Skoraj cel januar sem preživela v indijskem objemu panchakarme v ašramu Swetaranya nekje v osrčju Kerale.
Odločitev za panchakarmo je padla lani septembra na Kreti, v ljubi Tertsi, kjer moja hčerka Tereza Poljanić organizira vsakoletne kulinarične joga počitnice. Z ajurvedo sem si kar blizu in vsako poletje na Dunaju tudi obiščem ajurvedskega zdravnika, da malo pregleda moje telo in duha. Ampak želja po čiščenju znotraj je tlela že nekaj časa. In, ko Terezi omeniš Indijo, ni treba preveč razmišljati, ker gre hčerka takoj v akcijo in nakup letalskih kart je bil opravljen, kot omenjeno, lani septembra. Datumi določeni: od 3.-29. januarja 2026. Ko popusti novoletna norija in so temperature v Indiji okoli 30 stopinj, je pač čas za akcijo.
Seveda je takoj bilo moje vprašanje: Kam pa bova šli? V Keralo seveda, v enega od zelo avtentičnih ajurvedskih ašramov Swetaranya, ki ga vodi dr. Thrivikraman. Šli sva na priporočilo Terezine prijateljice Sare, ki je bila tam pred letom dni. Rečeno storjeno. Po zapletih z mojo indijsko viso (niso najbolj navdušeni nad novinarskim poklicem) je bil čas za odhod. Torba spakirana, minimalno, ker na plus 30 stopinjah in v vasi, kjer boš približno 3 tedne, pač ne rabiš veliko. Pa tudi zato, ker greš v srce bombažnega šopinga, ki je seveda cenovno tako udoben, da skoraj pozabiš na barantanje. Ampak o financah pišem na koncu članka.
Zakaj panchakarma? Zato, ker sem že nekaj let (dobrih 15) po kemoterapiji, obsevanjih in biološkem zdravljenju moje rakovice, čutila, da je nujno potrebno razstrupiti telo. Seveda sem vsa ta lepa počela na tem področju različne pristope in sredstva – od postenja brez hrane, do postenja z Oxy Powder z juhicami, pa kar nekaj prehranskih dopolnil sem konzumirala, ki naj bi pucali telo. A vseeno sem čakala na pravi trenutek, da odidem v Indijo, tja, kjer je ajurveda doma. Tja, kjer bom lahko v čisto drugačnem okolju zabremzala in se za mesec dni ustavila. Decembra sem res delala na polno, da sem lahko pripravila v naprej vse oddaje in članke za moj portal, ki ga berete. Nič ni bilo težko, saj je bila misel na panchakarmo tako intenzivna, da sem preprosto fokusirala vso energijo v delo. In sem vedela, da pride dan, ko se bom lahko prepustila brezdelju. To je bilo mogoče na tej poti še najtežje – delati nič.
Prileteli sva v Kochi (mednarodno letališče) in že prvi dan, me je prevzela drugačnost. Namesto superg takoj obuješ ‘šlape’ in v njih sem preživela naslednji mesec dni. Noge prašne, kupiš krtačo, a nič ne pomaga. Tereza mi naroči, da se naj prepustim in bom noge spucala, ko se vrnem nazaj v Slovenijo. Sprejeto, a abčasno sem vseeno drgnila podplate. Voznja z avtom za 120 km oddaljeni Mangalam blizu večjega mesta Tirur je trajala skoraj 4 ure, ker so ceste pač ozke, na njih pa pešci, avtomobili, motoristi, tuktuki…ampak promet šiba, ni zastojev. Smerokaze zamenja hupanje in mislim, da nihče od nas ne bi znal voziti po njihovih cestah s takšno spretnostjo, kot to počnejo indijski vozniki.
Varen prihod v ašram, sprejem doktorja in njegove žene ter ekipe, ki je nadaljne 3 tedne skrbela za naju, je prisrčen. Že prej je Tereza sporočila, da dobiva vsaka svojo sobo, ker je to skoraj nujno potrebno. Ker že dolgo ne živiva več skupaj je distanca mati&hči nujno potrebna. Sploh, ker sva približno vedeli kaj naju čaka. Poudarek na približno.
