Mednarodno priznana koreografa in plesalca Nastja Bremec Rynia in Michal Rynia sta na Veliki oder SNG Nova Gorica postavila svojo novo celovečerno plesno uprizoritev Prometej. Premiera je bila 21. decembra (predpremiera 12. 12.), repriza 22. decembra 2024, v slopu projektne tematike za EPK Brezmejno telo.
To ni bilo njuno prvo koreografsko poglabljanje v grško mitologijo, ko sta plesni oder že poprej krasila z grškimi miti: Mit z Orfejem in Euridiko (20211-2012); Labirint ob Minotavru in Dedalu (2018) ter Ikarus s prvim poletom Ikarusa (2021).
In zakaj ravno Pometej? ‘V smislu povezave z današnjo tehnologijo in umetno inteligenco – to kar nam na nek način prinaša novodobni Prometej. Vedno naju nekako pelje ustvarjanje do globljih eksistenčnih vprašanj in do naše vloge in odnosa do drugih in v svetu. Besedilo Franca Kafke, ki govori o tem, da mit skuša razložiti nekaj nerazložljivega, se da povezati s sodobnim plesom,’ sta mi odgovorila.
Natopi vprašanje kdo je Prometej, ki je po grški mitologiji ustvaril človeka? Prometej je Titan – velikan izrednih moči, podoben človeku, sin Titana Japeta in Klimene ene od Okeanid, ki prihaja iz globin oceana ter daljnih morji, povezana z globinami podzemlja, bogom Hadom in je Atlantov ter Epimetejev brat. Njegov oče, Titan Japeta je sin Urana, boga nebeškega svoda, enega od prvih grških božanstev in Geje. Torej je Prometej Titan božanskih ter zemeljskih moči ustvaril človeka iz gline (očitno po svoji podobi) in je iskrico (dušo) v temačno glineno človeško podobo vdahnila Atena. Ampak ti ljudje niso častili bogov, zato jim je Zevs odvzel svetlobo, Prometej pa jih na novo razsvetli z ognjem, ki ga je ukradel bogovom z Olimpa ter ga ljudem daroval. In se je tako Zevsovo maščevalno kopje moči lomilo nad upornikom Prometejem, saj ga je z verigo privezal na skalo, orel pa mu je ponoči kljuval jetra, ki so se podnevi obnavljala; tako kot se še dandanes lahko obnavljajo, mogočni Titan pa ga je znova rešil. Prometej je ljudem odkrival znanja in jih poučeval, ta pa je kradel bogovom, ki so jih sebično skrivali; in je pomen njegovega imena v prevodu: opreznost, predrznost, skrbnost ali pač premetenost, večni moto človeškega obstoja.
Ustvarjalci plesne predstave Prometej 2024 so: koreografski par Michal Rynia & Nastja Bremec Rynia, dramaturginja Ana Kržišnik Blažica, avtorja glasbe: Sebastjan Bal, Mateja Starič, scenograf Michal Rynia, oblikovaec svetlobe Matjaž Bajc, oblikovalec zvoka Stojan Nemec, oblikovalec scenskih elementov in rekvizitov Gorazd Prinčič, svetovalec za scenografijo Aleksander Blažica. Izvrstni plesalci mednarodnega plesnega ansambla MN Dance Company: Alexander Belin, Nastja Bremec Rynia, Nathan Dhugues, Rebecca Granzotto, Iva Ilievska, Eri Nishibara, Michal Rynia, Manon Veenstra, Luka Vodopivec, Lucy Woodhouse, Elia Zahnd, Stefania Pisapia. Posebnost tokratne plesne uprizoritve je zvok v živo v izvedbi godalnega kvarteta Ensemble Dissonance: Klemen Bračko, Jelena Ždrale, Klemen Hvala, Deyan Muc in Jelena Pejić, v kompozicijskem zlitju koncertiranja in elektronske zvočne kulise.
