Praznovanje folklore v izvedbi ŽKUD Tine Rožanc!
Tistega večera 26. aprila se je z minuto molka polna Linhartova dvorana poslovila od preminulega papeža Frančiška (21.4.2025). Nato se je začela proslava velike obletnice (ŽKUD) Tine Rožanc, 105 delovnih let kulturnega društva od ustanovitve leta 1911 v Trstu, kjer je potekalo samostojno delovanje slovenskih železničarjev. Po razpadu Avstro-Ogrske, je društvo začasno nehalo delovati, nato se je preselilo v Ljubljano, kjer je bilo uspešno vse do druge svetovne vojne, ko je nastopil nov premor, novo omejevanje kulture. Ob takratni ustanovitvi Železničarskega kulturno umetniškega društva (ŽKUD) Tine Rožanc, so bile dejavne štiri sekcije: godbena, orkestralna, pevska in dramska sekcija. Po vojni so se znova aktivirali železniški delavci in 29.8.1946 na novo postavili svoje folklorno društvo, ki so ga preimenovali v Društvo Tine Rožanc.
Sprva so se, poleg odkrivanja slovenske kulturne dediščine, osredotočali še na širša območja balkanske kulturne dediščine in se izkazali s svojimi folklornimi koncerti. Danes v Društvu Tine Rožanc deluje in ohranja kulturno dediščino 5 njihovih sekcij: Folklorna skupina Tine Rožanc ustanovljena – 1949, veteranska folklorna skupina – 1994, otroška folklorna skupina – 1996; Rožančevi fantjiči (pevsko-instrumentalni trio, delujoč že nekaj desetletij) in vokalno-instrumentalna skupina Katanija, ki izvaja tradicionalne skladbe več kot 20 let.
Za svojih jubilejnih 105 let kulturnega delovanja so se člani Društva Tine Rožanc poklonili vsem, ki so soustvarjali bogato slovensko ter širšo balkansko kulturno dediščino petja, plesa in glasbe. V gledališki knjižici so zapisali: ‘Današnji koncert je poklon vsem generacijam članov, ki so s svojim trudom, energijo in srčnostjo prispevali k razvoju in ohranjanju naše skupne kulturne identitete.’ In je to bil njihov veličasten poklon kulturni dediščini, kar so domiselno spletali ter predstavili v letošnjih dveh koncertnih uprizoritvah: Drava, Sava, Soča: 25. ter 26. aprila (ko je bil tudi ogled) 2025, na odru razprodane Linhartove dvorane CD Ljubljana.
Za uvod je stekla zgodba o treh rekah, treh sestrah, ki so si zaželele morja, ter se odločile, da se zjutraj preizkusijo, katera ga lahko najhitreje doseže. Ko se je znočilo se je najstarejša Drava po tiho odpravila na pot. Zakaj je Drava najstarejša? Pravijo, da njeno ime izvira še pred časom prihoda Slovanov, je naša najširša in z vodovjem najbolj bogata reka, ki pod Južno Tirolsko izvira kot Die Drau, teče po Koroški onstran naših sedanjih meja vse do Beljaka, se spusti po celovški kotlini, pri vasici Vič pa prestopi državno mejo ter nadaljuje pot do Dravograda, Maribora proti Ptuju, ko se ob meji s Hrvaško spušča do Varaždina, nato pa teče ob hrvaško madžarski meji skoraj do Osijeka kjer se izlije v Donavo.
Medtem se je zbudila še Sava, seveda pobesnela zavoljo odhoda Drave, vendar je sestri sledila, najmlajšo Sočo pa prepustila njenim sanjam. Sava je ubrala drugo pot,. Kot vemo ima dva izvira (Sava Bohinjka in Sava Dolinka), ki se združita pod Radovljico, ko od tod steče najdaljša slovenska reka, ki se izliva pri Beogradu v Donavo. Sava je svojčas bila povsem jugoslovanska reka, saj teče čez štiri nekdanje jugoslovanske republike; ko povezuje Slovenijo, Hrvaško, Bosno in Hercegovino ter Srbijo; tudi se je močno oddaljila od morja. Ko se je prebudila Soča (Isonzo) ter spoznala prevaro svojih dveh sester, je besno planila čez skale ter soteske. Reka Soča izvira iz številnih pozemnih izvirov pod visokimi vrhovi gorske verige Kanin v bližini vasi Trenta, razlije pa se v Jadransko morje blizu italijanskega Tržiča (Monfalcone) v obliki delte, kot bi komaj pričakala trenutke sprostitve po naporni poti.
