Intervju z novim umetniškim vodjem ljubljanskega baleta po pooblastilu direktorja Marka Hribernika Lukasom Zuschlagom. O načrtih, idejah, realnosti in željah. Kdaj pa devetintridesetletni priznani baletni solist uradno prevzame vodenje baleta, pa zaenkrat še ni znano, saj razpisa še ni na vidiku.
Dragi Lukas, pozdrav in za tabo je, predvidevam, aktivno obdobje nove funkcije – vodenje ljubljanskega baleta. Ko sva se nekako pred letom in še malo pogovarjala, si v intervjuju dejal ‘da boš videl kaj bo prinesel čas’. In od 21. februarja si tukaj in zdaj. S kakšnimi ambicijami se podajaš na to pot?
Draga Barbra, pozdravljena. Zame je bistveno imeti zdravo in ustvarjalno delovno okolje z odprto komunikacijo. Čeprav na koncu jaz sprejemam odločitve, razumem to vlogo kot timsko delo, ki ga želim voditi v dialogu z asistenti in ansamblom. Ansamblu sem že prvi dan povedal, da vrata moje pisarne ne bodo vedno odprta, včasih morajo biti zaprta, da lahko fokusirano delam. Vedno pa bom imel odprta ušesa za njihove pobude in potrebe – in za to izjavo tudi stojim. Prepričan sem, da lahko le s takim pristopom dosežemo najboljše rezultate, za plesalce in nenazadnje tudi za občinstvo.
Razgrnil si tudi premieri v novi sezoni. Je bil izbor Alice v čudežni deželi in Slike Doriana Greya tvoj izbor ali si program (kot je nekako običajno) podedoval še od prejšnjega direktorja Renata Zanelle?
Marguerite Donlon, prva koreografinja nove sezone, je bila izbira mojega predhodnika Renata Zanelle, in zelo sem vesel, da ostaja del programa prihajajoče sezone. Sprva je bila načrtovana njena predstava Casa Azul, ki temelji na življenju Fride Kahlo. Kmalu po mojem prihodu pa smo ugotovili, da je skoraj istočasno predvidena podobna produkcija tudi v Mariboru. Glede na to, da si v Sloveniji do neke mere delimo občinstvo, sem se odločil za spremembo – želeli smo ponuditi vsebinsko raznolikost in ne tematskega podvajanja. Zato sva se skupaj z Marguerite po premisleku odločila za novo stvaritev, ustvarjeno posebej za naš ansambel.
Naslov, ki mi je že dolgo blizu, je Slika Doriana Graya, in povezava med irskim pisateljem Oscarjem Wildom ter Marguerite Donlon, ki prav tako prihaja iz Irske, je odločitev le še utrdila. Naslov in koreograf druge premiere, torej Alica v čudežni deželi in Howard Quintero Lopez pa sta moja izbira.
Kaj pa prinašata oba koreografa v ekipo ljubljanskega baleta?
Zame je izjemno pomembno, da imamo predstave, pri katerih so plesalci aktivno vključeni v ustvarjalni proces, da ta poteka v dialogu s koreografom in da lahko plesalci vanj vnesejo svojo osebnost. Kot plesalec sem tovrstne procese vedno doživljal kot nekaj najlepšega. Marguerite Donlon kot zelo izkušena koreografinja dela prav na ta način in bila je takoj pripravljena, da skupaj z ansamblom ustvarimo popolnoma novo predstavo. V našem repertoarju je nujno, da ponudimo tudi barvite, domišljijske in družinam prijazne produkcije. Prav takšna bo baletna priredba Alica v čudežni deželi, ki bo s svojo pripovedno močjo, vizualno privlačnostjo in igrivostjo nagovorila občinstvo vseh generacij, od najmlajših gledalcev pa do tistih, ki jih je balet očaral že dolgo nazaj. Takšne predstave imajo poseben pomen, saj gradijo tudi občinstvo prihodnosti in odpirajo vrata v svet plesne umetnosti tistim, ki ga morda še ne poznajo dobro. Howard je odličen mentor in koreograf, ki zna na prijeten način izvleči maksimum iz plesalcev. Z njim rastejo ne le tehnično, temveč tudi izrazno in umetniško. Alica v čudežni deželi vključuje številne solistične vloge, kar pomeni, da bo imelo veliko članov ansambla priložnost, da se izpostavijo, se preizkusijo v zahtevnejših vlogah in pokažejo svoj talent. Prepričan sem, da bosta tako Alica kot Dorian zelo atraktivni predstavi za našo občinstvo. Za plesalce pa bosta predstavljali umetniški izziv in priložnost za nadaljnji razvoj – tako na odru kot znotraj ansambla. Želim si pripeljati predstave, ki bodo hkrati umetniško kakovostne, dostopne širokemu krogu gledalcev in bogate za vse, ki sodelujejo pri njihovem nastanku.
Kakšni so sploh načrti, ideje? Kaj je tisto kar najbolj želiš izboljšati, spremeniti, boš imel tudi avdicijo za nove člane, vas kdo zapušča, gre kdo v pokoj?
