ko število parov v Sloveniji na državnem prvenstvo meji na številu regularnega.
Kaj počneta kadar ne plešeta? Čemu namenjata proste trenutke?
Sofia: Kadar ne plešem rada preživljam čas doma z družino ali s prijateljicami. Uživam tudi v gledanju filmov in branju knjig ter stvareh kot so risanje in modno skiciranje.
Martin: Kar nekaj let sem se učil igranja kitare pod vodstvom g. Draga Kotnika, doma imamo kar nekaj kitar, klasičnih, akustičnih in električnih in mislim, da sem pri igranju precej dober. Poleti pa uživam v ribarjenju ob okoliških ribnikih s prijateljem Tjanom Truntičem.
Predvidevam, da sta tudi odlična dijaka. Pa prosim, da nam zaupata na katero šolo hodita, kateri razred in kam bosta usmerila študijske ambicije, ko pridejo?
Sofia: Obiskujem 4. letnik Srednje šole za oblikovanje Maribor, kjer se izobražujem v smeri tehnik oblikovanja oz. modni oblikovalec. Sprva sem imela namen študirati v tujini, a sem se letos odločila, da bom eno leto pridobivala izkušnje v podjetju, kjer sem že opravljala prakso in se nato odločila o nadaljnem študiju.
Martin: Sem dijak 2. letnika Prve gimnazije Maribor. Šola je precej težka, usklajevanja s plesnimi obveznostmi je kar precej ampak zaradi razumevanja Sofie, trenerjev in staršev zadeve tečejo. Že v osnovni šoli sem vedel, da želim biti zaposlen v gradbeništvu, zato bodo moje vpisne pole romale na fakulteto za gradbeništvo.
Naštejta tri stvari, ki so vedno z vama ali na treningu ali na nastopu. Brez česa ne gresta nikamor?
Sofia: Zagotovo celotna plesna oprema, ki jo potrebujem, voda in kakšna proteinska ploščica.
Martin: Zraven obvezne plesne opreme in plesnih hlač krojaštva Šobak, ne sme manjkati bidon z elektroliti in misel hvaležnosti staršem, ki mi omogočajo treniranje tako lepega dvoranskega športa kot je ples.
Po čem menita, da sta prepoznavna, da okolica, ki vaju pozna, reče ja, to je pa naša Sofia, ja to je pa Martin?
Sofia: Želim si in upam, da me ljudje prepoznajo po odrski prezenci in načinom, kako zavzamem prostor. Dosti ljudi me že pozna kot plesalko, prepoznavna sem pa tudi kot model blagovne znamke BB plus.
Martin: Upam, da me okolica prepozna po najinih plesnih nastopih na tekmovanjih, po spletnih objavah, po revijalnih nastopih, nenazadnje naju je javnost lahko opazila tudi ob ogledu silvesterskega programa nacionalne televizije. Se pa mi je že zgodilo, da sem bil tudi ’tisti mali s kitaro’.
Imata kakšen moto, ki vaju vodi v življenju?
Sofia: Segaj po zvezdah in tudi če jih ne ujameš boš padel na vrh sveta.
Martin: Po dokončanju šole in zaposlitvi želim ohraniti stik s plesom, Sofio in trenerji.
Plesati pa pomeni kaj?
Sofia: Svoboda.
Martin: Užitek in osebno rast.