Zgodila se sanjska 80. minutna predstava abonmaja Veličastni: TITIZÉ, Compagnie Finzi Pasca na odru Gallusove dvorane Cankarjevega doma, ki sem si jo ogledala 29. decembra.
In je gostujoči TITIZÉ nadvse veličastni umetniški vzklik novemu letu 2026, letu novih sanj in poletnih vročic v modrini beneških lagun. TITIZÉ je izmišljeni lik otroških sanj, je nomad letečih obzorij, ki sočasno opominja in v naslovu nagovarja, ko v beneški izgovorjavi nekako izzveni kot ti-si, da si tudi ti lahko ta sanjski nomad, ki fascinira na scenski uprizoritvi v izvedbi Compagnie Finzi Pasca. Po poletno sceno zapolnijo povsem običajni ljudje skupaj s klovni, ki se avgusta znajdejo v poletnih Benetkah.
Daniele Finzi Pasca je švicarski gledališki režiser, pisatelj, klovn in koreograf. Leta 1983 je ustanovil skupino Tetro Sunil, ki so jo poimenovali ‘gledališče božanja‘. Kasneje je ustanovil Compagnio Finzi Pasca, ob kateri je razvil ‘gledališče lahkotnosti‘, ki oznanja poetičen, čustveno nabit slog, kjer se združuje cirkuška umetnost s plesom, gledališčem in akrobatiko, glavne značilnosti sloga se izražajo kot nežna melanholija in humanizem, ki se oblikuje v igrivem vzdušju vizualne magije. Režiser Finzi Pasca je znan po svojem delu z velikimi produkcijami, kot sta Cirque du Soleil (Corteo) in otvoritvena slovesnost olimpijskih iger v Sočiju 2014.
Ko se dvorana umiri, se za temno modro ter belo vzorčeno kuliso, zasliši glasno striženje škržatov, ki se nadvse jača ob zatemnitvi luči. Gledalce pa presenetita dva baročno odeta konjenika, vsak na svojem belem ‘konju’, na prehodu med vrstami v parterju Gallusove dvorane. Njuni glasovi in pogovori zaobjamejo dvorano, sta glasna govorca, ki prisotne nagovarjata v angleščini (bolj po beneško), sicer se je prevod teksta lahko bralo na dobro osvetljenih nadnapisih (scenografija in oblikovanje rekvizitov Maria Bonzanigo, oblikovanje predmetov Hugo Gargiulo, kostumografija Giovanna Buzzi).
Zvok škržatov preglasijo ritmi bobnov, močno doneči udarci maskiranih klovnov, s pokrivali v obliki podaljšanih stožcev in kostumi, ki opomnijo na Fellinijev sanjski svet klovnov. Konjenika se povzpneta vse do odra, kjer zasije scensko vzdušje beneških sanj, ki ga na sredini deli visoki drog. Nato med sedežnimi vrstami prileti vsakdanje oblečen moški, očitno zamudnik, ko se direktno zaluča na drog vse do vrha, ob tem pa se izkaže za super-zvezdnika na drogu, ki v svojih višinskih poletih ter vratolomnih akrobacijah zlahka premaguje gravitacijo. Ob njegovih letečih pohodih, obratih in preobratih na drogu, oživi še scena klovnov in akrobatov, ki se igrivo zabavajo ob samem drogu.
In se scene zlivajo ena v drugo, ko spodaj na odru teče življenjska (klovnska) pobarvanka, tam zgoraj pa poletijo sanje, se potapljajo misli in prodirajo novi vzgoni. Zgoraj v praznini odra se zavrti krožni paličasti disk, ko po paličnem obodu ter cevni konstrukciji lebdeče preizkuša njih štiri ter oblikuje svoje akrobatske navdihe v različicah ravnotežnih stanj.
Ko iz višin nenadno prileti viteški oklep, neznanega plemiškega okostnjaka, ki ob ritmu glasbe in svojih poletih ter padcih opomni na čase beneških začetkov medtem, ko se tam doli igra partija badmintona, brez žogice ali pač za hec tudi z njo. Vzklik ljubezni steče v paru na drobni višinski piramidni obliki, novodobni paličasti estetiki, gotovo v spomin na leteče trapeze pod nekdanjimi šotorskimi platni. Ko ljubezen ne pozna meja, tudi ljubezenski par ne skopari z akrobatskimi izzivi, lahkotnimi labodjimi poleti ob medsebojni podpori in v pomoč.
Tako kot se je spraševalo ob pogledu na temno modro kuliso ali je to barva beneškega neba ali morskih globin mestnih lagun, so se tudi eterična popotovanja v praznini odra in svetlobnih prelomih naenkrat preusmerila na plovno površino morja. Ko je iz vodenih globin priplaval mali morski pes, za njim še morska deklica, ki se je s svojo veliko plavutjo dotikala turistke na poletnem ležalniku.
Osrednja tematika Benetk, so zagotovo maske znamenitih beneških maškarad, kar se na sceni potrdi z določeno kuliso mnogih izrisov mask, tudi so (zgodovinsko) zamaskirani igralci in klovni, tisti ki jih ne nosijo verjetno turisti, ki opomnijo na turistične Benetke novih dni.
TITIZÉ je prefinjena in obenem mogočna cirkuška uprizoritev, kjer se cirkuška pokrajina oblikuje s klovni, akrobatiko, prijemi fizičnega gledališča, poglablja pa s farso iluzionizma, tudi se spogleduje s Commedie dell´Arte, je docela poetično dramsko prepletena, vsekakor v dobro umetnosti in v značilnem slogu gledališča Finzi Pasca. Večplastno poetiko Compagnia Finzi Pasca gledalcu ponuja nežna intimna ter čustvena doživetja. Kar je bilo vseskozi prisotno tudi v tej fascinaciji intimne cirkuške izvedbe, ki se je dotaknila občinstva, ko so aplavdirali in aplavdirali v nekakšni nemi notranji tišini, tudi obsedeli, kot bi pričakovali novega nadaljevanja.
In če je režiser Federico Fellini (1920-1993) svojčas napovedal zaton tistih cirkuških dni, pa režiser Daniele Finzi Pasca s tenkočutno poetiko uprizoritve TITIZÉ, kar optimistično napoveduje možni nov umetniški vzpon novih cirkuških dni.