V Tisoč in eni plesni noči Angelina Preljocaja

V videmskem gledališču Teatro Nuovo Giovanni 23. julija 2005 v sklopu festivala Muittefest v Čedadu sem imela priložnost uživati v odi življenju Angelina Preljocaja, optimistični plesni poemi o naravnih lepotah bivanja, v njegovi  barviti koreografiji Vivaldijevi Štirje letni časi/Les 4 saisons, ko smo minuto molka posvetili žrtvam terorističnega napada v Egiptu. Obnemeli pa ob scenskem dogajanju in premični sceni v odrskih višavah,  obdani z risbicami sonca, lune, oblakov, strel, novoletnih obeskov .., ko je  vsak element zase zasijal v pravem letnem času, prihod dveh medvedov pa napovedal pomlad in se je zima zlila v objemu dveh igličastih podob, dveh velikih ježkov, njega in nje v enosti. Ves čas pa uživali v  koreografskem spevu izvirnih gibalnih variacij   razposajeni Vivaldijevi kompoziciji in izvedbi dvanajstih odličnih plesalcev. Takrat sem se prvič srečala v živo s Preljocajevim opusom in dojela njegovo globino razmišljanja, globoko duhovno noto njegove umetniške sporočilnosti. Drugič pa tokrat v Ljubljani, 7. oktobra 2014, na velikem odru Gallusove dvorane Cankarjevega doma, z njegovo novo koreografsko poemo Noči/Les Nuits, ki je bila premierno uprizorjena 29. aprila lani v Aix-en-Provence.


Angelin Preljocaj (njegov priimek tako nerodno izgovarjamo na naših obvestilih) je rojen v Franciji albanskim staršem, sprva je študiral klasični balet in nato šel po poti nemškega ekspresionizma, ko se je izobraževal pri Karin Waehner v Parizu, učenki Mary Wigman in pedagoginji naše Žive Kraigher, ki je vsaj dvakrat prišla v Ljubljano in vodila plesne delavnice za Živine plesalke ter učenke na oddelku Izraznega plesa ZGBI/ danes Konservatorij za glasbo in balet Ljubljana. Preljocaj se je leta 1980 napotil v New York v želji po sodelovanju z Zeno Rommett in Merceom Cuninnghamom, se tudi vrnil nazaj v Francijo in nekaj časa sodeloval s francoskimi koreografi, ob koncu1984 pa ustanovil lastno plesno skupino, Balet Preljocaj.
Koreografijo Noči so navdihnile pravljične zgodbe, zbrane v knjigi Tisoč in ena noč, ki jih pripoveduje inteligentna lepotica Šeherezada in si s tem rešuje življenje. Njene zgodbe se prelivajo ena v drugo, kot pravi avtor: "… vzniknejo ena iz druge kot ruske lutke babuške …" Preljocajeva plesna vizija Noči ne sledi Šeherezadinim zgodbam, niti se poslužuje klišejev plesnega Orienta, njegova zgodba je ena sama, ki jo piše večni erotični naboj med žensko in moškim, ljubezenski čar, ki iskri napetosti, sproža energetske gejzirje, in valovi v prevladah borb, ki se končajo v objemih ali  razhajanjih. Njegove ženske silhuete, čeprav podjarmljene in zlorabljene, vendarle slavijo zmago, saj je vsako novo življenje zmaga nad smrtjo, in   zmaga ni niti Pirova niti začasna, bere se kot zmaga notranjega vzgona nad fizično premočjo.
Predstava teče v poetičnih odsevih časa in ob jasnih poslikavah vzhodne kulture, ki jo je z žensko čutno roko zasnovala scenografka Constance  Guisset. Začne se v parnem kopališču, v hamamu, v objemu parnih meglic, v vzdušju meditativne relaksacije, sproščene in upočasnjene gibalne govorice, ko ženske in moški napol goli, oviti z brisačami okoli bokov in okoli glave rahlo valovijo, se plastično pretakajo med seboj kot oprijemljiva gmota, potopljena v intimo kramljanja. Slikovitost gibalnih trenutkov te poetične seanse nenadoma poruši vdor sile, vdor moških bojevnikov v  temno rdečih oblačilih, ki grobo razdirajo nakazano toplino vzdušja. Nekaj žensk nasilno odpeljejo, odvržejo, jih preganjajo, kakšna tudi pobegne, nekaj pa se jih ni dalo niti zmotiti. Že sledijo tesni objemi z bojevniki, ki jih ženske v svojih bojevitih vnemah in v silnicah erotičnih napetosti tudi nadvladajo. Še preden se zaključi obstoječi prizor, pa že prihaja nova skupina novih obzorij, medtem ko predhodna plesna struktura počasi drsi proti zaledju odra. Scene si sledijo in se prelivajo ena v drugo, ob tem pa se v trenutkih prehodov odslikavajo navidezne zmešnjave, ki počasi usihajo, izginejo in odpirajo pot prevladi novega, novi scenski sekvenci.
 
Enovite zgodbe ni, notranji ritem, ki ga koreograf oblikuje z osemnajstimi enkratnimi plesalci (šest moških in dvanajst žensk), pa zgošča dinamiko in vihra napetosti nočnih zgodb. Preljocaj se ne zaustavi le na času vzhodne Tisoč in ene noči, njegova koreografija izpisuje tisoč in eno noč , tisočerih nočnih zgodb, tako tistih davnih dni kot sedanjika, ko ženske v modernih, kratkih in odtenkih dolgih kril veselo poskakujejo ob melodijah popularnih glasbenih stilov, z njimi pa njihovi plesalci-partnerji. Čeprav na sceni ni Šeherezade, se njena brezčasna zgodovinska prisotnost da zaslutiti, še posebno živo v glasbeni spremljavi Natacha Atlas & Samy Bishai, 79D, ko v orientalskih in popularnih ritmih odseva njen večni mit in ko v spevni toplini  pevke  Natache Atlas zaživi tudi njena čarobna pojavnost. K umetniški poslikavi predstave Noči je prispevala še raznolikost kostumske barvitosti kostumografa Azzedine Alaíá, skrivnostni nočni čar pa pričarala luč Cácile Giovansili – Vissiére.
Noči se zaključijo za stenami vzhodnjaških paravanov, ko vsak par v svoji kletki domnevno snuje lastno nočno zgodbo, v ozadju in v odsevu video poslikav pa se bočijo oblike orientalske arhitekture, ki gnezdijo toplino materinskega objema, po svojih oblikovnosti pa močno spominjajo na obliko ženskih prsi. Koreografska stvaritev Noči/Les Nuits Angelina Preljocaja je izredno doživetje senzibilne in virtuozno skladne plesne poetike,  ki od gledalca zahteva moč koncentracije, hkrati pa ga nagovarja k razmisleku o filozofiji življenja, o nasilju, o okovih nadvlade in bojih prevlade, o podrejenosti ne le fizične, tudi vsesplošne in zgodovinsko brezčasne.
View Gallery 6 Photos
Parada plesa
Uporaba piškotkov

Spletna stran za zagotavljanje boljše uporabniške izkušnje, namene trgovine (košarica), prijavo na novice in spremljanje uporabe spletne strani (Google Analytics) uporablja piškotke. Tukaj lahko nastavite katere piškotke dovolite in katerih ne.