Kaja Lin Jagodič Avguštin in Maja Kunšič postavljata na ogled predstavo Točke izginjanja v kateri se znajdeta plesalka in animatorka.
Draga Kaja Lin, pozdravljena na mojem portalu. Zdi se, da se podruživa nekako ob letu osorej, ko na videlo postavljaš svojo novo predstavo. In potem je takoj tukaj razlog za pogovor. Takole na prvi pogled bi dejala, da so ti usojeni dueti saj plesno lutkovna predstava Točke izginjanja kar kaže na to. Imam (delno) prav? Je kreirati v duetu inspirativno?
Tako je, predstavo Točke izginjanja ustvarjam skupaj z animatorko in igralko Majo Kunšič. Delava v paru, vendar predstava ni plesni duet. Preizprašujeva predvsem različna razmerja: plesalka – predmet, lutkarica – predmet, plesalka – lutkarica, ženska – ženska, odnos – odnos. Predstava bo zato drugačna kot moji prejšnji dueti, kjer so sicer že vznikali zametki dela s predmetom, vendar je v večini prevladoval ples. Delo v paru, ko sem sama izvajalka in avtorica predstave je drugačno kot ustvarjanje predstave za druga telesa. In tudi tokrat sva obe avtorici tudi izvajalki, zato morava ves čas slediti zelo iskrenim impulzom in inspiraciji, ki naju pelje v prej omenjeno raziskavo razmerij.
Tokrat si postavila ob svoje telo lutkarico Majo Kunšič. Kako pri tebi nastane sploh ideja, da greš recimo na polje lutkarstva in ne ostaneš samo na gibalnem polju?
Zadnja leta me poleg dela s telesom in razvijana giba zelo zanima odnos telesa do predmeta. Predmet me ne zanima samo kot rekvizit, ampak kot nek podaljšek giba. Fascinantno mi je kako se trd predmet zlije s plesom. Že v duetu Orbit_A (2023) sem prikazala kako je možno predmet in telo obvladati do te mere, da postane vse eno. V Točkah izginjanja to sicer ni čisto enako, se pa obe z Majo na intimen način povezujeva in odkrivava konceptualne in gibalne variacije okoli enega predmeta.
Kaj so torej Točke izginjanja? S čim nam tokrat daš misliti?
V predstavi se s soustvarjalko dotikava teme spomina. Mogoče je prvo na kar ljudje pomislijo ob naslovu izgubljanje spomina, vendar so točke izginjanja v tej predstavi le drobci najinih intimnih spominov, ki so krhki, izmuzljivi, tudi skriti, vendar globoko vtisnjeni v telo. Telo v predstavi postane arhiv preteklosti, prostor, kjer se osvobajajo skrite in pozabljene notranje pokrajine. To želiva preko giba in animacije ter lastne interpretacije. Dramaturginja Ajda Rooss je o predstavi zapisala tudi: Osrednji koncept točke izginjanja je hibrid psihološkega, filozofskega in vizualnega polja, prostor na robu zaznavnega, kjer gledalec neotipljivo soustvarja pomen.
Koliko pa bo giba v tej predstavi? Bo enakovredno zastopan z lutkami ali pač ne?
Predstava ne vsebuje lutk, le predmete, ki jih preko animacije in giba osmisliva ter vključiva v sam koncept.
Z datumom premiere, 27.12. in ponovitve 28.12. bosta še za rep ujeli iztekajoče se leto. In december je tako ali tako že naporen mesec. A predvidevam, da sta z Majo že v zaključni fazi, da postavita piko n i. Kaj še manjka, s čim se sedaj največ ukvarjata?
Ustvarjanje z Majo je izjemno prijetno in proces je zelo zanimiv. Že to, da prihajava iz različnih umetniških praks je za naju zanimivo. Poleg tega pa se dobro ujameva in dopolnjujeva. Včasih sva si celo malo preveč podobni, ampak se mi zdi, da je tudi to dobro, saj lahko ostaneva (to si v tem procesu tudi dovoliva), zvesti sebi in najinemu načinu ustvarjanja. Trenutno se ukvarjava s postavljanjem zadnjega dela predstave, saj sva morali čakati na prosto dvorano v Cankarjevem domu, ta del pa je vezan predvsem na prostor. Izdelujeva in osmišljava tudi nekatere dele, ki so se tekom 3 mesečnega procesa transformirali in razvijali, zdaj pa jih morava umestiti v predstavo.
Si del slovenskega sodobnega plesa, ki v zadnjem času postaja prepoznaven tudi po dejstvu, da se je ustanovil Javni zavod za sodobni ples in v pripravi je še tki. plesna pisarna. Kakšne misli te ob tem prevevajo, kaj boste plesalci imeli od teh dveh ‘inštitucij’?
Če sem iskrena, sem novico na hitro preletela, saj zadnje čase nimam prav veliko časa. Se bom pa bolje poglobila v to temo in takrat z veseljem odgovorim na vprašanje. Sem pa sama z dvema predstavama gostovala v moji domači občini Radovljica in glede na odziv, sem vedno bolj prepričana, da bi morali ples načrtno decentralizirati in odmakniti pritisk iz preobremenjene Ljubljane. Mogoče je ustanovitev Javnega zavoda za sodobni ples začetek tega?
Si zadovoljna z razpletom tvoje kariere, je takšna kot si si jo zamislila? Bi kaj spremenila, če bi se še enkrat odločala za ples?
Spremenila ne bi popolnoma nič, saj sem prepričana, da je vsak korak, vsaka izkušnja, razočaranje, vsak nastop, uspeh in kreacija v moje življenje prišla z razlogom. Če se držim te misli, sem na koncu zelo zadovoljna tako s plesno kariero kot tudi v življenju.
Je biti plesni ustvarjalec v našem prostoru izziv?
Je. Je pa ravno ta izziv priložnost za sledenje svojim impulzom in za utrjevanje avtentičnosti. Po domače povedano, moramo se znajti in istočasno izražati sebe na način, ki seveda zadovolji tudi sofinancerje in gledalce.
Katere točke pa naj si gledalec zapomni ob gledanju predstave Točke izginjanja? Kaj naj se mu vtisne v spomin?
To prepuščam gledalcem. Naj le ne analizirajo preveč, ampak naj ostanejo odprti. Mogoče pa se v njih odtisne ali vrne nek del, za katerega so mislili, da je že pozabljen, kot se je to zgodilo tudi nama z Majo.
Hvala in se vidimo na premieri 27. decembra!