Naslednji dan sva imeli seanso z doktorjem, katermu sva zaupali težave zaradi katerih sva prišli na panchakarmo. Pišem v svojem imenu, Tereza vam zaupa, če bo pri volji. Moj fokus je bil kot že napisano: očiščenje telesa po kemoterapiji, saniranje oz. zmanjšanje bolečine v ledvenem delu, opustiti kapljice za nos, brez katerih nisem mogla dihati (stranski učinki kemoterapije so mi izsušili sluznico) in urediti prebavo. Veliki plan, brez dvoma. Doktor ugotovi, da so vsi našteti problemi/težave povezani z mojo prebavo. ‘Ko urediva prebavo, se bo uredilo vse ostalo,’ je zagotovil in mi predpisal še cel kup tki. medicine, ki sem jo začela jemati kar takoj. Jasno, takoj vprašanje z moje strani: Koliko časa bo vse skupaj trajalo? In njegov odgovor: Bomo videli, naj telo začne reagirati in vse se bo uredilo ob pravem času. Zoprn odgovor za nas, ki želimo vedeti natančno kaj se bo dogajalo in smo v stresu, če se potem kaj zalomi. Ampak, to je nauk št.1 – prepusti se in pusti telesu, da naredi svoje. Vseeno pa urnik v Swetaranyi obstaja. Zbujanje ob 6.00, da vzamem medicinske pripravke, sprehod, ob 8.00 čaj, ob 9.00 zajtrk, po zajtrku tableti Varanadi Kashaya, ob 12.30 kosilo, ob 16.30 priboljšek, ob 18.00 joga, ki jo vodi doktor, ob 19.30 večerja in spet dve tableti Varanadi Kashaya. In ob 21.00 spanje. Jasno vmes pa terapija z abjango v kombinaciji z rastlinskimi snopiči. In litri olja, ki so se pretakali po mojem telesu in ga pripravljali na čiščenje. Jaz se itak za masažo takoj prodam.
V 23 dneh sem prejela 23 masaž, ki pa jim oni ne rečejo masaža ampak terapija. Panchakarma ni wellness. Je proces. Meni se je zdelo, da sem prvi teden na počitnicah. Samo odlična ajurvedska hrana in terapije. Kaj bi še rada. No, kmalu pa so se začeli pravi procesi razstrupljanja. Energije sem imela še vedno dovolj, na trenutke sem sicer čutila utrujenost, glavobol in nekaj čustvenih nihanj. V nekem trenutku sem imela občutek, da se mi ne čisti samo telo, ampak tudi spomini. Panchakarma ni samo fiziološki protokol – je tudi psihološko odpiranje. Biti sam s sabo ni vedno prijetno.
Spanje na trenutke težko, zbujanje ob ptičjemu petju ali zavijanju mačke ter jutranji budnici muslimanske skupnosti so bili na trenutke hudo naporni. Zakaj se mora dret ob 5.15, ko vsi še spimo? Pa sem se nekako tudi na to navadila. Nekajkrat mi je uspelo celo spati celo noč brez prebujanja. Sta pa mesec januar in februar tista meseca, ko je v celotni Kerali čas festivalov, ki jih organizirajo v templjih. Raja se dolgo v noč, kar sva tudi občutili. Ja, templji so res na vsakem koraku, tudi v tako majhni vasi, kot je ta v kateri se nahaja Swetaranya.
Sicer je lastnik Swetaranye dr. Thrivikraman krasen človek, ki vodi ašram na svojem posestvu, ki so mu ga zapustili starši. Skrbi tudi za zdravje in zaposlitev lokalne skupnosti. Vso njegovo ekipo namreč sestavljajo domačini, ki živijo blizu ašrama. Terapevtke (mi jim pač rečemo maserke) je naučil pravilnih postopkov masaže. Abjanga se namreč izvaja štiriročno in vedno te masirajo ženske, če si ženska in moški, če si moški. V tem pogledu obstajata samo dva spola, nič vmesnega.
In, če sem po tednu dni jedla in bila kraljica je prišel čas za virechano – postopek odvajanja. Zaradi moje starosti (marca bom stara 65 let) se doktor ni odločil za postopek vamane (bruhanje) in sem kar zadovoljna saj je Tereza dala skozi tudi to. No, ona je dala skozi vse faze. Panchakarmini postopki so nekako razdeljeni na stopnje: najprej oljenje (purva karma), da se telo pripravi na razstrupljanje. Nato vamana (bruhanje), nato virechana (odvajanje) in pa enema oz. basti (oljni in zeliščni klistir). Virechana je šla pri meni skromno saj sem cel teden prej že kar imela urejeno prebavo. In telo se je začelo razstrupljati po nekaj dneh. To sem občutila pri vonjavah. Iskreno. Tako neprijetnih vonjav mojega telesa še v življenju nisem zavohala. Vsi vemo kako ‘dišimo’ če gre za fizični napor in kako drugače, če gre za psihični napor. Ampak znojenje med panchakarmo je bilo pa res nekaj posebnega. Kot pravi ajurveda: če zadiši-se premika; če se premika – se zdravi!
