- marec 2026 bo ostal v lepem spominu. Osvojenih je vseh šest velikih maratonov. Udeležencev pa natančno 37.567 iz 140 držav.
Udeležba na tokijskem maratonu je bila v naši familiji planirana takoj po pretečenem berlinskem maratonu. A saj veste, mi planiramo, življenje obrne in takrat sva zavoljo viroze potovanje na Japonsko premaknila za celih deset let. Maratoni nam od Berlina dalje kreirajo potovanja, rada v šali rečem in sem iskreno hvaležna mojemu partnerju Bojanu Požarju, da se je pred skoraj petnajstimi leti in pol ob moji diagnozi rak dojke, odločil, da preteče 10 km na ljubljanskem maratonu in s to gesto pokaže, da zmorem/zmoreva bolezen premagati. Bitko z boleznijo sem/sva zmagala, razdalja desetih kilometrov je kmalu postala prekratka in sledili so polmaratoni z vizijo v Bojanovi glavi: preteči vsaj en mararton. In, ko je bil osvojen Berlin, se je Bojan odločil, da počasi v zbirko doda kolajno po kolajno in na koncu osvoji še ‘grozd’ v tisti eni sami kolajni. Sledil je New York, pa Chicago, London, Boston (no, tam sva bila kar dvakrat, saj je prvič omagal) in letos Tokyo. Kot strastna navijačica sem manjkala samo v Londonu in Chicagu zato sem se letošnjega Tokya še posebej veselila. Res, da je bil čas med obiskom Indije in Japonske, kratek in nisem še podoživela vseh panchakarmskih stanj, a kot napisano, življenje obrne po svoje.
Na maratone potujeva organizirano z agencijo Ruefa iz Avstrije, ki poskrbi za vso logistiko, torej od maratonske vstopnice do hotela, prevozov. Cela logistika, ki jo ima Ruefa z vodičko Kirsten v malem prstu, se je v Tokyu pokazala še posebej pametna odločitev. V Tokyo smo namreč leteli z Dunaja preko Dubaja tri dni preden se je začel napad na Iran in se je posledično zaprlo dubajsko letališče. To se je zgodilo dan pred tokijskim maratonom, ki se je letos odvijal 1. marca s štarom točno ob 9.05. Nekaj zaskrbljenosti je seveda med tekači bilo zaznati, a Ruefa je že takoj po maratonu uredila vse spremembe letalskih kart in vračali smo se preko Istanbula, brez vseh težav.
No, pa, da se vrnem še nazaj na tokijski maraton. Na skoraj vse maratone se imam kot novinarka seveda možnost akreditirati in tudi tokijska organizacija me ni pustila na cedilu in mi odobrila akreditacijo in s tem možnost spremljanja dogajanja od štarta do cilja, udeležbe na press konferenci v nedeljo. Natančnost japonske press ekipe je občudovanja vredna. Vse je potekalo zelo gladko. Na dan maratona, torej v nedeljo se nas ‘pokupčkali’ v posebnem avditoriju in v koloni odpeljali na oder od koder smo spremljali štart tokijskega maratona.
Ta je bil še posebej fascinanten. 37.567 tekačev je množica, ki je ponesla tekaško energijo po tokijskih ulicah. Med njimi je bilo tudi 29 Slovencev, ki so po podatkih organizatorja vsi (z izjemo enega) dosegli cilj. Tokyo velja za enega najbolj mednarodnih maratonov na svetu saj pridejo tekači iz skoraj 140 držav sveta. Tuji tekači predstavljajo okoli tretjino vseh udeležencev.
Udeležba na tokijskem maratonu ni sama po sebi umevna. Na ta maraton se namreč zelo težko prebiješ, četudi izpolnjuješ časovno normo po starostnih kategorijah. Maraton je namreč manjši od vseh zgoraj naštetih ‘ta velikih šest’ z izjemo Bostona, ki je najmanjši glede na število udeležencev. Gre pač za strukturo mest, ki organizirajo maratone in, če je težje priti ‘not’ potem je ekluzivnost toliko večja.
Tekači prevzamejo svojo štartno številko v tokijskem Expo prizorišču, ki je kar odmaknjen od centralnega dogajanja, a sejemska ponudba, ki sodi zraven vsakega maratona, je bila tokrat vrhunska. Uradna tekaška blagovna znamka maratona je Asics in letos so skreirali res lepe tekaške vetrovke v oranžni barvi. Asics je sicer ponudil pod blagovno znamko tokijskega maratona 23 različnih produktov (majice, nahrbtniki, čevlji, torbe…) in vse je šlo za med.
