Intervju s plesalko in soustvarjalko predstave Gleen Light District Niko Murtič, ki si jo lahko ogledate v petek, 20. februarja ob 19.00 v Jenkovi dvorani na Miklošičevi ulici v Ljubljani.
Draga Nika, pozdravljena na mojem portalu. V teh dneh ste plesalci in kreatorji nove predstave Green Light District nekoliko vznemirjeni saj vas čaka 20.2. prva ponovitev tega multidisciplinarnega projekta. Boste kaj spremenil od premiere, dodelali… Kaj se plete sedaj v vaših glavah in telesih?
Lepo pozdravljena Barbara, najprej naj se prav lepo zahvalim za povabilo. Ponovitve predstave se res izjemno veselimo, predvsem zato, ker bo poleg nove izkušnje za gledalce, ponovno drugačna izkušnja tudi za nas. Green Light District je predstava, ki se na odru nikoli ne zgodi povsem enako, saj je živa, odzivna in do določene mere celo odprta struktura. Od premiere dalje smo materialu pustili, da malo ‘odleži’. Nekateri deli so se izostrili, drugi zmehčali, predvsem pa si bomo na naslednjih ponovitvah dovolili še več. Ne gre toliko za velike spremembe, ampak za natančnejšo prisotnost in več zaupanja v proces, zdaj, ko je premiera za nami. Predstava se namreč preliva iz performansa, ki ga gledalci spremljajo v živo na svojih mobilnih telefonih in nanj lahko tudi vplivajo, v fizično izkušnjo odra. Ta prehod je za nas vedno znova vznemirljiv in zahteven, saj briše meje med intimnim in javnim, nadzorom publike in našimi odločitvami odziva na nadzor.
Premiera je bila uspešno sprejeta, verjetno se bo zato tudi zgodila ponovitev. Na kakšno število ponovitev pa sploh računate? Ste ambiciozni v tem smislu?
Ja, res je. Premiera predstave je bila zelo lepo in močno sprejeta, kar nam je dalo dodatno potrditev, da projekt komunicira in doseže gledalca. Zelo dragoceni so bili predvsem odzivi publike, ki so predstavo res začutili, bili ob njej navdušeni in presenečeni nad tem, kako močna, neposredna in živa je lahko tudi sodobna umetniška izkušnja. Kar se tiče ponovitev, si vsekakor želimo, da bi Green Light District živel dlje časa. Ne razmišljamo toliko v konkretnih številkah, temveč v tem, kako in kje lahko predstava še nagovori občinstvo. Projekt ima format, ki omogoča prilagodljivost in gostovanja v različnih prostorih ter kontekstih, zato smo v tem smislu zagotovo ambiciozni, a hkrati potrpežljivi in odprti, da se predstava razvija organsko. Verjamemo, da ima potencial za nadaljnje ponovitve in tudi za širši doseg, predvsem pa si želimo, da vsaka ponovitev ohrani svojo svežino, jasnost in moč, ki smo jo lahko začutili že ob premieri.
Studio za svobodni ples je nekakšen trade mark, ki skrbi za ohranjanje kulturne dediščine sodobnega plesa pri nas s poudarkoma na Živi Kraigher in na njenem Uporu. Tematika je vezana nanjo in na današnji čas, ko smo ‘sužnji’ digitalnega pogleda na svet in na ples. Kaj je torej tematika vaše predstave?
Tematika predstave Green Light District se dotika sodobnega časa, v katerem smo vse bolj ujeti v digitalni pogled na svet. V sistem vidnosti, samopromocije in nenehnega opazovanja. Izhaja iz pojma metaforične prostitucije na družbenih omrežjih, kjer razgaljanje intime, čustev in telesa postaja pogoj za obstoj in prepoznavnost. Predstava odpira vprašanje, kako smo kot družba normalizirali razprodajo zasebnosti in empatije v zameno za pozornost ter kaj se ob tem dogaja s telesom. Telo v Green Light District ni le objekt pogleda, temveč sredstvo upora.
Projekt pa se vsebinsko navezuje na dediščino slovenskega sodobnega in izraznega plesa, predvsem na koreografijo Upor (1953) Žive Kraigher, ki je upor razumela kot telesni odziv na družbeni pritisk. Ta ideja upora se v naši predstavi prevaja v sodobni kontekst, v digitalni prostor algoritmov, filtrov in nenehnega samoopazovanja. Green Light District tako ni le kritika digitalne kulture, temveč poskus ponovne vzpostavitve telesne prisotnosti, avtonomije in človečnosti. Predstava gledalca postavi v vlogo udeleženca sistema, ki ga hkrati razgalja, in mu nastavi ogledalo, pri čemer vedno znova postavlja odprto vprašanje, koliko smo se pripravljeni v njem prepoznati.
