V torek, 27. maja, ob 20. uri bo v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma gostoval Balet Velikega Gledališča iz Ženeve s predstavo Sen kresne noči v koreografiji Michela Kelemenisa. Francoskega koreografa Michela Kelemenisa občudujejo zaradi natančno dodelanega in prefinjenega plesnega giba. …
Z ženevskim baletom je leta 2009 ustvaril zelo uspešno Pepelko, z novo oktobrsko postavitvijo pa se podaja v svet Shakespearjeve vilinske komedije s primesmi ljudske pravljice. Svojo interpretacijo Sna kresne noči je napovedal kot ritualiziranje šekspirjanske domišljije in potopitev v njegov gledališki imaginarij, da bi lahko ponovno odrsko izrisal mitološko zgodbo, ki danes živi v precej razpršeni obliki. Ljubezenski nered, kot si ga je zamislil Shakespeare in uglasbil Felix Mendelssohn, lahko tokrat pričakujemo kot glasbeno-scensko delo v zamahu prazničnega vrtinca. Ženevski balet s to stvaritvijo nadaljuje sodobno plesno usmeritev, ki se ne odreka svojemu zgodovinskemu sidrišču. …
Častitljiva zgodovina Ženevskega baleta sega na začetek 20. stoletja, ko je tamkajšnje Veliko gledališče gostilo nekaj največjih imen – Isadoro Duncan in Nižinskega ter Ruske balete. Ob ponovnem odprtju leta 1962 je Veliko gledališče ustanovilo lastno baletno skupino, ki so jo desetletja vodili Janine Charrat, Serge Golovine, Patricia Neary, Peter van Dyck, Oscar Araiz, Gradimir Pankov, François Passard in Giorgio Mancini. Vse od začetkov je skupina predana najširšemu podajanju plesnih slogov 20. stoletja. Sodelovala je z legendarnimi umetniki, kot so George Balanchine (umetniški svetovalec med 1970 in 1978), Mihail Barišnikov, Rudolf Nurejev, Jiří Kylián, Ohad Naharin, William Forsythe in Lucinda Childs. Danes jih vodi Philippe Cohen; skupino Baleta Velikega gledališča iz Ženeve sestavlja 22 klasično izobraženih plesalcev z vsega sveta, ki plešejo v neoklasičnem in sodobnem plesnem slogu. Vsako sezono pripravijo dve novi produkciji, izvedejo repertoarne predstave doma in na gostovanjih, posvečajo pa se tudi šolskim produkcijam in kulturnovzgojnim delavnicam. Po uspešni produkciji Cendrillon (Pepelka Prokofjeva) v Grand Théâtre de Genève leta 2009 je francoski koreograf Michel Kelemenis z Baletnim ansamblom Velikega gledališča štiri leta pozneje zasnoval Sen kresne noči na priljubljeno glasbo Felixa Mendelssohna. Baletna poustvaritev slovite Shakespearjeve pravljične drame je postala del klasičnega plesnega repertoarja leta 1876 z različico slavnega ruskega koreografa Mariusa Petipaja. Z novo uprizoritvijo Michela Kelemenisa in z glasbeno kuliso, ki jo izvaja Sinfoniette iz Basla pod taktirko Roberta Reimerja, ansambel Grand Théâtre de Genève vnovič potrjuje svojo predanost plesu, ki velika baletna dela podaja v novi in vznemirljivi sodobni preobleki. …
William Shakespeare je dramo Sen kresne noči napisal med letoma 1594 in 1595. Leta 1826 je mladi Felix Mendelssohn napisal uverturo k igri, leta 1843 pa je pruski kralj Friderik Viljem IV. Mendelssohnu naročil scensko glasbo za igro. Leta 1876 je koreografija Sna kresne noči Mariusa Petipaja postala ena od mejnikov klasičnega baleta. Od tedaj so se v baletno zgodovino vpisale tudi druge produkcije, kot so uprizoritev Georgea Balanchina za Newyorški balet iz leta 1962, ali Sen sira Fredericka Ashtona za Kraljevi balet iz leta 1964, postavitev Johna Neumeierja za Hamburški balet iz leta 1977, ki jo je baletni ansambel Pariške opere obnovil leta 1982. Različica Michela Kelemenisa Shakespearjevo znamenito pravljično komedijo podaja s prirejenimi pripovednimi prvinami: "Zagledamo nerodno utelešenje škrata Spaka (v izvirniku Puck, v Župančičevem prevodu Spak), ki usmerja niti poenostavljene zgodbe, v kateri pripoved vodi ples. Iz svojih fantastičnih oblakov Spak strelja puščice, ki spreminjajo čustveno razpoloženje likov in uživa v vsesplošni erotični zmešnjavi. Zaljubi se v vilinsko deklico in jo prisili, da postane njegova kraljica, medtem pa loči dva ljubezenska para. Gozd, večni simbol duševnega preizkusa, postane prizorišče elegantne procesije, ki se razuzdano predaja polteni sli in zanosu. Prepletena svetova zmedenih junakov se nenadoma razpleteta zahvaljujoč petim pričam veseljačenja in četudi s porokami ne smejo več odlašati, lahko zato telesno združitev užijejo popolnoma legalno." …
Četudi Michel Kelemenis Shakespearjevo zgodbo svobodno preoblikuje, v njegovem delu duh pravljične drame ostaja pogonska sila. "Igra je pripoved, ki plesalcem omogoča osnovo onkraj giba in geste; tako njihov ples ni samo ‘ljubek’ – če povemo poenostavljeno – , temveč vključuje diskurzivno razsežnost, ki je neločljivo vgrajena v gesto in se giblje vzporedno z diskurzivno razsežnostjo glasbe." Pri zvočni podlagi je Michel Kelemenis izpustil dve vokalni točki Mendelssohnove scenske glasbe, zborovsko uspavanko in finale, in delo odprl s štirimi stavki Mendelssohnovega Okteta za godala v e-duru, ki jim sledi kratek odlomek iz skladateljevih Pesmi brez besed. …
Scenografijo in kostume je zasnoval Nicolas Musin. Sceno predstavljata dve jasno prepoznavni prizorišči: sanjski svet nadnaravnih bitij, vilincev in škratov ter človeški svet, ki ga opredeljujejo intervencije odrskih objektov. Lučna zasnova in senzualna kostumografija vsakega od likov svojstveno zaznamujeta in delujeta tudi kot subtilna pripovedna podlaga. Dvaindvajset plesalcev Velikega gledališča iz Ženeve bo poustvarilo nekatere od Shakespearjevih najbolj priljubljenih junakov: Spak / Oberon, Vila / Titanija, Lisander, Hermija, Demetrij in Helena. …