Prebava, ki je bila prej počasna in naporna, se je začela odzivati. Ne takoj idealno, ampak drugače. Telo je dobilo ritem. Topla, preprosta hrana in mnogo tople vode je naredilo več kot vsi ‘superfood’ eksperimenti prej. In, ja toliko pogovorov o odvajanju še nikoli prej nisem imela z nobenim. Doktor je želel vedeti vse, saj se je na podlagi tega odločal za nadaljni potek panchakarme.
Po virechani spet intenzivne abjanga terapije masaže. Dotik, ki ni imel estetskega cilja, ampak terapevtskega, je deloval globlje, kot sem pričakovala. Občutek varnosti, prizemljenosti, vračanja v telo. Ko sprejmeš počasnost, telo začne sodelovati.
Zadnji teden je bil namenjen izmenično oljnemu in zeliščnemu bastiju. Uf, koliko nesnage je v naših telesih in kakšno olajšanje čuti telo in glava po intenzivnih čisčenjih. Prejela sem vse skupaj 6 terapij in mogoče bi še lahko kakšno, a doktor je bil prepričan, da bo kar dovolj.
Ne pričakujte, da vam napišem, da sem po 23-ih dneh ‘nova oseba’ v dramatičnem smislu. Sem pa zagotovo bolj zbrana, z jasnejšim občutkom, kaj mi ustreza in kaj ne. In štiri kilograme lažja. Konkretno pa so se mi omilile bolečine v križu, s sinusi nimam več težav, prebava pa se še umirja. Napotki doktorja so seveda še za nadaljne tri mesece in sploh za nadaljno vrnitev v ustaljene tokove. Ker sem tip vata/pita moram konzumirati samo kuhano toplo hrano. Vsaj v tem zimskem obdobju, ko je moj ogenj (agni) nizek. Poleti pa si lahko privoščim tudi kaj ne čisto ajurvedskega. Vrnitev v ‘civilizacijo’ je bila nekoliko stresna. Še bolj vrnitev domov, a sem kar hitro nadaljevala prehrambeni ritem panchakarme. In upoštevam ostale napotke: zbudi se zgodaj, ob 6.00 in popij svojo medicino, naredi svojo rutino, kar pomeni v mojem primeru joga in gaga.
Jej tri obroke dnevno – zajtrk, kosilo in večerjo vedno ob isti uri. Večerjo pojej do 19.00. Ne jej med obroki in ne jej sladkarij – no, to je poseben izziv. Pojdi spat do 21.30 in naredi panchakarmo vsako leto. Sprejeto na znanje in obljubila sem si, da se prihodnje leto januarja ponovno vrnem. Sicer pa se učinki panchakarme nekako poznajo po cca treh mesecih.
In ja, zanimajo vas finance. Približno tako, da vidite okvir. Letalska karta Zagreb-Kochi-Zagreb (s Qatarci preko Dohe) 1.100€. Prevoz iz Kochija do ajurvedskega centra in nazaj cca 90€. Bivanje, vsi tretmaji, hrana in vsa medicina (v času panchakarme in nabava za nadaljne 3 mesece) cca 1.500€. Odvisno od terapij, ki vam jih zdravnik predpiše. Na posestvu se trenutno adaptira stavba in doktor bo naredil še tri popolnoma nove sobe za prenočišče in dve terapevtski sobi ter novo kuhinjo. Zato bo mogoče bivanje v teh novih prostorih nekoliko višje. Ašram ni luksuzen, je pa avtentičen in prijaznost ekipe je prekrasna. Naekrat je na posestvu mogoče 8 ljudi in v času panchakarme niti ni dobro, da si obkrožen s preveliko količino komunikacije. Tudi dejstvo, da je doktor na voljo 24 ur na dan pomaga k odločitvi zakaj ravno Swetaranya.
Ostalih stroškov nimate razen, če ste tako radovedni kot jaz in probate striženje pri lokalnem frizerju za katerega boste odšteli 1€, ja prav ste prebrali en evro! Ali pa si boste nakupili prekrasne rute ali bombažne hlače ter kakšno ajurvedsko kozmetiko. Cene so preprosto neverjetne. Hrana, ko boste izven panchakarme, pa je tudi neverjetno poceni. Za kosilo s tremi ali štirimi jedmi boste odšteli 3 – 5 evrov. Res prava Indija Koromandija.
Panchakarma je proces, ki zahteva odločitev, disciplino in pripravljenost na soočenje. Priporočam vsakomur. Nagrada je spektakularna in se odraža v odličnem počutju in samo želim si, da to traja in traja. Trenutno sem v fazi intenzivnega kuhanja in poslušam tudi ujeti načrtovani urnik. Kakšen dan gre kot po maslu, kakšen pa se mi tudi zalomi. A vendar Indija, bila si prekrasna in se vidimo naslednjič. Vse kar vas zanima najdete na naslovu https://swetaranya.com/ ali pa me še kaj vprašate. Vsega res nisem uspela napisati.