V petek, 24. oktobra, se je ob dvajsetih v Stari mestni elektrarni zgodila druga ponovitev predstave Brez naslova (Untitled) plesalke in koreografinje Magdalene Reiter.
Predstava je del širšega avtoričinega opusa Blow-up. Plesna instalacija brez naslova išče svoje mesto v preizpraševanju perspektive, izginjanju in obstajanju, prezenci in odsotnosti.
Dva plesalca in plesalka nas vodijo iz zunanjih prostorov Stare mestne elektrarne do preddverja, povabijo nas v zaodrje in na koncu razkrijejo nekakšen filmski set, kjer spremljamo ustvarjanje novih video sekvenc med resničnim in iluzijo. Za trenutek se prostori spremenijo v živo galerijo, ki se ne pusti ujeti in nenehno uhaja pogledu. Definiciji uhaja tudi naslov, saj ne želi ničesar definirati, postaviti v okvir, izpostaviti. Konceptualno gre za delo v nastajanju, torej nekaj neulovljivega, vedno spreminjajočega se, kar pa ne pomeni, da bi bila instalacija nedodelana. Prav nasprotno. Plesni gibi so matematično natančni in kadri do milimetra točni. Le ples je ta, ki je že po svoji naravi izmuzljiv in nedokončan, saj kot motor sili plesalce k odhajanju in vračanju.
Prvi del predstave postavi občinstvo v vlogo voajerjev. Skozi okno v sosednjem prostoru opazujemo izjemno plesalko Jerco Rožnik Novak. Z geometrijskimi gibi meri različne razdalje v prostoru in tako umešča svoje telo v scenografijo sobe. Ob spremljavi klasične glasbe premika dva stola, se pozicionira v odnosu do stene, išče njene robove. Prizor po eni strani spominja na gledališko atmosfero predstav Pine Bausch, po drugi strani pa sledi geometrijskim likom, minimalizmu in funkcionalnosti avantgardne šole Bauhaus. Njen ples opazujemo od zunaj in je ne vidimo zares dobro, po eni strani je to za gledalce vir frustracije, ki pa je nameren in se z nadaljevanjem predstave celo stopnjuje. Jerci se v drugem prostoru, med gledalci, pridruži plesalec Beno Novak. Tudi njegovega plesa ne ujamemo v celoti, saj nam uhaja, včasih ga le slišimo, potem stoji čisto blizu, nato nas preseneti na drugi strani stekla. Postopoma skupaj z njim vstopimo v preddverje dvorane. Jerci in Benu se pridruži še plesalec Davide Lafabiana. Z repetitivnimi in natančnimi, minimalističnimi koreografijami premerijo prostor. Skupaj z njimi ga tudi mi, ki smo se kot skupina tukaj znašli, in merimo tudi čas. Z odgovori publike in našo postavitvijo v prostoru nastopajoči označijo meje in čas dogodka. Skupaj torej tvorimo okvir, v katerem se nahajamo. Čeprav plesalci zaradi svoje neomajne potrebe bo gibu in premikanju našim očem ves čas uhajajo.
Postopoma nas vodijo skozi ozek prehod proti dvorani. Pojavi se nov kader, nova ovira, nov okvir. Če nam je v začetku kader omejevalo okno, skozi katerega smo kukali v prostor dogajanja, in je kasneje prisotnost drugih definirala naš položaj, nam zdaj pogled omejuje sama arhitektura prostora. Kasneje se vključi še kader objektiva, saj sledi vpeljava fotoaparata in v nadaljevanju še pogled skozi kamero. Omejitev pogleda se kot rdeča nit plete skozi celotno plesno instalacijo in pušča občinstvo v zavedanju, da nekaj ostaja skrito in nevidno pogledu. Se ples zgodi, tudi če ga ne vidimo? Ali je v tem primeru tudi resnično? Povabljeni smo torej po stopnicah navzdol v zaodrje in med garderobe pod odrom Stare mestne elektrarne.
