Nove odrske oblike, novi zorni koti ustvarjalcev

ImPulsTanz ima kot del svojega programa projekt imenovan (8:tenision), ki odpira prostor novim scenskim in umetniškim oblikam izražanja, namenjen pa je mlajši populaciji umetnikov, ki večinoma sledijo svoji idejni zamisli,  jo skušajo kompaktno izoblikovati kot plesno, gledališko ali pripovedno sugestijo, ko je v ospredju tako scena kot govor, največkrat pa v prevladi giba, ko se  skuša poiskati nove izrazne smernice in se teži k raziskovanju. Štirinajst izbranih, predvsem nizko proračunskih projektov (8:tension), tudi največkrat  solističnih izvedb, se v času festivala večkratno uprizarjajo, ob zaključku pa  strokovna žirija izbranemu zmagovalcu podeli  Prix Jerdin d´Europe 2014 v višini 10.000 evrov za štart nove produkcije. Podelitev bo zadnji festivalski dan in sicer 17. avgusta v dvorani Kasino na  Schwarzenbergerplatz, kjer se tudi odvija večina plesne produkcije iz omenjenega cikla.

V času od od 23. do 29. julija je bilo na ogled pet različnih umetniških domislic avtorjev novih generacij. Že trinajst let se v (8:tension) programskemu izzivu kujejo ustvarjalne  generacije iz katerih so izšla mnoga znana imena plesne sodobnosti.

V Kasinu na Schwarzenbergplatzu je bilo še vedno vznemirljivo in zabavno srečati se s performerko Geumhyung Jeong, ki prihaja iz Južne Koreje in z njeno odrsko imaginacijo, delavnim velikanom hidravličnim vibratorjem, njenim predmetom življenjskih želja, ki jo privede v soočanje z robustnim delavnim okoljem, in ki ga  s svojo žensko pojavo tudi vidno vznemiri. Skoraj enourni performans Oil Pressure Vibrator smo imeli priložnost videti tudi v Ljubljani na 18. Exodos festivalu v projektu Azijske platforme.

Predstava je stekla v časovnem zaporedju skupaj s  performansom  MIT,  v koreografiji in konceptu Rosalind Goldberg, ki deluje tako na Švedskem kot v Nemčiji v izvedbi  Anne-Mareike Hess. Plesalka, koreografinja in glasbenica iz Luksemburga je sodelovala tudi z Williamom Forsytheom.  MIT je fikcija in je umetniška esenca, o kateri se razmišlja, se preizkuša, zavoljo katere se opoteka, pada, trga in se premika. Performerka živo in lepljivo barvanih las z gosto rumeno barvo, ki kot oklep zaobjame njeno glavo, se še dodatno maže po goli  koži okončin , kar daje vtis zaščite in zapiranja v obsegu lastnega  telesnega mikrokozmosa. Plesalka se zdi kot brezizrazno bitje vklenjeno v svoj oklep, ki se mehanično premika in opoteka po odru, kot da išče priložnostno umestitev v prostorni sceni, kot bi sledila notranjim še neprebavljenim mislim, ki jih telo s svojimi receptorji sproti prevaja v gibanje, je živo bitje v nedefiniranem pogonu.  MIT je performans razmisleka in raziskovanja kako idejno projekcijo miselnih impulzov zaobjeti v dinamiki oprijemljivih telesnih manifestacij in fizičnih  premikov.

Drugi eksperimentalni punkt in koreografsko prizorišče ImPulsTanza je gledališče  Schauspilhaus, kjer sta bili predstavljeni dve diametralni odrski izvedbi, Beep Poljaka Karola Tymińskiega in Cheerlader of Europe Daniela Koka. Karol Tymiński živi in dela v Varšavi,  je absolviral na P.A.R.T.S. plesni akademiji v Bruslju, v Varšavi pa končal baletno šolo,  pripada poljski umetniški generaciji, ki se ukvarja s telesom kot objektom, kot strukturirano posodo brez vsebnosti občutkov. To kar se predstavlja v Beep performansu je golo telo, kot nekak fizični nosilec ali  podpornik osebnostnih  stanj. Pogleda na živo fizično maso telesa iz znanstvenega zornega kota pa pojasni,  da vse kar se dogaja v človeku skupaj z njegovimi miselnimi potenciali in občutki izpolnjuje tudi fizično telo, kajti vsaka celica živega telesa nosi DNK zapis osebnosti, ki jo skupaj s telesno konstrukcijo poimenujemo z eno besedo človek. Telo brez živih funkcij, kot  masa-snov je izdelek  kiparske umetnosti, kjer celo trdna-kamnita telesna struktura  vendarle zrcali umetniško poetiko in sproža občutke.  Prva faza Beepa steče na odru še preden gledalci vstopijo v gledališče, potem se nadaljuje še najmanj deset minut, ko izpostavljeni performer diha s prepono ob robu odra v čistilni joga dihalni vaji, ki se stopnjuje in simulira  dodatne zvoke  čudnih globin, proizvedene z ojačevalcem pripetim na telo. Potem si izvajalec dovoli  mali premik, ki mu sledi  slačenje do golega, in se z  dlanmi na položonemimi na zadnjico začne  telo krčti, zvijati, se tudi ustali v joga poziciji relaksacije na tleh, da bi se trudoma izvilo in ponovno postavilo na lastne noge, ter začelo svojo gonjo proti samemu sebi, saj se vseskozi enako upognjeno s hrbtno stranjo neusmiljeno zaletava v steno; drugega zvoka niti ni bilo treba, odmevi udarcev so  bil več kot dovolj. Takrat mi je iz nekakšnih globin spomina vzniknila pred očmi  slika  srednjeveškega meniha, ki sam sebe biča do krvi, da bi iz telesa spral svoje grehe. No, tovrstne poslikave ali filmi le pokažejo obraz mučenika, med tem ko je obraz performerja Karola upognjeno zakrit vse do trebušne votline. Predstava, ki nima začetka, se tudi ne konča, kajti gledalci odhajajo, vljudno se nasmihajo in celo nerodno zaploskajo preden odidejo, medtem ko se upognjeni Karol še kar naprej zaletava.. ne do neskončnosti, kajti za njim sledi že drugi program priprav in nastopov. Kdaj pa se končno zaključi ta sado mazo solo, pa osvobojeni gledalci nimajo več vpogleda. Lahko bi dejala da je Beep nova oblika odrskega zdravljenja tako ustvarjalca, ki se preizkuša v lastni fizični bolečini , kot gledalca, ki kuje svoje potrpljenje.  Beep v končnem obsegu spominja na  kiparsko delo, lepo oblikovano telo, ki se ga želi razgaliti  v galeriji odra, je  groba fizična instalacija v nastajanju, kjer se šele postavljajo delavna vprašanja: kako, zakaj, kje, kdaj… Kot sodobni ustvarjalni eksperiment ali faza predpriprav na luščenje tematike, pa se da Beep v  možnih in danih fazah odrske nadgradnje tudi inovativno preliti in izostriti.