Še pred vhodom v dvorano se je širil prijeten, nekam znani vonj, ob vhodu pa je postalo jasno, da je to vonj praženih kokic, ki jih ob odru praži mladenič sončnega žara in nekam posmehljivo zre v prihajajoče obiskovalce. V gledališkem listu vloge niso opredeljene, zato se zastavi vprašanje, kdo je ta zanimivi mladenič? Oder je bil še zatemnjen, zaznali so se le obrisi ležečih teles. Nato je sledila fascinantna slika obsijanega kvarteta, ki je v temnih višavah odra za trenutek ilustrativno obvisel, ob širjenju svetlobe pa se je zaznal zid na katerega se je postavil kvartet ter pričel muzicirati. Na tem istem zidu se znašel še ON, mladenič, še vedno enako očarljivega posmeha. In ko teče zgodba o Prometeju, glasba pa prihaja iz nebeških višin, oziroma zidu ali (mejnika) nebeškega svoda, potem je ob glasbenikih bil lahko le mogočni Zevs (Aleksander Belin), ki svoje kokice meče onim tam spodaj, prihajajoči skupini plesalcev. Ti pa po svojem gibanju razpotegnjenih, lomljivih rok, drži, odzivu na drobtinice dajo vtis jate ptičev, ki se gnete ob hrani. Ob glasbeni intonaciji in prvih drobtinah, pa skupina vse bolj zrcali dramatično obliko pohlevne gruče ljudi, častilcev božjih drobtinic, ko se divje prerivajo eden čez drugega za nekaj kokic in to tistih, ki jih bogovi ne bi niti jedli, hibridnih, zaprašenih …
Vloga Prometeja ni koreografsko zakoličena, ampak je prepletena s tisočletnimi borbami ter čustvenim preprekami človeškega preživetja, tako nekoč – kot danes; kar se tokrat dramsko poglobljeno, tudi dovolj dojemljivo preliva v skupinskih scenskih variacijah in v jeziku plesne umetnosti. Saj smo mi vsi že v sami zasnovi taisti Prometej v malem ali velikem, pač vsak na svoji življenjski poti. Vendar se vsako toliko v koreografiji kadrirajo značilni uvidi, ki opredelijo grškega junaka božanskih dimenzij, ki se upira nadvladi bogov tistih njegovih grških dni. Tako se na sceni sledi Prometeju (Elia Zahnd) vklenjenem z vrvmi v skalo, ki se krčevito bori ter skuša rešiti. Seveda se reši in postane del skupine. Drug tak segment, ki asociira na čase Prometeja je Pandorina skrinjica, v njej pa ženska (Lucy Woodhous), ko prosojni pokrov odseva njen grozljivi izraz, krik Pandore? In se radovedna skupina gnete okoli nje, jo prevrača, nosi, dokler se ne odpre, in se lahko preizkusijo še drugi v tej pravokotni stiski in ne le ženska radovednost. Pandoro so obudili bogovi Olimpa načelu z Zevsom, jo omožili s Prometejevim bratom, Epimetejem, Zevs pa ji daroval skrinjico. Ko jo je v svoji neučakani radovednosti odprla, je iz nje poletelo vse zlo nad človeštvom. Skrinjico je seveda hitro zaprla, a od takrat med človeštvom vlada dvoličnost, kot je zapisano v starodavnih znanjih, in se zloba bojuje z dobroto, tema s svetlobo, kar na sceni slikovito in nemo oznani skupina v svojem zamaskiranem voščenem odsevu dvoličnih pogledov. Enourna koreografija se sugestivno preliva iz enega v drugi plesni kader, ti pa vibrirajo občutke napetosti, tudi se iz kadra enovitega skupinskega sožitja, nepričakovano izvije duet Nastje in Michala v novih slikovitih prelivih, ki kot negotova ubežnika zapuščata skupino ter odhajata z odra. V pogovorih o zasnovi dueta, je bilo rečeno, da sta imela v mislih Adama in Evo, ki sta se uprla rajski nirvani ter osvobojeno poletela v življenje. Malce drugače kot v naših dneh, ko se časti to idealizirano rajsko obdobje. Da pa ni Pandorina skrinjica le samo grozljivka, ampak je tudi upanje, se lahko izlušči iz zadnje scene, ko se na skupino spuščajo številni nebeški beli zidaki, ki jih najprej ustrahujejo, nato se jim skušajo ubraniti, vse dokler se ne ozavestijo ter uberejo svojo pot, svoj skupinski izhod z odra.
Plesna predstava Prometej se izkaže za poglobljeno dramsko zasnovano koreografsko doživetje, ob dorečeni plesni figuraliki, ki se izvirno poglablja ter raziskuje ponavljajoča se kolesja življenjskih tirnic, prav do pisnih virov stare Grčije in v odsevu sedanjika. K zaokroženi scenski zasnovi je prispeval domiselno zasnovan scenski okvir, nevsiljiva moderna kostumografija, kot tudi zvočna in efektna svetlobna zasnova, čeprav bi bil dobrodošel še kak svetlobni lux več, saj se tematska teža ne ovija le z temo noči in to vsaj toliko, da bi do popolnega izraza prišli še pogledi plesalcev, ne le njihova izvrstna pesna poetika. Glasba in ples sta se tokrat še posebej doživeto, tudi sugestivno zlila v duetu tonov ter gibov, ki se občuti, sliši ter zazna kot edinstveno scensko, vsemirsko zlitje. V naši korespondenci in ob mojem vprašanju, kako dolgo sta pripravljala ta svoj nov koreografski podvig, sta Nastja in Michal odgovorila: ‘Michal in dramaturginja Anja Kržišnik Blažca sta začela že čez poletje s predelovanjem literature in različne dokumentacije vezane na tematiko. Z ustvarjalnim procesom smo pričeli septembra. Sedaj, ko imava ansambel nama je super, da se lahko kreativnemu procesu posvetiva dlje časa kot običajno, ko smo delovali projektno. Lahko se resnično poglobiva v kompleksnost gibalne tematike. Prazen papir, ki počasi postaja abstraktna, a hkrati pripovedna kreacija gibalnih energij, je to potovanje med kreativnim procesom, ki je najin gonilni motor, ki naju vleče v raziskovanje. A to, da tudi sama pleševa v najinih predstavah nama omogoči, da se še bolj poveževa z ostalimi plesalci in tudi s tem gledava, občutiva predstavo od znotraj.’ O bodočih načrtih sta dejala , da takoj po otvoritvi Evropske prestolnice kulture pričneta s kreativnim procesom za predstavo Brezmejno telo, ki bo premiero doživela v juliju, sicer jih vmes čakajo še nastopi s Prometejem, kot drugi krajši nastopi ter snemanje plesnega filma. In s predstavo Prometej MN Dance Company gostuje 2. aprila na odru Linhartove dvorane Cankarjevega doma Ljubljana.