Prostor zaodrja najbolj spominja na galerijo. Prostori so intimno osvetljeni in na inovativen način iščejo smer pogleda. Luč je za predstavo ustvaril Janko Oven. Pogled si izbiramo sami, lahko se sprehodimo po prostoru, sami si določamo, koliko časa želimo nekaj opazovati in kdaj se premaknemo naprej.
V živo se odvija plesna instalacija Davida na razkošnem rdečem kavču, z renesančno sliko v ozadju, včasih tudi v polju skritega, ko odide v toaletne prostore. Naprej so po prostoru razstavljene video instalacije, fotografije nastopajočih in prazne slike, opremljene le z zvokom. Vsi načini raziskujejo in interpretirajo način kadriranja, torej, kaj o sami vsebini pove že njen okvir in kaj skrije. Ogled nadaljujemo zgoraj, v klasični dvorani, na udobnih zatemnjenih stolih. Znajdemo se na gledališko filmskem setu, kjer številne statične kamere lovijo plesalce in plesalci lovijo objektiv. Zdaj torej vidimo vse, tudi to, kar ostane kameri skrito in tisto, kar kamera posname. Pod zelo organsko oblikovanje videa se podpisuje Sandi Skok. Vendar naracija dogodka ne ostane pri resničnem, pač pa video izkoristi tudi za popačenje slike in prikaz posnetkov, ki jih ne vidimo v živo. Zopet se torej vzpostavi razmerje med videnim in nevidnim, resničnim in iluzijo. Lahko zastavimo vprašanje, ali se je nekaj, kar smo videli na posnetku, tudi zares zgodilo?
Prav s tem vprašanjem se predstava vpenja v širši družbeni kontekst. Navajeni smo, da vidimo vse. Vidimo roparje, kako se spustijo iz muzeja, vidimo vojna območja, vidimo pa tudi, kaj je imel nekdo za kosilo. Toda, kako nas to definira in kaj to pomeni za družbo, ostaja odprto. Kako to vpliva na našo osebno identiteto, na našo percepcijo sveta, kako vse, kar vidimo, aktivno oblikuje naš pogled? Postali smo nemi opazovalci.
Zgovoren je tudi prizor v predstavi, ko neosebna glasova v različnih jezikih plesalko sprašujeta osebna vprašanja. Njeni odgovori so preslišani, za njih ne dobi dovolj časa, občutek je podobno frustrirajoč kot pri zastiranju pogleda. Kot bi Descartesovo idejo ‘mislim, torej sem’ sodobna družba zreducirala na ‘vidim, torej sem’ ali pa na ‘sem viden, vidna, torej sem’. Čeprav gre za pozno renesančnega misleca, pa je renesansa obdobje, ko se v slikarstvu razvije perspektiva, pogled se umiri na kompoziciji zlatega reza in ravnotežju barv. Morda naključno razstavljena kopija slike Atenske šole renesančnega slikarja Rafaela nad rdečim kavčem med garderobami dobi svoj smisel tudi v zgornjih prostorih odra. Kadri kamer so večinoma pravilni, centralni, tudi projekcija je razdeljene na tri enakomerne segmente. Mir in red vnaša tudi klasična glasba, ki izvrstno podpre atmosfero koreografije in je delo Augusta Adriana Braatza. Predstava se dogaja zaporedoma v štirih prostorih in v zadnjem, najbolj gledališkem prostoru, je nastop razdeljen na štiri dele in epilog.
Magdalena Reiter s svojo zadnjo predstavo estetsko nadaljuje raziskovanje dialoga med plesalci in kamero, med gibom in kadrom, ki ga je začela že v predstavi Kvartet. Takrat sta prav tako nastopila Beno in Jerca z glasbenikom Augustom in video umetnikom Sandijem. Tako uigrana ekipa z novimi močmi sodelavcev je ponovno ustvarila tehnično zahtevno in koreografsko dovršeno plesno celoto, ki ob natančnem branju razpira številne nianse. V svojem jedru nedokončano delo je v izvrstni plesni in tehnični izvedbi vseh nastopajočih neulovljiva celota okoli trdne geometrije. Ker je ples v svojem bistvu neulovljiv in fluiden, tudi predstava nikoli ne bo zares dokončana ali dobila jasnega naslova.