Ples je na nek način razdajanje, razgaljanje enako kot objave na družbenih omrežjih. V čem se kaže vaš poduk, opozorilo, drugačnost, mogoče?
Res je, ples je razdajanje in razgaljanje lastnega sveta, vendar se v tem razgaljanju skriva tudi bistvena razlika. V plesu telo tvega brez zagotovila, da bo sprejeto. Ni všečkov, ni algoritma, ni varne razdalje. Obstaja samo trenutek in odgovornost za to, kar na odru razkriješ. Na družbenih omrežjih pa je razdajanje in razgaljanje pogosto pogoj za vidnost in navsezadnje obstoj. Postane strategija, rutina, včasih celo prisila. V Green Light District nas zanima prav ta meja, kdaj razdajanje še prihaja iz notranje nuje in kdaj začne služiti sistemu, ki iz tega živi. Naš končni produkt ni v obsodbi, temveč v izpostavitvi nelagodja. Predstava gledalca ne razbremeni, ampak ga pusti v poziciji opazovalca, ki se mora vprašati o lastni vlogi: kdaj gledam, kdaj sodelujem in kdaj sem del problema. Drugačnost projekta se kaže v tem, da telo ne ponuja rešitve, temveč vztraja. Vztraja v izčrpanosti, statičnosti, ponavljanju in izpostavljenosti. Prav v tem vztrajanju pa se skriva naš upor.
Kako pa se mlajša plesna generacija odzovete na ‘ples iz prejšnjega stoletja’, če karikiram?
Ples prejšnjega stoletja pogosto jemljemo kot inspiracijo in izhodiščno točko, ne kot nekaj oddaljenega ali zastarelega. Izkušnje časa so seveda drugačne, zato moramo včasih zavestno stopiti v čustva in kontekst, iz katerega so takratni ustvarjalci izhajali, ter jih prenesti v naš svet, da jih lahko zares razumemo in se z njimi poistovetimo. Prav v tem prehajanju med preteklim in sodobnim vidimo vrednost. Naša želja je ohranjati tradicijo izraznega plesa, hkrati pa ohraniti njegovo pristno svobodo, takšno, ki omogoča, da lahko v njej zaživijo tudi prihodnje generacije.
Predstava bo izvedena tudi v okolju, kjer se je kalil slovenski družabni ples in sicer v Jenkovi dvorani na Miklošičevi v Ljubljani. Je bil izbor prostora skrbno načrtovan ali gre za naključje ali poklon slovenskemu plesu?
Absolutno! Izbor Jenkove dvorane na Miklošičevi je bil skrbno načrtovan. Kot že sama omenjaš prostor nosi bogato kulturno dediščino slovenskega družabnega plesa, kar se lepo povezuje z našo tematiko in povezavo med družabnimi mediji preteklosti in ‘družabnimi mediji’ oz. družbenimi mediji danes.
Kakšen izziv pa dandanašnji predstavlja zate kot plesalko, umetnico, kreatorko ustvarjanje plesne predstave? Kako ‘naporno’ je biti aktiven plesni ustvarjalec dandanašnji?
Mislim, da je največji izziv dandanes ustvariti predstavo, pri kateri gledalca držiš ves čas, da ostane prisoten, radoveden in čustveno vključen. Enako zahtevno pa je imeti pogum izražati ranljivost in prisotnost svojega telesa; ples je namreč zame vedno tudi preizkus same sebe, svojih meja in svoje avtentičnosti. Pri tem projektu se mi zdi ključno prav to, da smo se zbrali pravi ljudje. Drug drugega smo poslušali, spodbujali in nadgrajevali ideje, brez strahu pred eksperimentiranjem in ranljivostjo. Ravno ta odprt dialog znotraj ekipe je omogočil, da smo lahko vse skupaj pretvorili v multidisciplinarno predstavo, ki je zaživela v tej obliki.
Zakaj pa naj si pridemo ogledat vašo predstavo, kaj bi nam svetovala?
Green Light District želi občinstvu ponuditi izkušnjo, ki presega meje gledanja. Je multidisciplinarna plesna predstava, ki združuje ples, vizualno umetnost, kiparstvo, glasbo in programiranje. Je predstava o vidnosti, intimi in mejah, ki jih briše digitalni svet. Začne se s trenutkom, ko vstopite v Jenkovo dvorano, ki se na tisti večer spremeni v zeleno cono, tisto cono, kjer stvari postanejo družbeno sprejemljive in jih ne preizprašujemo, dokler dvorane ne zapustimo.
Hvala in srečno ekipi, ki jo poleg tebe sestavljata še Hana Murovec in Vesna Wolf kot soustvarjalki in plesalki. Glasbo pa je prispeval David Nik Lipovac in MRFY – Human (avtorji: Strasbergar, Zupančič, Klobučar, Merlin, Pak).