Predstava Drava, Sava, Soča se začne v temi, ko pred zastorom zapojejo Rožančevi fanjtiči, umirijo avditorij in obiskovalce uvodoma vpeljejo v svet slovenske kulturne dediščine. Ko se zastor dvigne in se luči prižgejo, postanejo vidne tri projekcije treh rek zajetih v delčku pokrajine, kjer so najbolj prepoznavne. Z leve proti desni si sledijo Drava, Sava in Soča, na levi strani in v ozadju odra se postavi orkester, člani skupine Katanija. Z rdečo svetlobo se okviri vizija reke, to pa napoved programskega sklopa, ki se vrti okoli označene reke. In kot prva pordeči slika Drave, ko nje rečni tok teče skozi Koroško tako na avstrijski, kot na naši strani meje, nato po Štajerski.
Po programu je bil prvi na vrsti folklorni splet, Mlatenje prazne slame-splet koroških plesov/avtorja koreografije: Katja Kavkler in Klemen Dovč; avtor glasbene priredbe: Klemen Dovč. Saj vemo kaj pomeni ‘mlatenje prazne slame’, največkrat po vsebinah nagovorov in govorov. Ko pa se v plesu ilustrira delavno vzdušje olajšanja po žetvi, ki ji sledi mlačva, ali spravljanje zrnja iz klasja s cepcem, je to ritem ali ropot cepcev, ki je nekoč odmeval iz ene ali druge hiše, kar se je slišalo kot ‘pikatepokate, pikatepokate’, oponašali pa ga v plesu ter šaljivih pesmih. Že na samem začetku vstop plesalcev vzdigne splošno navdušenje, in kako ne bi, ko polka ter valček pristno zadonita, pari pa v plesu tekoče jadrajo po prostoru. Navdušenje znova dvignejo še možje s palicami, ki jih spretno spletajo v plesu, ko se v kolu nekateri celo postavijo pod palico ter ritme lovijo s koraki, seveda oprijeti na palici. Ta posluži še kot mejnik med parom, ki jo spretno vihata, da se lahko čim bližje spogledujeta. Posebna atrakcija pa nastopi ko mož skače med dvema palicama, ki jih sučeta dva druga, nekako kot bi poskakoval čez kolebnico, le da sta dve po dve palici sprijeti v loku in se sučeta ob njemu, on pa jih v kratkih zamikih preskakuje. Bogata dolga in široka krila se ob vrtenju in dvigih širijo ter sučejo po zraku, sicer tako možje kot žene imajo bele srajce-bluze, širokih rokave in lajbiče, ob njih pa so šali vezani kot kravate, ali pri ženskah manjše pisane resaste rute okoli ram. V zimskih dneh so dobrodošle bele volnene nogavice, ki so vidne ob kratkih krilih in hlačah, pokrivala pa klobuki ter lične oprijete ženske avbe, lahko tudi mogočne bele peče, ali rutke zavezane pod lasiščem.
Na avstrijski strani so krila široka in kratka do kolen, včasih še plisirana. Volnene nogavice in čevlji pa primerni za hude zime, ki jih v zgornjem toku Drave ne manjka. Živahnost nastopa, moč in energija izročila ob udarcih palic so vabili gledalce, ki so svoje navdušenje glasno posredovali, tudi se ne bi kar tako ustavili, če nastopajoči ne bi ob vzklikih živahno odplesali za zaveso. K navdušujočemu nastopu sta ob ustvarjalcih, doprinesla še oba folklorna ansambla s svojim izvrstnim nastopom skupaj z glasbeniki.
V drugem scenskem izhodu: Dravski flosarji-plesi iz okolice Pohorja, se narodnim šegam sledi ob Dravi po področju Štajerske, avtorja/koreografija Anja Verderber, gl. priredba glasbe Vlado Podlogar. Tako kot se je v veselem vzdušju s harmoniko v roki pričakovalo flosarje na splavih, je tudi stekla koreografija veselega scenskega vzdušja. Na odru so veselje podžigali bosonogi dravski flosarji odeti do kolen spodrezanih hlač, s širokimi črnimi klobuki na glavi, in s svojimi palicami v roki s katerimi so nekoč na svojih lesenih hlodih po Dravi transportirali ogromne gmote lesa in jih prevažali po reki. Flosarski poklic je bil cenjen, sicer težek, vse težko pa je sproti pozabljeno ob zvokih harmonike, prepevanju, v plesni radoživosti, na koncu še ob dobri košti.
Njim je sledil hudomušni ples Horti po kwance (Pojdi po klancu), ko dekle s pesmijo bodri fanta, da iz doline pride po klancu in ji prinese rožo, v izvedbi otroške folklorne skupine Tine Rožanc, avtorja/ koreografija Tjaša Kovačič, gl. priredba Pavle Strel. Njihova otroška skupina se hudomušno predstavi v plesu in rajanju, pa čeprav v pestrem razponu mladostnih in otroških let, kar ne moti, nasprotno celo pomaga najmlajšim, da hitreje sledijo onim malo starejšim, ko se medsebojno povezujejo ter podpirajo. V koreografiji se po prostoru slikovito razporeja ter oblikuje celotno skupino, ko sledi kolo v krogih, ali koraki v vrstah, in najmlajši celo veselo poskakujejo po svoje. Ko pa se oblikujejo pari, ki zaplešejo v duetu ali trojčku, ostali snujejo svoje igrive trenutke. Na koncu, pa so si vsi skupaj upravičeno prislužili obilni aplavz.