Zame je ključnega pomena, da podpiramo in razvijamo mlade slovenske plesalce – verjamem, da trenutno odrašča zelo nadarjena generacija. Sodelovanje z baletnima šolama (Srednja in Višja baletna šola) bomo nadaljevali in poglobili, saj so izkušnje na odru v času šolanja neprecenljive. Zanimajo me tudi povezave z drugimi ansambli iz različnih držav za koprodukcije, kjer se že razvijajo obetavne ideje. V času, ko ima ponovna uporaba (upcycling) pomembno vlogo, je to zagotovo korak v pravo smer.
Pri oblikovanju sezone želim raznolikost plesnih slogov, ker je toliko zanimivih koreografov, a hkrati realen obseg dela. Ansambla ne želim preobremeniti – kakovost mora biti pred količino, plesalci pa potrebujejo čas za regeneracijo. V prihodnje želim še naprej načrtno razvijati in krepiti umetniško identiteto našega ansambla. Ponosen sem, da bomo v prihajajoči sezoni uprizorili kar šest različnih predstav, ki so bile oziroma bodo ustvarjene prav za naš ansambel – ena izmed teh produkcij bo tudi balet Doktor Živago v koreografiji Jiříja Bubenička, ki se bo po več letih končno vrnil na naš oder. Upokojevanje in pomanjkanje kadra ostajata izziv, za kar bomo še naprej aktivni iskali rešitve. Veselim pa se tudi nekaj novih članov, ki se nam bodo pridružili v prihodnji sezoni. Želim si, da bi naš ansambel v prihodnje spet več gostoval. Pri tem mi je pomembno, da se gostovanja prilagajajo programu, ki ga imamo v Ljubljani – in ne obratno. Na prvem mestu mora vedno ostati naše občinstvo v Ljubljani.
Boš imel mogoče svojo ožjo ekipo s katero boš intenzivno sodeloval pri vodenju saj vidim, da se redno pojavlja ob tebi nekdanja članica ljubljanskega baleta Matejka Železnik, pa Ana Klašnja je že nekaj časa asistentka koreografa, plesalec Filippo Jorio s svojimi odličnimi fotografijami… pa še kdo za katerega ne vem…
Ana Klašnja in Rita Pollacchi sta najnovejši okrepitev v skupini asistentov in v ansambel prinašata svežo energijo. Veliko smo skupaj preplesali in vesel sem, da lahko tudi to novo poglavje ustvarjamo skupaj. V kombinaciji z izkušenimi asistenti imamo zdaj zelo močno ekipo, s katero sem v stalnem in tesnem stiku. Asistenti so ključen most med vodstvom in ansamblom, saj so ves dan z njimi v dvorani in najbolje poznajo njihove potrebe. Veliko oporo pri ustvarjanju mi predstavlja Mateja Železnik, ki odlično razume moj način dela in vizijo. Najino umetniško sodelovanje bom vsekakor ohranjal pri vseh mojih prihodnjih koreografskih projektih. Danes je nujno imeti kakovosten multimedijski material za družbena omrežja. Na tem področju že dolgo odlično sodelujemo s fotografinjo Darjo Štravs Tisu. Precej nova članica ekipe je Anja Firicki, ki pripravlja odlične video vsebine. Zanimivo perspektivo pa dodaja tudi Filippo Jorio, ki – kadar utegne – predstave ujame skozi pogled plesalca.
Kako pa bo s tvojo kariero plesalca oz. koreografa? Boš še vedno aktiven plesalec, koreograf ali bo zavoljo nove funkcije oboje na stranskem tiru?
Seveda obstajajo nekatere vloge, ki bi jih še vedno rad odplesal. Vendar pa mislim, da je to časovno skoraj nemogoče, če želim svojo novo vlogo opravljati kar se da odgovorno in kakovostno. Mogoče se bom še vedno pojavil na odru v bolj igralskih vlogah, kot sta na primer Duende (Maria de Buenos Aires) ali Scrooge (Hrestač). Za resnično plesne vloge pa mi preprosto zmanjkuje čas za redne treninge in s tem tudi za ohranjanje plesne forme. V zadnjem času pa sem tudi začutil, da sem kot plesalec dosegel svoj maksimum in da me vedno bolj zanimajo druge stvari. Zato se mi zdi naravno, da se zdaj osredotočim na druga področja. Veselim se uspehov mladih plesalcev, ki zdaj stopajo na to pot, in upam, da jim bom lahko predal čim več iz svojih lastnih izkušenj. Tudi kot koreograf si želim nadaljnjega razvoja in veselim se novih kreacij – a vse v ustreznem obsegu. Kot sem že rekel, je veliko odličnih koreografov različnih stilov, s katerimi bi si želel omogočiti našim plesalcem sodelovanje in izkušnje.
Skozi baletno kariero si deloval pod mnogimi umetniškimi direktorji. V čem boš ti drugačen od drugih saj najbolje veš kaj plesalci želite od svojega šefa?