Medtem smo že sledili svečani slovesnosti za Slovenijo in Novo Gorico, ki je skupaj z Gorico pod sloganom ‘GO! Borderless’ postala Evropska prestolnica kulture (EPK), pričela pa se je na slovenski kulturni dan 8. februarja na Trgu Edvarda Kardelja pred SNG Nova Gorica s pozdravnim nagovorom predsednika vlade RS in Novogoričana dr. Roberta Goloba, ki je poudaril, da prvič v zgodovini eno prestolnico kulture predstavljata dve mesti dveh držav ki ju povezuje močna zgodba povezovanja. Vsi, ki smo sledili dogodku na TV ekranih ob prenosu umetniškega spektakla, smo lahko doživeli veličastni 60 000 let stari zvok neandertalčeve piščali iz Cerknega, v spremstvu pihalnega orkestra iz Idrije in Cerknega (ki letos slavi 360 let delovanja). Predstavili so se znani umetniki s področja glasbe, dramski igralci in smo sledili poeziji Simona Gregorčiča, tudi reki Soči ki izvira v Sloveniji, ob italijanski meji pa se kot Isonzo izliva v Tržaški zaliv.
Na glavnem prizorišču pred SNG NG je zaplesalo tudi 27 plesalcev MN Dance Company, v skupinski koreografiji Michala Rynia in Nastje Bremec Rynia, med njimi sta zaplesala tudi koreografa, na glasbo dua Silence – Boris Benko in Primož Hladnik, ob njuni novi skladbi z naslovom A Little Something Besides Everything (nov album, ki je tudi del projekta Brezmejno telo). Za kostume vseh nastopajočih in plesalcev skupine MN je poskrbela Matea Benedetti, material za plesne kostume pa zanimivo nastal ob reciklaži plastičnih steklenk. Skupina je bila plesno intenzivna, kot se pričakuje ob tovrstnih dogodkih, ko se v skokih ter piramidnih stolpičih skušajo biti čim bolj vidni v masi več tisoči gledalcev. Sicer ob televizijskem prenosu ni bilo opaziti, da bi ob straneh poslopja tekli sprotni video posnetki. In so se po pročelju stavbe z vrvmi dvigovale, spuščale ter atraktivno razgibale tri hrabre plesalke Zavoda Vitkar koreografa Branka Potočana. Ob dvigih MN plesalcev in njih rok se je dozdevalo, da jih lovijo in skoraj ulovijo. Na koncu programa so pripeli še pustarji iz Grgraskih raven in Bat, kot tudi kurenti iz najstarejšega slovenskega mesta Ptuj v pozdrav našem najmlajšemu mestu Nova Gorica.
Slavje se ni končalo ob zaključku TV prenosa ampak se je na različnih prizoriščih dogajalo skupno 14 ur, kot se je poročalo. Ob ogledu prenosa, je bilo pričakovati tovrstno svečano in kulturno uravnoteženo slavje, kot tudi predstavitev znanih kulturnih umetnikov. Tisti, ki so se v živo udeležili te proslave, so bili povem fascinirani nad dogajanjem tega slavnostnega dne, za njih še ne videne svetlobne fascinacije, ki se je ves čas iskrila v barvah in veličastni dekorativni iluminaciji; kar nikakor ni bilo primerljivo z doživetjem TV prenosa. Torej je scenska tehnologija veliko bolj napredovala od tehnologije TV prenosov, sodeč po navdušenju neposrednih udeležencev proslave. (No, nekateri udeleženci proslave pa so bili ravno nasprotnega mnenja, da je bila proslava precej dolgočasna, programsko nametana brez repa in glave. Se pa Michal in Nastja v teh dneh ukvarjata tudi z iskanjem nove lokacije za novo predstavo Brezmejno telo, ki bo doživela premiero junija v okviru EPK. Planiran prostor, solkanski kamnolom nekdanjega podjetja Salonit Anhovo, zdaj Alpacem je srž spora med zavodom GO!2025! in sindikatoma Glosa in Zasuk. Kaj natančno se dogaja pa napišemo v enem od naslednjih člankov. op.u.)