Petindvajset svečk na baletni torti Regine Križaj

Na odru SNG Opera in balet Ljubljana je bil 27. novembra uprizorjen balet Don Kihot na glasbo Ludwiga Minkusa, v koreografiji Ireka Muhmedova po M. Petipaju in A. Gorskem, tokrat s posebnim in svečanim namenom, in sicer v posvetitev 25 plodnih let baletne solistke in prvakinje SNG Opera in balet Ljubljana Regine Križaj. Zaplesala je eno od solističnih vlog Mercedes, špansko lepotico, ki razpira in bogati vročico španskega vzdušja na sceni.

Pojava Regine Križaj na baletni sceni vedno znova navduši, že ko stopi na sceno odra, jo zasenči z lepoto in plesno eleganco svoje ženskosti, ni le izbrušena virtuozinja, ampak predvsem baletna umetnica, ki čuti baletni kod, ko svoje prefinjene čutne sfere nič manj kot plesno virtuoznost ne zapira v ozke okvire zahtevane izvedbe, ampak jih nadgrajuje in trosi okoli sebe ter razliva po avditoriju.

In nič drugače ni bilo ta večer v baletu Don Kihot v duetu z njenim novejšim plesnim partnerjem Jukijem Sekijem – Espado, ki se je od samega začetka brusil prav ob njej v duetih in dvigih, kajti le plesalke pravšnjega odriva lahko dviga tudi manj izkušen plesalec, in se je tudi izbrusil do odlične izvedbe. 

Balet Don Kihot je ta večer imel kar nekaj novih obeležij. V vlogi Kitri je po enoletni odsotnosti uspešno in znova zaplesala to glavno žensko vlogo Rita Pollacchi, ob njej pa Basil letečih skokov in prešernega izraza Kenta Jamamoto; sicer je že kar težko primerjati, čigavi skoki so bolj leteči – Kentovi ali Jukijevi, zahtevnost skokov se nagiba h Kenti, sicer sta se oba v svojih vlogah predstavila kot dobra solista. Rahločutna balerina Nina Noč je osvajala v vlogi Kraljice noči. Novi obrazi, nove moči v vrstah moških plesalcev so takoj padli v oči in bili opazni v prvih vrstah moškega dela ansambla, v duetu Ciganov pa sta zaplesala Filippo Jorio in Hugo Mbeng skupaj z Georgeto Capraroiu in Uršo Vidmar. Znova sta bila odlična, glavna lika baleta in junaka znane zgodbe, večno kreativni Tomaž Horvat kot Don Kihot skupaj s svojim Sančom Panso, ki ga je pristno zabavno upodobil Gregor Guštin.

Baletna prvakinja Regina Križaj je tako blestela v vlogi Mercedes, da jo je kar na odprti sceni dohiteval in prehiteval aplavz, na koncu pa se je morala še neštetokrat prikloniti, ko ovacij in klicev "bravi" ni hotelo biti konca; ob meni so kar po "mobijih" poročali o zadovoljstvu po dogodku, celo v italijanščini.

Jubileja in uprizoritve sta se udeležili tudi znani imeni hrvaške baletne scene, koreograf Dinko Bogdanić in baletna solistka Irena Pasarić, ki je svoj čas kot solistka plesala tudi na odru SNG Opera in balet Ljubljana. Na koncu in za zaveso je slavljenka navzočim poleg zahvale spregovorila tudi o tem, kako se mora zahvaliti ravno Ireni Pasarić, da se je odločila za profesionalno pot balerine. Po zaključku baletnega šolanja še ni bila prav prepričana, kaj si želi za naprej, ko pa je videla plesati Ireno Pasarić, je dojela, da je prav to, kar si je želela – biti balerina.

Svoj solistični opus je balerina Regina Križaj začela z vlogi Dulcineje v baletu Don Kihot, v koreografski postavitvi Dinka Bogdanića leta 1994, v vlogi nedosegljive večne ljubezni, ki predstavlja rdečo povezovalno nit predstave in domišljijsko vizijo Don Kihota. Isto vlogo je ponovno zaplesala v novi Bogdanićevi postavitvi istoimenskega baleta na montažnem odru Gospodarskega razstavišča Ljubljana februarja leta 2007. Tako je Regina Križaj doživljala in preživljala vso turbulenco vodstvenih zamenjav in prostorske stiske ljubljanskega baleta, ko se je začela (neskončna) obnova hiše Opere Ljubljana in so kar nekam nerazumljivo krčili njen umetniški duh, kot da bi želeli zaustaviti umetniški polet njenih razprostrtih baletnih kril, ki ga niso znali ne dohajati in ne ovrednotiti, tudi žrtvovali za dvig ljubljanskega baletnega ansambla.