Pravzaprav se ne želim primerjati z nikomer. Vsak umetniški direktor je v svojem času prispeval k razvoju in napredku ansambla – vsak s svojim pogledom, izkušnjami in vizijo. Hkrati pa vedno obstajajo stvari, ki bi jih bilo mogoče narediti drugače ali še izboljšati. To je naravno in sestavni del vsakega ustvarjalnega procesa. Zavedam se, da v tej vlogi ni mogoče vedno zadovoljiti vseh pričakovanj. Verjetno tudi ne bo mogoče uresničiti prav vsega, kar si kot vodja želim – a tega ne bom jemal osebno. Moja naloga je, da zastavim jasno umetniško smer, da gradim zaupanje znotraj ansambla in da ustvarim prostor, kjer bodo lahko rasli tako posamezniki kot celotna skupnost. V tej hiši delujem že zelo dolgo. Dobro poznam njeno zgodovino, ritem dela, ljudi in občinstvo. Zato se bom po svojih najboljših močeh trudil, da bom baletni ansambel vodil odgovorno, predano in s spoštovanjem do vsega, kar je bilo zgrajeno pred menoj – ter hkrati z odprtostjo za nove izzive in sveže ideje.
Sezona se bliža koncu, kako bi jo ocenil? Kakšno zapuščino vam je zapustil nekdanji umetniški direktor Renato Zanella?
Renato Zanella je veliko ime v baletnem svetu, saj je že vodil različne baletne ansamble. Čeprav sem sam prvič v takšni funkciji, imam kot novi umetniški vodja verjetno določeno prednost, v smislu, da po več kot dvajsetih letih delovanja v naši hiši zelo dobro poznam njeno aparaturo in vse njene umetniške in organizacijske korpuse, saj sem že prej veliko ustvarjal in sodeloval z vsemi ansambli. Začetek nove sezone, ki jo je še zasnovalo prejšnje vodstvo, bo zahteven – predvsem zato, ker bomo med pripravami na premiero hkrati gostovali v Celovcu z večerom Bolero. Pred nami je kar dvanajst predstav in veliko poti, a z dobro organizacijo bomo to zagotovo uspešno izpeljali. Renatu sem hvaležen za podporo, ki mi jo je izkazal – tako kot plesalec kot tudi na moji poti kot koreograf.
Kakšen pa je pogled na slovensko baletno in plesno sceno pri nas? Kaj te navdušuje in kaj malo manj?
Slovenska baletna in plesna scena deluje v razmeroma majhnem kulturnem okolju, a kljub temu ostaja raznolika, kakovostna in živa. Plesalci in ustvarjalci z visoko stopnjo strokovnosti in predanosti ustvarjajo umetniško prepričljive predstave, pogosto z omejenimi sredstvi. V Sloveniji imamo dober potencial na področju klasičnega in sodobnega plesa, prav tako pa pomembno vlogo igrajo mednarodna gostovanja, ki v Ljubljano prinašajo vrhunske ansamble in pomembno prispevajo k dvigu kakovosti in navdihu za domače umetnike. Resen izziv ostaja neurejen sistem upokojevanja baletnih plesalcev, ki vpliva tako na posameznike ob zaključku kariere kot tudi na celoten ansambel. Zaradi zmanjšanega števila aktivnih plesalcev je v tem trenutku recimo praktično nemogoče postaviti celotne različice Labodjega jezera, kar bi bil sicer eden od mojih dolgoročnih umetniških ciljev. Potrebne so sistemske spremembe, ki bi omogočile dostojno upokojevanje in hkrati odprle prostor za nove generacije plesalcev. Poleg tega opažam pomanjkanje strukturirane podpore za mlade koreografe, zlasti tiste iz Slovenije oziroma delujoče v slovenskem prostoru. Koreografi potrebujejo možnosti za eksperimentiranje, razvoj lastnega sloga in predstavitve svojega dela v profesionalnem kontekstu. V tem okviru razvijam idejo o programu, ki bi jim omogočil ustvarjanje v sodelovanju z baletnim ansamblom znotraj institucije, s ciljem dolgoročne krepitve domače koreografske produkcije.
Vseeno pa si boš vzel nekaj poletja na off, kajne? In že z mislimi na novo sezono in tiste, ki prihajajo?
Trenutno je res tako, da pravih prostih dni pravzaprav ni. Tudi kadar imam prost dan, ostajam z mislimi velik del časa pri delu, a mislim, da je to na začetku povsem normalno – nisem človek, ki bi delo lahko popolnoma pustil za sabo, ko pride domov. Takšen sem bil tudi kot plesalec. Se pa zavedam, da moram vseeno delati na tem, da si vzamem čas za za počitek, saj bom le tako na daljši rok lahko deloval čimbolj konstruktivno. Zato se bom med počitnicami poskušal čim bolje regenerirati, saj nas čaka sezona polna izzivov, na katero se že izjemno veselim.
Hvala in želim uspešno vodenje in lepe počitnice.
Hvala tudi tebi za prijeten intervju.