Durgi performans Cheerleader of Europe, ki sledi Beep izvedbi, se izkaže kot dobra socialna zasnova, kako preko umetniških oblik dobiti statistični vpogled o vsesplošnem razmišljanju obiskovalcev predstav, ko rahlo zavibrira kot  nekakšna odrska oblika socialnih omrežij. Avtor in plesalec Daniel Kok prihaja iz Singapura, in smo ga imeli moč spoznati že na lanskem Festivalu EXODOS v Ljubljani, v plesu ob drogu in ob simpatičnem  čebljanju v predstavi Gej Romeo. Vodja podžigajočih navijačev Daniel, zapleše mnogotere plesne segmente atraktivnih navijačic in jih ob svojih razpravah o EU tudi znova izpostavlja ter dopolnjuje. V teh poslikavah intenzivne novodobne plesne dinamike mu začne primanjkovati  kondicije, medtem ko njegov prešeren nasmeh in sijoči obraz pa kar naprej vejejo radost. Ob  simpatičnih manipulacijah ter  njegovi  razgibanosti  pa se zlahka  spregleda nastopajoči  kondicijski telesni upor. Na odru  je zarisano športno igrišče, Danilel pa želi sestaviti aktualni EU športni team, zato postavlja in premika države, ki so sestavni del EU, in se Avstrija (njena zastavica) znajde na levi strani. V podporo tej združeni skupnosti starega kontinenta izvaja še sklece in sicer v tolikem številu kolikor je stalnih članic, potem pa še preizkuša gledalce,  če so še za evropski sklec Srbiji, pa Ukrajini, pa Rusiji in celo Izraelu… Povabi tudi gledalce na oder, v prvem poskusu ni bil ravno zadovoljen s prihodom ne- Evropejca Kanadčana, nato  se sprijazni z nemškim Francozom,  ko v  njegovi simpatični francoski angleščini razgovor razgali gledalčev pogled na stanje v EU. Potek zabave in provokacije spremlja še podžigajoča glasba (Oda Radosti, Schiller, Beethoven, Achupause, Emptyset).

Na malem odru , ki ga imenujejo okno Schauspielhausa, pa steče še tretji, vmesni in kratki (22 minut) lirični performans Far Away So Close , avtorja  Hannesa Wurma, ki živi in dela na Dunaju. Tako daleč pa tako blizu je o svojih stopalih v otroštvu razmišljal Wurm, in se sprašuje kako bi to označil veliki Freud.  Izkušnje gledališkega pripovedovalca je prenesel v svoj performans plesa, besede, glasbe in video posnetka, ko citira spis Sigmunda Freuda Das Unheimlieche iz leta 1919 o skrivnem in grozljivem, prevod v angleščini pa teče sproti na ekranu. Liriko uprizoritve  zgostijo likovne slike Wurmovega  športnega obuvala, ki se reproducirajo na zaslonu stene in se mešajo s sezutimi stopali, ko se  Wurm plesalec in koreograf sezuje in ob zvokih harmonike na miniaturnem odru zaveje korake ter poskoke bosih nog. Tihožitje giba, glasa in projekcije se poglablja  z glasbeno izvedbo Andreasa Hamza in s himno Asha Bhoslea, legendo Bolywooda. 

Pet umetniških izzivov petih  avtorjev nove plesne  generacije prispelih iz različnih koncev današnjega sveta: Geumhyung Jeong, Rosalind Goldberg, Karol Tymińsky, Daniel Skok in Hannes Wurm so  s svojimi projekti v sklopu ustvarjalnega izziva ImPulsTanz (8:tensinon) izhajali iz  skupnega imenovalca, in ta je zrcalo časa v katerem umetniško dozorevajo,  ga senzibilno zaznajo in  na sceni bolj ali manj slikovito obarvajo.

View Gallery 8 Photos