Veliko vlogo železnega baletnega repertoarja je že leta 2001 ustvarila v belem baletu Labodje  jezero, ko je ob Princu Dejanu Srhoju zaplavala v lepote baletnih pas de deuxov Odette in Odilie, belega in črnega laboda. Z baletom Labodje jezero je nizala predstave in polnila tudi Gallusovo dvorano, in to kar nekaj zaporednih večerov, ter vedno znova z novimi Princi, znanimi mednarodnimi baletnimi solisti, med njimi tudi z Jašem Otrinom (2004), ter je ob vsakem novem Princu na novo zablestela v novi scenski viziji bele lepote in črnih strasti. Dobesedno se je razdajala v vilinski iluziji ali bila ljubeča mladenka Odette, se vihtela v dominantni ženstvenosti ali v temačnosti strastnih hotenj črne Odilie, pa čeprav ves čas v eni in isti vlogi, ki ji je vsakokrat znala vtisniti nov ustvarjalni pridih, navdihnjen z vsakim novim baletnim plesalcem v vlogi princa Sigfrieda. Leta 2002 je za svoj umetniški opus prejela nagrado Lidije Wisiakove in Župančičevo nagrado.

Po premieri baleta Labodje jezero smo jo že ob koncu istega leta uzrli kot hudomušno pubertetnico Liso, dekle mladostne svežine v krstni uprizoritvi baleta Navihanka koreografa Heinza Spoerlija na glasbo Luisa Herolda in Petra Hertela, potem je že naslednje leto sledila sanjska interpretacija Clarinega duha v baletu Yourija Vamosa Hrestač, Božična zgodba, ko je znova prišla do izraza njena baletna virtuoznost.
V letu 2005 je postala prvakinja ljubljanskega baleta in prejemnica nagrade Povodni mož, že takrat pa bila povsem zrela za veliko nagrado Prešernovega sklada, ki pa ji žal še ni bila usojena. In to se ni zgodilo kljub njeni baletni poetiki v stilu velikega koreografa Georgea Balanchinea in v njegovi genialni koreografiji plesnih tančic Serenada P. I. Čajkovskega – Serenada za godala v C-duru, op.48., ki še do danes nosi pečat edinstvene slovenske umetniške izvedbe.

Tudi njen izredni opus baletne sodobnosti je bil dogodek, ki ga redko doživiš na plesni sceni, ko je na  odru Slovenskega stalnega gledališča v Trstu leta 2011 na premieri Videnonevideno zaplesala skupaj z Josephom Bunnom v koreografiji Juanja Arquesa, predstava pa je bila končno  obnovljena še na prenovljenem odru Opere Ljubljana leta 2012, seveda brez njunega sijaja, no, Križajeva je imela možnost blesteti tudi v drugi izvedbi tega sodobnega baleta.

Za svoj baletni opus v zadnjih dveh letih je Regina Križaj prejela nagrado Prešernovega sklada leta 2013, in to za vlogo Nikije baleta Bajadera, glasba Ludwiga Minkusa in v koreografiji Rafaela Avnikjana – po Petipaju, ki je nastal v koprodukciji Opere in baleta SNG Maribor in SNG Opera in balet Ljubljana. Premiera na Velikem odru SNG Maribor je bila novembra 2009 z mariborskimi baletnimi solisti, v Ljubljani pa na odru Gallusove dvorane Cankarjevega doma, ko je februarja 2010 zavela svoj baletni spev Nikije tudi Regina Križaj. Poleg Bajadere sta k nagradi prišteti še dve njeni nepozabni baletni izvedbi: Baletni večer Klasika in Tango in njen solistični spev v Umirajočem labodu po M. Fokinu, in v baletni klasiki Rajmonda – Grand pas Classique v predstavi Zlitje stoletij, ko je plesala v mogočnih širinah svojih baletnih sfer.

Po vsem lepem, kar smo doživljali in obujali na ta poseben Reginin baletni slavnostni večer, pa kar pomisliš, kako bi šele bila lahko počaščena baletna prvakinja, ko bi zaplesala v premierni predstavi na svojo 25-letnico umetniškega razdajanja. Tako pa je sklenila krog z vlogo Mercedes baleta Don Kihot, s katerim je tudi začela svojo bogato kariero baletne estetike in plesnih vlog, in ne glede na to, kaj je plesala, je vseskozi bila prva dama našega baleta, vedno do konca predana umetnosti. In če obeležje teh 25 let profesionalnih umetniških poti Regine Križaj predstavlja okronan zaključek enega njenega uspešnega obdobja, pa prav gotovo in nestrpno čakamo na njene nove izzive v novem krogu delovanja na belih plesnih poljanah.

View Gallery 12 Photos