V četrtem izhodu je bil nared popularni obred: Štajersko ženitvovanje, avtorja / koreografija Gašper Toman, gl. priredba Sašo Zver. Poročni obred se prične s svati, ko ženin s svojimi fanti prijadra na sceno, in dekleta pripravijo nevesto v njeni oblačilni belini in ženin bolj slavnostno oblečen z visečimi belimi trakovi okoli klobuka, tako predstavi svoj poročni status v obredju. Slavnostno obredje se zlije v glasbi petju in plesu, ob tem pa tako ženin, kot nevesta imata svoje preizkušnje, ko se znajdeta vsak v svojem plesnem kolu, ona celo v sredi kroga z novim ‘izbrancem’, ko pade še kak zakriti poljub.
Folklorno popotovanje ob Dravi se zaključi z avtorsko glasbeno priredbo članov skupine Katanija: Raca plava, mamca so štrukle pekli, ko se skupina v svojem glasbenem spletu skupaj z Dravo usmerja še na širša področja Balkana ali etno -balkan glasbe, ne le tradicionalnalnih, ampak tudi v modernejših izvedbah.
Folklorna izročila ob reki Savi se pričnejo s spletom avtorske glasbene priredbe Rada Turka: Ljubezen vedno najde pot, v izvedbi: Rožančevi fantjiči, treh godcev in pevcev: Boris Kurent (bas), Janez Mramor (S klarinet) in Rado Turk (violina). Njihova instrumentalna sestava je enaka tisti pred 105. leti s katero je ŽKUD Tine Rožanc pričel svojo zgodovinsko pot kulturnega izročila. No, v glasbenih priredbah posegajo še po harmoniki, medtem, ko se strogo držijo tradicionalnih izvedb ljudskih pesmi. Ob Savi se kar zlagajo verzi o ljubezni, tako danes, kot nekoč. Folklorno popotovanje ob Savi pa se prične na začetku reke, ki ima dva izvira, torej po Gorenjski, v novem izhodu. Gorenjski niz; avtorja /koreografija Nina Mažgon Műller, gl. priredba Primož Gnidovec. Gorenjski niz zajame širše področje Gorenjske, ko koreografija tekoče prepleta raznolike oblike v slikovito celoto. Folklorno obredje in plesi povezujejo tako ženske kot moške vokale v izvajanju ljudskih pesmi, medtem, ko eni pojejo drugi že plešejo, nato se združijo v pare in sledi koreografski niz ob polki in valčku, ko škornji izrazito poudarijo ritem, in brez radoživih vzklikov tudi ne gre. Gorenjski štajeriš se izkaže za veselo plesno rajanje v krogih in vrstah plesne skupine, ko se letečih korakov prepleta ter vozla, v manjšem krogu pa se zgodi še kak preval. Par se vrti s skoraj stegnjenimi rokami nad glavo , ob rahlih prepletih s prsti. Tudi prijemi med pari imajo niz zapletenih, vendar igrivih različic, ko moški za seboj vodijo ženske v primežu rok in obratno. Skupinsko rajanje, ne-le, da vetri zračni prostor, ampak še nasmeje in ustvari živopisno vzdušje.
Gorenjskem nizu je sledil nov koreografski splet Kruh in sol: avtorja/ koreografija Anja Verderber, gl. priredba Vlado Podlogar. Tokrat na sceno kot prvi vstopijo Rožančevi Veterani s harmoniko. Vodja procesije pristopi h gospodinji, v želji, da zapojejo in zaplešejo, ta mu pa za dobro voljo in v vabilo ponudi kruh in sol, gospodar pa po možnosti še vino. Sledi vzklik, za tem pa še zvok harmonike, ko Veterani veselo igrajo, pojejo ter zaplešejo, v svoji iskrivosti in ponosni drži, pa kar opomnijo na rožančeve začetke in na pristnost folklornih izročil.
Folklorno popotovanje ob rečni strugi Save zaključijo člani skupine Katanija z avtorsko glasbeno priredbo: Oj Savice, in seveda znova navdušijo s svojim etno-balkan melosom, ki kar sprošča in navdihuje.