Tudi ponudba ostalih blagovnih znamk je bila izvrstna, In tudi cene. Jaz sem glede športne opreme mala ‘škrtica’ saj se mi zdi, da za potenje res ni potrebno zapravljati stotine evrov. No, z mano se nihče od tekačev seveda ne strinja in zapravljanje za različne majice, trakove za lase, torbice za mobitele in ostale ‘nebodigatreba’ pripomočke, je bilo v Expo prizorišču na vrhuncu. Naša ekipa je bila tam v petek, ko smo imeli organiziran še izlet v dva tokijska templja. Spet je za to poskrbela Ruefa.
Sobota je običajno dan za koncentracijo in takrat sem jaz bolj prosta, da ne motim tekača. Izlet po Ginzi je bil ravno v pravem času.
In potem pride nedelja, 1. marec, ko se na prizorišče štarta, ki je vladna palača – Tokyo Metropolitan Government Main Building zgrnejo tekači. Vse je pripravljeno, vse funkcionira ob japonski natančnosti. Kljub gneči s prevozom vse teče. Stranišča so čista, kljub tisočim, ki opravljajo še zadnjo potrebo pred velikim pokom.
Ob 9.00 so japonski organizatorji štartali z obveznimi pozdravnimi protokoli in nagovori. Ob 9.05 je štartala kategorija tekačev na vodičkih in ob 9.10 ostali tekači na čelu kenijsko etiopijske tekaške ekipe, ki so se pred štartom energično ogrevali. Zjutraj je bilo namreč kar mrzlo tokijsko jutro s komaj nekaj stopinjami nad ničlo.
Tekači so hladno vreme zamenjali s tekaško vročico, ki se je stopnjevala vse do cilja, ki je blizu glavne tokijske postaje. Prvi je na cilj pritekel na svojem vozičku švicarski tekač Marcel Hug, ki tekmuje v wheelchair kategoriji. Njegove zmage na maratonih postajajo legendarne. Na press konferenci je povedal, da je prvič preizkusil posebne rokavice in bil nad njimi navdušen, čeprav ga je na začetku skrbelo kako se bodo obnesle. Pripadla mu je denarna nagrada v višini 25.000 dolarjev, kar je enkrat manj kot recimo nagrada v New Yorku. Marcel je ena takšna pozitivna oseba, predana teku. Mirno lahko zapišem, da je ikona wheelchair maratonov. Imela sem priložnost z njim spregovoriti nekaj stavkov lani v Bostonu in sem se prepričala, da je res poseben človek. Letos pa nam organizatorji nekako niso ravno pustili preveč manevrskega prostora in tekače na tiskovni konferenci pazljivo pripeljali in tudi odpeljali z odra. Pogrešala sem malo več ležernosti ampak pri Japoncih to pač ne gre.
V elitni kategoriji je zmagal Etiopijec Tadese Takele s časom 02:03:37 in denarno nagrado 80.000 dolarjev, med ženskami pa Kenijka Brigid Kosgei, ki je postavila rekord proge s časom 02:14:29 in prejela poleg 80.000 dolarjev za prvo mesto še 20.000 dolarjev za rekord proge.
Na tiskovni konferenci je bila malo nejevoljna, ne vem sicer zakaj, a ob vprašanju enega od novinarjev zakaj je prevzela turško državljanstvo, je bila njena slaba volja še nekoliko večja. Brigid bo namreč od septembra dalje tekla za Turčijo z razlogom, da promovira tek v tej deželi. Verjetno pa je razlog še kje drugje.
V press dvorani je vse teklo po v naprej planiranem urniku. Japonska ekipa je na oder pospremila zmagovalce posameznih kategorij, japonske zmagovalce, posebne udeležence in moram priznati, da so bili novinarji (bilo nas je okoli 400 po podatkih press centra) radovedni.
Rok za preteči maraton je bil 8 ur. Večina ga je tudi dosegla. Tudi moj Bojan, ki je prelaufal tokijski maraton v roku 06:05:21 je bil izjemno zadovoljen. Tudi zato, ker je dopolnil serijo ‘velikih šest’ in prejel poleg lepe tokijske kolajne še tisto tako zaželeno s šestimi pretečenimi maratoni.
Abbott World Marathon Majors širi svojo zbirko velikih še na Šanghai in Sydney. Kljub temu, da Bojan vsakič po pretečenih 42 kilometrih reče: ‘Ta je bil zadnji. Ne grem več’, je tradicija, da se zarečenega kruha največ poje. Le kam mislite, da greva naslednjič?