Proti koncu koncerta je na vrsto prišla najlepša med rekami, reka Soča, z njo pa plesni splet: Glej, glej, kar mimo gre – splet plesov iz Posočja: avtorja / koreografija Matevž Jus, gl. priredba Oskar Stopar. Ko se na odru podajo fantje ter dekleta v ličnih oblačilih s pridihom sosednje Italije; krila so dolga in bogato nabrana, enobarvna ali drobnih vzorcev, enako dolgi predpasniki, bele bluze in lajbiči vseh oblik, ter mala ruta okoli vratu, možne so tudi dolge obleke in raznovrstna pokrivala, ali pač brez njih. Moški so že bolj mestno odeti, bela srajca in kravata, pa suknjič čez lajbič in dolge hlače ter klobuki, sicer vse odvisno od kod prihajajo, bližje meji ter mestom, ali nekoliko iz zaledja. Ko se najprej zbirajo fantje ali pač dekleta, vsaka skupina pa ima še svoje veselo druženje ob petju ter plesu, nato si izbirajo partnerje, če jih že nimajo in stečejo plesi v dvoje. Tudi vsi naenkrat ne zaplešejo, ko je vedno kdo pripravljen na klepet ali oglede. In je plesna drža, tako kot oprijemi rok v duetih že bolj salonska. V tem sklopu še posebej pridejo do izraza plesi ob meji z Rezijo (Kobarid, Bovec), ki niso povsem avtohtono rezijanski , ampak so ‘po rezijansko’, ko se zapleše ob specifičnem ritmu ter ritmičnih poudarkih s čevlji, pa po postavitvah, vrtečih se figurah ter po poskočnosti, kot tudi po zaključni mazurki, kar so gledalci navdušeno sprejeli. Zgornje Posočje, zlasti gorati predeli in pašnikih se po svojih folklornih izročilih kar enačijo z gorenjsko folkloro.
Naslednji izhod ob reki Soči nosi naslov: Ta cikasta krava , avtorji/ koreografija: Špela Jurak, Lea Onufrija, gl. priredba člani skupine Katanija, ob zabavnem petju in plesu ženske skupine. Cikasto govedo je avtohtono rjavo rdeče slovensko govedo, Cika pa kravica v pesmi, in v plesu, ‘stara ali mlada, ki bi mogoče zaplesala rada, pa nebi znala’.
Zadnja koreografija v plesnem nizu Posočja nosi naslov Ne bom je nosil: avtorja/ koreografija Gašper Toman, gl. priredba Sašo Zver. Ob glasbi pesmi in plesu se obujajo temačni časi Posočja, ki meji na večje zahodne države, nekoč kraljestva ali cesarstvo, ko so fantje teh krajev služili vojsko, se bojevali in dali svoja mlada življenja za njihovo zmago; sicer kar nekam spominja na nedavne vojne ali na čudne čase novega tisočletja. Koreografija zaobjame boleče slovo, ko se dekleta poslavljajo od fantov, in jim v slovo pripenjajo pušeljc na srajco, lajbič. Močen vtis naredi skupina fantov v črnem v ravni vrsti, ko z malo, simbolično puško na ramah in s pesmijo počasi stopajo v ospredje odra. Nebom je nosil se izkaže za koreografijo življenja, saj se prepletajo bolečine ter radosti živih dni in optimistično dajo željene obljube.
Več kot 100 nastopajočih ŽKUD Tine Rožanc je temperamentno zaplesalo, zaigralo ter ubrano prepevalo ljudske pesmi, ob tem pa tako navdušilo, da so dvignili avditorij na noge, ko se poklonov niti ni dalo več šteti. Ustvarjalci predstave so domiselno povezali kulturo folklorne dediščine, tako na tej ali oni strani začrtanih meja, z ozirom na lego in rečni tok treh slovenski rek, ob hudomušni ljudski pripovedi o treh skreganih (rečnih) sestrah, in tekoči odrski postavitvi: režija: Gašper Toman, Nejc Panjan; snemanje: Lara Šifrer; ton: Robert Rojc, luč: Marko Kovač, scenografija: Katarina Veber, kostumska prenova: Katarina Gerjevič, Marija Kosmač, Helena Jamnik, Anja Čemažar, Tjaša Kovačič, Maša Dolinar in Kaja Dolinar. Umetniško vodstvo: otroška folklorna skupina: Tjaša Kovačič, Špela Jurak; veteranska folklorna skupina: Marko Kosmač, Tomaž Bole; članska folklorna: Gašper Toman, Nejc Panjan.
Vsem skupaj iskrene čestitke! Čestitke tudi za zmago na Maroltovem srečanju odraslih folklornih skupin Slovenije 2025, 7. junija v Žalcu, ko so si priplesali kar dve nagradi za svojo koreografijo Ne bom je nosil: nagrado za najboljši program po izbori gledalcev, in za osvojeno prvo mesto po izbiri strokovne žirije.
